"To je drzen eksperiment, ki nas spodbudi k razmisleku glede razmerja med odpadki in proizvodnjo tako na lokalni kot globalni ravni ter hkrati odpira nove zmožnosti gradnje med obrtništvom in tehnologijo," je zapisala v obrazložitvi komisija.

Paviljon, poimenovan Wetland ali mokra zemlja, sta si kuratorja Wael Al Awar in Kenichi Teramoto zamislila kot raziskovanje soli kot alternativnega gradbenega materiala portlandskemu cementu, sicer najpogostejše uporabljenemu cementu za izdelavo betona in malte.

Prototip konstrukcije dimenzij sedem krat pet metrov in višine 2,7 metra v zunanjem delu, v notranjosti tvori neto prostor desetih kvadratnih metrov (in pet metrov višine). Strukturo tvori 3000 modulov.

"S projektom smo hoteli opozoriti na podnebne spremembe, našim odnosom do tega planeta, kot tudi s tem, kakšna sta odgovornost in vloga arhitektov in gradbincev danes. Verjamem, da arhitektom v 20. stoletju ni bilo mar, če povem, kot je, pa sem sam arhitekt, oblikovalec," je dejal za Designboom Wael Al Awar, ki je prepričan, da ne smemo več uporabljati materialov, za katere vemo, da so škodljivi za okolje in ki so povezani z družbeno neenakostjo.

"V tem smislu je cement material, ki je je treba preprašati. Odgovoren je za osem odstotkov izpusta ogljikovega dioksida na svetovni ravni, naša populacija pa veča. Če je danes na svetu 7,8 milijarde ljudi, je ocena do leta 2060 10,1 milijarde."

Material, ki absorbira emisije

Ob tem poudari, da je težava cementa predvsem v apnu in ogljikovem dioksidu, ki ga ta proizvaja. Apno je namreč vezivo v cementu, ki ga sestavljajo še pesek, gramoz in voda. "Če bi poiskali nadomestilo za to lepilo, bi rešili težavo."

Zato iz procesa desaliniranja ali razsoljevanja vode izločijo magnezijev oksid, ki ga uporabijo za izdelavo cementa. "Cementne strukture, ki jih vidite, so vse izdelane lokalno, v Benetkah. A cement mora za pridobitev na trdnosti absorbirati ogljikov dioksid, v nasprotnem primeru ni dovolj trden. Tako je to na nek način material, ki ne ustvarja emisij, ravno nasprotno, absorbira jih," je še pojasnil Wael Al Awar.

Ustvarjalca poudarjata, da je poleg tega treba podvomiti tudi v samo standardizacijo in globalizacijo, "saj se sodobna arhitektura sooča z velikimi izzivi proti kulturni identiteti (…) Vernakularna arhitektura je bila narejena iz naravnih materialov."

Wael Al Awar in Kenichi Teramoto sta tako navdih za obliko iskala v vernakularni arhitekturi Združenih arabskih emirator, in sicer korale, iz katerih so oblikovali kalupe za cementne odlitke. Izdelali so štiri različne različne velikosti vsakega modula, skupno osem.