Arata Isozaki je umrl zaradi starosti v sredo na svojem domu na otoku Okinava, so po pisanju francoske tiskovne agencije AFP sporočili iz njegovega arhitekturnega biroja.

Njegovo delo je močno zaznamovalo dejstvo, da se je rodil leta 1931 v mestu Oita, ki ga od Hirošime ločuje velik zaliv, zaradi česar sta bila njegovo otroštvo in mladost zaznamovana z izkušnjo uničenja, povzročenega z atomsko bombo, ki so jo odvrgle ZDA, ko je bilo Isozakiju 14 let.

Prva izkušnja arhitekture: njeno umanjkanje
"Odraščal sem blizu ničelnega mesta. Vse je bilo v ruševinah in ni bilo nobene arhitekture, nobenih zgradb, niti mesta. Obdajali so me le barake in zatočišča," je dejal leta 2019 v izjavi, ki jo je posnel ob prejemu Pritzkerjeve nagrade, najvišjega arhitekturnega odličja za življenjsko delo. "Moja prva izkušnja arhitekture je bilo njeno umanjkanje, začel sem razmišljati, kako bi ljudje lahko obnovili svoje domove in mesta," je še dodal.

Spajanje vplivov azijske in zahodne kulture
Isozaki se je v zgodovino zapisal kot postmodernistična arhitekturna veličina. Njegovi projekti spajajo vplive azijske in zahodne kulture ter zgodovino v obdobju, ko so na svetovni arhitekturni ravni prednjačili ameriški in evropski slogi.

Med njegovimi najslavnejšimi zgradbami sta denimo šanghajska simfonična dvorana, ki daje vtis nežno ukrivljenega sedla sredi mesta, in Center znanosti in industrije v Columbusu, glavnem mestu ameriške zvezne države Ohio, eden največjih znanstvenih centrov v ZDA.

Njegov športni kompleks Palau Sant Jordi v Barceloni je bil eno osrednjih prizorišč poletnih olimpijskih iger leta 1992. Ta športni kompleks je tudi po 30 letih še zmeraj pomemben in je ena izmed podob, ki se pogosto pojavljajo na razglednicah, ki jih ljudje pošiljajo iz tega katalonskega mesta. Zasnoval je tudi Muzej sodobne umetnosti v Los Angelesu in Team Disney Building, upravni sedež družbe Walt Disney na Floridi.

Osmi prejemnik Pritzkerjeve nagrade iz Japonske
Arata Isozaki, sicer osmi japonski prejemnik Pritzkerjeve nagrade, je bil varovanec znamenitega Kenza Tangeja (1913–2005), prvega japonskega prejemnika te nagrade, ki jo podeljujejo od leta 1979. Ustanovil jo je Jay A. Pritzker (1922–1999) z namenom počastitve najinovativnejših arhitektov v svetovnem merilu.

Žirija, ki je Isozakiju namenila Pritzkerjevo nagrado, je zapisala, da so mu jo med drugim prinesli njegovi neskončni, 60 let trajajoči poskusi vnovične izgradnje. Torej narediti nekaj novega, izhajajoč iz starih oblik, eksperimentirati na mejah mogočega.

"Nikoli ni zgolj ohranjal statusa quo, temveč ga je izzival. V svojem iskanju smiselne arhitekture je ustvaril zelo kakovostne zgradbe, ki se vse do danes upirajo kategorizacijam, odražajo njegov nenehni razvoj in so vedno sveže v svojem pristopu," je med drugim zapisala žirija, ki ji je takrat predsedoval vrhovni sodnik ZDA Stephen Breyer. Poudarjeno je bilo še, da niso zgolj stavbe tiste, ki so Isozakiju prinesle nagrado. "Dal je zgled velikodušnosti, saj podpira druge arhitekte in jih spodbuja na tekmovanjih ali s sodelovanjem."

Ena najvplivnejših osebnosti v sodobni svetovni arhitekturi
"Nedvomno je ena najvplivnejših osebnosti v sodobni svetovni arhitekturi ‒ v nenehnem iskanju, brez strahu pred spremembami in preizkušanjem novih idej. Njegova arhitektura temelji na globokem razumevanju ne le arhitekture, ampak tudi filozofije, zgodovine, teorije in kulture. Povezal je Vzhod in Zahod, ne z mimikrijo ali kolažem, temveč z ustvarjanjem novih poti," je še pisalo v utemeljitvi Pritzkerjeve nagrade.

Isozaki kot globalni državljan
"Isozaki je bil eden prvih japonskih arhitektov, ki je gradil zunaj Japonske v času, ko so zahodne civilizacije tradicionalno vplivale na Vzhod," je sporočil sin ustanovitelja nagrade Tom Pritzker, sicer predsednik fundacije Hyatt, ki je sponzor podeljevanja te lovorike. Na Isozakijevo delo je "izrazito vplivalo njegovo globalno državljanstvo – resnično mednarodno", je dejal. Dodati velja še, da je bil Isozaki tudi vpliven pisatelj in družbeni kritik.

Leta 1986 je prejel tudi zlato medaljo RIBA, ki jo podeljuje Kraljevi inštitut britanskih arhitektov, deset let pozneje pa še nagrado Leone d'Oro na beneškem arhitekturnem bienalu.

Arato Isozakija bodo pokopali v najožjem družinskem krogu, so po pisanju AFP-ja še sporočili iz njegovega arhitekturnega biroja.