"To je eden od vrhuncev baročne glasbe in je vplival na mnogo skladateljev od Mendelssohnovega odkritja leta 1829 dalje," je na vprašanje o mestu in pomenu Bachovega Matejevega pasijona v skladateljevem opusu in v zgodovini zahodnoevropske glasbe v kratkem intervjuju za ta članek jedrnato odgovoril dirigent Frieder Bernius.

Slovenska mezzosopranistka Marjana Lipovšek, ki je Bachova velika vokalno-instrumentalna dela v svoji pevski karieri velikokrat izvajala in jih tudi posnela, pa pravi, da je Matejev pasijon "ogromnega pomena tudi za izvajalce, ki so se s tem delom ukvarjali celo glasbeno življenje. Ni koncertnega pevca, ki ne bi naštudiral vsaj ene ali dveh arij iz tega dela, saj je ta pasijon obvezni del študija in tudi del diplomskih izpitov. Pevsko-tehnično je zelo zahteven in nekaj let traja, preden se vseli v telo, glasilke, predvsem pa v intelekt in srce. Nima vsak pevec sreče nastopati na koncertnih izvedbah teh pasijonov, posebno ne Matejevega, ki je brez dvoma najzahtevnejši. Biti tu zraven je sreča življenja … Kot študentka petja v Gradcu je na koncertnem oddelku kmalu naštudirala kompletno altovsko partijo in njen prvi javni koncert je bil še med študijem v Gronningenu na Nizozemskem, na znamenitem Bachovem festivalu."

Pasijon v velikonočnem praznovanju
Izvedba Bachovega Pasijona po Mateju (tudi Matejevega pasijona, v izvirniku Die Matthäus-Passion, BWV 244) je na spored Zlatega abonmaja uvrščena v najprimernejšem, postnem času, ko se tovrstna glasbena dela še vedno izvajajo bodisi v cerkvah bodisi koncertnih dvoranah. Praznično cerkveno bogoslužje v tednu pred veliko nočjo obsega tudi petje pasijonskih besedil o Kristusovem trpljenju in smrti na cvetno nedeljo in veliki petek, pri čemer se glede na cerkveno leto in s tem povezana bogoslužna besedila uporabijo različni evangeliji: Matejev, Markov, Lukov, Janezov.

V slovenskem prostoru so se v cerkvah uveljavile izvedbe preprostejših koralnih pasijonov v priredbah znanih skladateljev, kot sta Matija Tomc in Lojze Mav. Med domačimi kantatnimi deli za izvedbo v koncertnih dvoranah pa omenimo Pasijon po Janezu Damijana Močnika, ki so ga slovenski in nemški izvajalci posneli v Münchnu in je pred dnevi izšel na zgoščenki glasbene založbe BR Klassik. Pasijoni pa niso samo glasbena oratorijska dela, ampak tudi dramska. Slovensko najznamenitejše tovrstno delo je Škofjeloški pasijon, ki ga je kapucin Romuald Marušič napisal leta 1721 kot spokorniško procesijo po mestnem jedru Škofje Loke in ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, zapisano v slovenskem jeziku. Njegovo izvajanje so obnovili leta 1999, danes pa je razglašen za nesnovno dediščino Slovenije in vpisan na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Škofjeloški pasijon je kot kantatno delo uglasbil skladatelj Alojz Srebotnjak.

Bachova pasijona in slovenske izvedbe
Bachova Janezov pasijon in Matejev pasijon sta v tujini zlasti v postnem času stalnici na koncertnih sporedih, v Sloveniji pa ju izvajajo redkeje. Janezov pasijon je bil v zadnjih desetletjih nekajkrat izveden, Matejev pasijon pa je zaradi izvajalskih zahtev, glasbene kompleksnosti in dolžine dela zelo redko na sporedu. V Ljubljani je bil zadnjič izveden leta 2000 pod vodstvom Mirka Cudermana z zborom Consortium musicum, Slovenskim komornim zborom in orkestrom. Na posnetkih Matejevega pasijona znamenitih evropskih diskografskih založb pa lahko slišimo slovenske pevske soliste Antona Dermoto pod vodstvom dirigenta Wilhelma Furtwänglerja, Marjano Lipovšek z dirigentom Petrom Schreierjem, Bernardo Fink z Nikolausom Harnoncourtom in Marcosa Finka, ki mu v dveh verzijah dirigirata Michel Corboz in Jan Willem de Vriend.

Mezzosopranistka Marjana Lipovšek se snemanj in koncertov Bachovih del s Schreierjem spominja: "Zame ni bilo pravega božiča ali velike noči, če nisem pela enega od teh pasijonov ali oratorijev. Ko si prišel po koncertu iz odra ali iz cerkve, si bil prežet z Božjo lučjo, ne morem drugače povedati. Veliko pasijonov in tudi drugih koncertov sem pela s Petrom Schreierjem, ki sem ga zelo občudovala in se ogromno naučila od njega. Bil je čudovit pevec s popolno tehniko in ogromnim znanjem in seveda tudi dirigent. Pa kasneje tudi dober kolega in prijatelj. In tako me je povabil na snemanje Bachovih obeh pasijonov, h-mol maše in Božičnega oratorija za družbo Philips. Na začetku osemdesetih let, v času deljene Nemčije, smo snemali v neki stari cerkvi v Dresdnu. Mesto sivo, smrdeče po premogu, stavbe še ne prenovljene, žalostno. Ampak ta atmosfera v cerkvi je bila nepozabna, Schreier je fantastično dirigiral in pel, bil je v svojem elementu. Na snemanje smo hodili kot k maši, nikoli ne bom pozabila teh tednov …" Slavni nemški tenorist in dirigent Peter Schreier je z Božičnim oratorijem gostoval tudi v Ljubljani v okviru Zlatega abonmaja leta 1998; pel je evangelista in dirigiral, kot je bila njegova praksa na koncertih in snemanjih za posnetke.

Kompleksnost pogledov na Bachovo dediščino
Johann Sebastian Bach (1685–1750) je bil kot glasbeni vodja oziroma kantor luteranske Tomaževe cerkve v Leipzigu med drugim avtor serije kantat za nedeljska bogoslužja in pasijonov za veliki petek. Svetopisemska besedila v nemškem jeziku je uglasbil v več verzijah, vendar sta se v integralni obliki ohranila le pasijona po Janezu in Mateju. Matejev pasijon (v nasprotju z dramatičnim Janezovim) zaznamuje kontemplativnost, nastal je leta 1727, v evangeljsko zgodbo je Bach vključil luteranske pesmi iz takratnih nemških pesmaric in poezijo pesnika Christiana Friedricha Henricija – Picanderja. Zasedba zahteva vrsto moških in ženskih pevskih solistov, dva mešana zbora in otroški zbor ter orkester. Nosilec zgodbe je tenorist – evangelist, Jezus je napisan za bas, različni solisti pojejo vloge oseb in arije, zbor pooseblja judovsko množico in poje protestantske korale.

To je torej kompleksen vsebinski in kompozicijski preplet svetopisemske zgodbe in takratnih sočasnih duhovnih pesemskih besedil. Bachov Matejev pasijon je bil primarno izvajan le v leipziškem okolju, dela velikega mojstra pa so po njegovi smrti šla v pozabo. Šele skladatelj Felix Mendelssohn Bartholdy je zaslužen za renesanso tega izjemnega vokalno-instrumentalnega dela: v svojem zgodnjem obdobju se je posvetil študiju Matejevega pasijona (kot najstnik je od babice dobil kopijo Bachove partiture) in ga v Berlinu vnovič izvedel leta 1829 ter nato še večkrat.

Dirigent nocojšnjega večera Frieder Bernius pravi, da je bil "v mladosti pod vplivom romantičnega Bachovega sloga, kar pomeni izvajanje na način, kot bi to glasbo komponiral Mendelssohn ali Schumann. Pozneje je študiral baročni glasbeni slog, v katerem so takratni skladatelji kot temeljni princip povezovali besedo in glasbo. Bach pa je s svojo harmonijo in ekspresivnim slogom gledal že naprej – v 19. stoletje – in zanj je skrivnost oživljanja Bachove glasbe v retoričnem pristopu in ekspresivnem fraziranju." Mendelssohn je Bacha izvajal z velikim številom izvajalcev, v našem času t. i. zgodovinske izvajalske prakse pa so takšne romantične poglede na izvajanje baročne glasbe presegli na študijski ravni z muzikološkimi raziskavami in na izvajalski ravni s komornimi ansambli z izvirnimi glasbili ter z drugačno melodično in zvočno podobo izvajanega dela.

Znameniti glasbeni specialisti na gostovanju v Ljubljani
Nocojšnji koncertni večer bo pod vodstvom dirigenta Friederja Berniusa izvedel znameniti ansambel, ki bo združeval Komorni zbor Stuttgart, Dvorno kapelo Stuttgart in Baročni orkester Stuttgart, solisti pa bodo tenorist Patrick Grahl kot evangelist, basbaritonist Gotthold Schwarz kot Jezus, sopranistka Miriam Feuersinger, altistka Elvira Bill in basist Tobias Berndt. Bernius uživa ugled enega vodilnih zborovskih dirigentov na svetu, ki izvaja tako a-cappella kot vokalno-instrumentalna dela in jih snema zlasti za ugledni glasbeni založbi Sony Classics in Carus.

Komorni zbor Stuttgart je ustanovil leta 1968 in velja za enega vodilnih mešanih pevskih zborov na svetu, njegov repertoar pa obsega dela od 17. do 21. stoletja. Tako kot zbor je Bernius ustanovil tudi več instrumentalnih oz. orkestrskih zasedb: Dvorno kapelo Stuttgart, Baročni orkester Stuttgart, Klasično filharmonijo Stuttgart, ki pomenijo temelj glasbenih sporedov v Stuttgartu. So zaželeni gostje na mnogo specializiranih festivalih tako v domačem mestu (leta 1987 je Bernius zasnoval mednarodni festival stare glasbe, ki se od leta 2004 imenuje Festival Stuttgart Barock) kot drugje po Nemčiji in v tujini.

Frieder Bernius kot izjemni specialist razlaga razliko med izvajanjem zborovskega programa brez spremljave ter vodenjem zbora in orkestra v delih, kot je Matejev pasijon: "Med samostojnim petjem ali muziciranjem skupaj z inštrumenti je zelo velika razlika. A-cappella petje, ki kombinira različne glasove, pomeni ustvarjanje skupnega zvoka z enako barvo samoglasnikov, enako pevsko tehniko ter s sposobnostjo poslušanja in spoštovanja drugih glasov. Pri petju z inštrumenti pa je bistveno zavedanje, kdaj katera skupina nastopa v vlogi spremljave. Naloga dirigenta je, da obe skupini usmerja k skupnemu muziciranju. Zlasti v baročni glasbi morajo pevci spoznati specifike baročnega igranja in zvoka inštrumentov, da se lahko zvočno poenotijo. Znanstvene raziskave tega časa namreč vedno omenjajo, da naj pevci pojejo kot igrajo inštrumenti, slednji pa naj posnemajo pevsko dikcijo in zvok."

Nocojšnji koncert bo torej izjemna priložnost, da v Ljubljani slišimo te imenitne glasbene izvajalce in da slišimo delo, ki spada v vrh glasbene zgodovine in zahodne civilizacije. Njihovo gostovanje v Zlatem abonmaju z Mozartovim Requiemom in Litanijami, napovedano za marec 2020, je namreč zaradi epidemije covida-19 odpadlo.