"Tistega decembra leta 2018 so bile v Srbiji spet demonstracije. Miki Rubiroza je spet odšel v ‒tujino, jaz pa sem bil po srčni operaciji spet v dobri igralski formi." To bi lahko danes povedal Bane Bumbar, ki je v kultni nanizanki Na vrat na nos oziroma Grlom u jagode v spominu večine gledalcev ostal kot oseba, ki nas spominja na brezskrbno otroštvo in mladost, ko politika na nas ni imela večjega vpliva. Igralca Branka Cvejića z bogato gledališko in filmsko kariero je zaznamovala vloga mladega fanta, ki dozoreva v Jugoslaviji v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.

"Igralci navadno ne marajo, da jim obesijo vzdevek iz kakšne nanizanke. Toda če vas kot igralca ne prepoznajo po tem, kar igrate, kje ima vse skupaj smisel. Pri meni se je vse vedno končalo z *Na vrat na nos* in z Banetom Bumbarom," pojasnjuje igralec Branko Cvejić, ki pa mu zaradi tega ni žal. Vloga mu je ljuba, ker dokazuje, da se ni preveč spremenil in da je še vedno podoben Bumbarju. Dodaja, da še ni imel vidnejšega intervjuja, tudi takrat, ko je bil direktor JDP-ja, ne da ga novinarji ne bi spraševali o Bumbarju, paradigmi "povprečnega" Jugoslovana.
Tudi vprašanja, ki jih je odpirala nadaljevanka Rajka Grlića in Srđana Karanovića, se niso spremenila. "Odšel bom v svet služit denar in iskat boljše življenje. ‒ Jaz pa ne. Mislim, da je veliko večji izziv ustvarjati svoj svet tukaj …" je del dialoga Baneta Bumbarja in Mikija Rubiroze ‒ Predraga Manojlovića -Mikija na zdaj že nekdanji glavni železniški postaji v Beogradu, ki se je Branku Cvejiću še posebej vtisnil v spomin.

Zakaj imajo ljudje še vedno radi to nanizanko? "Čutiti je veliko nostalgijo. Tisti časi morda le niso bili tako čudoviti, kot menimo mi in občinstvo. Predstavljamo pa si, da so bili prelepi," dodaja Cvejić.
V Jugoslovensko dramsko pozorište ga je po končani akademiji, tako kot številne druge igralce, pripeljal ustanovitelj gledališča, legendarni Bojan Stupica. Rekli so jim Bojanovi dojenčki. Danes pa jim pravijo, dodaja skozi smeh Branko Cvejić ‒ Bojanove stare babe.
Cvejića, ki je bil tudi direktor JDP-ja, smo vprašali, ali so razmišljali o tem, da to poimenovanje spremenijo. Pravi, da je Jugoslovensko dramsko pozorište blagovna znamka in da mora tako tudi ostati. Osebno ga moti naziv regija, ki se vse bolj uporablja za nekdanjo Jugoslavijo. "Ne glede na to, da gre čas naprej, ostajam nepopravljiv jugonostalgik," dodaja Cvejić.
Branko Cvejić je star 72 let. Avgusta lani je bil operiran na srcu, za tem je imel že dve premieri. Decembra je nastopil na odru Cankarjevega doma v Ljubljani, v predstavi Einstanove sanje. Kako je to mogoče? "Ker sem nor, niti sam ne vem. Bilo bi bolj normalno, da bi šel v zdravilišče, vendar je to zame nepredstavljivo. Da bi vzel palico in se sprehajal po parku?! Pomembno mi je, da lahko še vedno delam. Igralec se nikoli ne more upokojiti, ampak nastopa do konca," pove Branko Cvejić s svojim še vedno lepim melodičnim glasom.