Je tudi filmski lik par excellence, o katerem se zdi, da je bilo povedano že vse, hkrati pa ostaja marsikaj zavito v skrivnost, vključno s smrtjo pod strelom domnevnega atentatorja. Režiserka Maja Weiss se je v celovečernem dokumentarnem portretu z naslovom Beli bojevnik v črni obleki lotila dejansko zahtevne naloge raziskave in ponovnega premisleka o širšem fenomenu "dobrega človeka iz Negove".
Ivan Kramberger je bil hkrati tribun ljudskih množic, vaški posebnež z veliko sposobnostjo mobilizacije, s svojo "self-made man" pojavo in prodajanjem zgodbe o samem sebi drzni znanilec novih časov svobodnega podjetništva, obenem pa je s pridigarskimi nastopi svaril pred pastmi socialnega razslojevanja, ki jih je tudi zavzeto blažil s človekoljubno dejavnostjo.
Marcel Štefančič jr. v dokumentarcu pravi, da je bil Kramberger "videti kot kombinacija Johnnyja Casha, hipija in pogrebnika – videti je bil kot filmski lik, ki točno ve, kaj hoče, kakšna je njegova vloga, in vedel je, kaj hoče od nas – kako hoče, da ga vidimo. Popolnoma je nadzoroval pripoved o sebi." Sam naj dodam, da je z videzom malce spominjal na Prešerna, s strastnim govorništvom in socialnim angažmajem pa na Cankarja. Zavestno ali ne, nagovoril je določene slovenske arhetipe, hkrati pa je od njih, na primer s svojo lastno zgodbo o uspehu, tudi izrazito odstopal. S prezenco in karizmo, neobičajno za ta prostor, pa tudi s spretno "medializacijo" svojega življenja, ki sega že v njegovo učno dobo podjetništva v Nemčiji, je bil veliko pred svojim časom – lahko bi se reklo, da je s svojo populistično noto pravzaprav naš sodobnik.
Dokumentarni film je sprva videti precej konvencionalno, kot spoj govorečih glav oziroma pričevalcev in izredno bogatega arhivskega gradiva, listin in posnetkov. Maja Weiss je zavzela zanimivo perspektivo osebne raziskave Ivana Krambergerja mlajšega – ta je tudi soscenarist filma – o svojem očetu, s čimer dobimo spoj intimnega vpogleda in družbene analize, ki jo prispeva resnično širok spekter siceršnjih sogovornikov. S tem pa se pred gledalcem, prizor za prizorom, stke montažno vznemirljiv presek družbe oziroma portret obdobja samostojne Slovenije, z vsemi anomalijami in stranpotmi ...
Dokumentarec skratka preseže svoje izhodišče in zraste v morda najzanimivejše avdiovizualno delo o tem, kdo in kaj smo, ob 30. obletnici državnosti.
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje