Bil je dinamičen organizator in vsestranski spodbujevalec arhitekturne stroke, zlasti v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Ob številnih uglednih priznanjih in odličjih za ustvarjalnost v Sloveniji in Jugoslaviji je leta 1976 drugič prejel Prešernovo nagrado in 2008 Plečnikovo medaljo za življenjski opus.

Žirija je tedaj v utemeljitvi zapisala: "Ustvarjalna pot arhitekta Milana Miheliča so avtorsko prepričljivo zgovorna in živo zaznamovana najvidnejša kakovostna poglavja slovenske moderne arhitekture in njenih mest. Njegove visoko ovrednotene uresničene stavbe in načrti so bili izpovedno poglobljeni dosežki, avtentično udejanjeni iz osebno navdihnjene poetike, obsežnega znanja in bogatih oblikovnih izkušenj. Izrasli so tudi iz globokih korenin Fabianove, Plečnikove in Ravnikarjeve dediščine ter najvidnejših sodobnikov."

Študiral je v Ljubljani in Pragi
Mihelič se je rodil 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici na Dolenjskem. Arhitekturo je študiral v Ljubljani, v letih 1947/48 je študiral na politehniki v Pragi, diplomiral je v Ljubljani leta 1954 z idejnim načrtom za Tehnični muzej Slovenije.

Takoj po študiju se je dejavno vključil v arhitekturno načrtovanje v skupini za gradnjo Gospodarskega razstavišča. Leta 1959 je z Brankom Simčičem in Ilijem Arnautovićem dobil Prešernovo nagrado za kompleks hale A na Gospodarskem razstavišču. V tem času se je ukvarjal tudi z grafičnim oblikovanjem, zlasti s plakati in knjižnim oblikovanjem.

Od 1955 se je uspešno uveljavljal kot načrtovalec in raziskovalec v Zavodu za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana, po 1962 je deloval v podjetju za projektiranje Konstrukta in ga vodil kot glavni projektant in dolgoletni direktor.

Večino naročil je dobil z zmagami in uspehi na natečajih
Ukvarjal se je s celostnim arhitekturnim in urbanističnim načrtovanjem ter oblikovanjem. Večino naročil je dobil z zmagami in uspehi na natečajih. Leta 1979 se je povezal s podjetjem AB arhitekturni biro iz Ljubljane. Upokojil se je leta 1990.

Med letoma 1963 in 1967 je bil predsednik Zveze arhitektov Slovenije. Leta 1981 je bil izvoljen za izrednega in leta 1987 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), piše na spletni strani SAZU-ja. Leta 1980 je umetnostni zgodovinar in kritik Stane Bernik za arhitekturni muzej pripravil Miheličevo odmevno samostojno razstavo in monografijo.

Ob ljubljanski mestni magistrali so zrasle Miheličeve stavbe na Bavarskem dvoru (mednarodna avtomatska telefonska centrala, stolpnica SCT, stolpnici v Kersnikovi ulici, črpalka ob Tivolski) in v bližini Gospodarskega razstavišča (hali B in C, Konstrukta in stolpnica RTV, veleblagovnica Slovenijales).

Med Miheličevimi deli velja omeniti še Savske stanovanjske stolpnice (z Arnautovićem) v Ljubljani, veleblagovnico Market v Osijeku, veleblagovnico Stoteks v Novem Sadu, poslovno stolpnico S2 na Bavarskem dvoru v Ljubljani in prizidek k hali B na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani in župnijsko cerkev sv. Duha v Stožicah v Ljubljani.

Odmik od skrajnosti socialistične arhitekture
Za Miheličevo arhitekturo je značilno isto, kar lahko rečemo za celotno povojno arhitekturno produkcijo na Slovenskem. Čeprav se je po vojni in ob ustanovitvi socialistične Jugoslavije veliko govorilo o graditvi arhitekture nove socialistične dobe, ki bi poveličevala novo državo in njeno ideologijo, pa se je ta ideološki diktat v praksi uveljavil le zmerno. Malo je bilo dejanske socialistične zaznamovanosti, značilne za urbano krajino držav Varšavskega pakta, in izoblikovala se je arhitektura, v slovenski arhitekturni teoriji označena tudi kot podaljšani funkcionalizem, ki je ostala "priklopljena" na stilistične in konstrukcijske usmeritve Zahoda.

Od modernizma do postmodernizma
Miheličeva kariera je zajela celoten razvoj slovenske arhitekture: od zrelega prek visokega modernizma pa vse do postmodernizma, zaznamovanega z razpadom vsake slogovne poenotenosti. Karierna pot Milana Miheliča je zanimiva ravno zaradi arhitektove "gibkosti" in nenehnega napredovanja. Čeprav si je ugled gradil s svojim visokim modernizmom z močno poudarjeno strukturaliko, se je vklopil tudi v postmoderni tok, ki je kritično pretresal polpretekli modernizem in razširil svoj formalni repertoar. V tem pogledu je zanimiva Miheličeva mednarodna avtomatska telefonska centrala, ki s premikom poudarka od strukture k plašču že napoveduje prihod postmodernizma v naš prostor, še bolj pa se postmodernistična retorika izrazi v Miheličevih načrtih za novo cerkev v Stožicah in za prizidek k Narodni galeriji.

Dokumentarni portret Milan Mihelič, arhitekt je kot scenarist, režiser in montažer podpisal Amir Muratović.