Zanimiv založniški trend zadnjih let bi se dalo povzeti nekako takole: od babičinih gat do brez hlačk. Pred desetimi leti je bila na vrhu vsakega seznama najbolj prodajanih, izposojanih in priljubljenih knjig zafrustrirana Bridget Jones, izmišljena junakinja, ki jo je bolj kot seks zanimala cigareta po njem. Velik del njene privlačnosti (in privlačnosti cele plejade literarnih klonov, ki so ji sledili) je bil v tem, da je bila preveč nevrotična, da bi bila kaj prida v postelji. Kri ji je po žilah poganjala romantika, ne poželenje.

Prevrtimo naprej: danes se t. i. "chick-lit" zdi pohlevna kot skodelica vroče čokolade. Nove smernice eksplicitnega pisanja, pa naj bo izmišljeno ali avtobiografsko, so v knjigarne pripeljale besedila, ki se jih je prej kupovalo v trafikah (in po navadi v plastičnem ovitku). Če smo se včasih na dolgo in široko pogovarjali o tem, kje je meja med erotiko in pornografijo, je danes ta debata postranskega pomena. Dobra erotična fikcija, jo branijo zagovorniki, raziskuje spolne fantazije in jim odvzema etiketo tabuja, ženskam pa se ni več treba počutiti krive, če imajo zdrav libido. Girl power?

Ta preobrat je seveda vse prej kot presenetljiv: chick-lit (knjige za punce) in novi "literarni" žanr bloga sta se razbohotila približno sočasno, kot produkt vse bolj vojeristične družbe, ki na spletu išče "skrivni" vpogled v življenje bližnjega. Le vprašanje časa je bilo, kdaj ju bo kdo združil.

(Spletni) dnevniki in pornografija imajo že v izhodišču nekaj skupnega: eno in drugo je lahko, če ni slogovno dovršeno in inovativno, precej banalna in repetitivna zadeva – in Belle de jour trpi za obojim. Dandanes mora biti človek odkrivanju novih spolnih praks predan najmanj toliko kot markiz de Sade, da kdo ob tem vsaj dvigne obrv, in celo domišljijsko "olepšana" rekonstrukcija raznih eskapad med rjuhami začne bralca hitro dolgočasiti.

S pretiranim verizmom se Belle tako ali tako ne obremenjuje: vse njene stranke so izobražene, inteligentne, čiste in erektilno funkcionalne do te mere, da se človek vpraša, zakaj morajo sploh plačevati za seks. Naša (z univerzitetno izobrazbo oborožena) junakinja z njimi spotoma debatira o sodobnih romanih in aktualni politiki. Nihče, denimo, ne odpove, joče ali ji začne na dolgo razlagati, zakaj ga mamica ni imela rada - zaradi česar se nagibam k teoriji, da je Belle zgolj literarni konstrukt in za povrh morda še moški. Ampak ne začnimo s tem, kako se počutimo prevarane – pri branju žgečkljivih izpovedi moralno večvredna drža nekako odpade …

So pa nekaj podobnega naredili Britanci: potem, ko je neverjetno popularna (15 tisoč klikov na dan!) anonimna blogarka pravice za knjižno izdajo svojih zapisov prodala za (baje) šestmestno številko, so se literarni recenzenti, še posebej pa The Times, podali na lov za njeno pravo identiteto. “Razkrinkali” so jo večkrat, sama vztraja pri svoji zgodbi, gotovega ni še vedno nič, pa čeprav je medtem izdala že drugi del svojih dogodivščin in lani dočakala celo tv-nadaljevanko, v kateri jo igra pevka Bille Piper.

Seveda se Belle utrne tudi kaka zelo duhovita ali pronicljiva opazka ("V svetu dvanajstletnic v seksi škorenjcih in babic v bleščečih se minicah je dama v obleki znane modne hiše, ki stopi v hotel ob letališču Heathrow, zanesljivo prostitutka. To je dejstvo."), a boleče očitno ostaja, da je spolnost na papir zelo težko prenesti dobro in nazorno obenem (Britanci navsezadnje med svojimi pisatelji vsako leto izbirajo dobitnika nagrade “bad sex” za najslabši opis posteljne telovadbe). Pričujoča knjiga tako ni drugega kot zbirka ne ravno sofisticiranih fantazij, razloženih v okornem jeziku, ki na nekaterih mestih sodi v spletno klepetalnico, na drugih pa v viktorijanski roman ("Potrepljala sem tedaj že zgrbančen kos mesa.") Žaljiva ni vsebina, žaljiv je slog (oziroma pomanjkanje le-tega); za ceno knjige si morda raje sposodite par žanrsko sorodnih DVD-jev. Dialogi bodo boljši.

Ana Jurc