Na primer v scenariju Sladke sanje, ki je nastal kot vzporednica romana Kralj ropotajočih duhov, kjer je osnovni poganjalec zgodbe odnos med odraščajnikom in materjo, pa tudi v iz zgodb zlepljenem romanu Otroštvo, kjer je v ospredju odnos med babico, ki ves čas grozi z bogom in s peklom, in vnukom, ki te strašne podobe trpljenja ponotranji. Odločitev za mladinski roman tako ni presenetljiva.

Zvezde vabijo so zgodba o odraščanju, ki se zgosti okoli nekaj likov. Fant, ki bilda, da bi prikril nezadovoljstvo nad lastnim pubertetniškim telesom, punca, Kaja, ki je upornica in deluje odljudno, pa njen brat in nova prijateljica, ki razkrijeta zlaganost njenih socialnih stikov, vsi se zapletejo v pripovedni klopčič. Sprožilec je avdicija za mlade talente, na kateri nastopijo različni izvajalci, od izrazito samozavestnih, a po nepotrebnem, do tistih talentiranih in s slabo samopodobo. Posebej še, ker jo nekaterim od njih uničujejo prijatelji s svarili, naj niti ne poskušajo, saj nima smisla in se bo ves njihov trud slej ko prej prevesil v poraz in bridko razočaranje. Vendar se Mazzinijev mladinski roman izteče v dve presenetljivi spoznanji: da naši prijatelji pogosto projicirajo v nas lastne nezavedne strahove in da včasih sovražimo, česar si ne upamo ljubiti, kot napet odnos med mladima zaljubljencema, ki si tega še nočeta priznati, iz svoje izmodrene drže komentira babica. Tisto, kar se začne kot ravs in zafrkljivost med dvema, ki se ne moreta, ker en samo bilda, druga pa je čisto preveč senzibilna, se konča skoraj z dvojno zaljubljenostjo; za drugo namreč še ne vemo, kako se bo razvila, vendar obeta. S tem malo odprtim koncem se roman Zvezde vabijo izogne prevelikemu komedijskemu srečnemu koncu, ki bi ga nedvomno zasukal proti tolažniški literaturi.

Mazzini se v romanu Zvezde vabijo loteva več plasti odraščanja. Ena je brez dvoma samopodoba, ki jo hormonalna slika še dodatno zamegljuje, mladostniki pa se nam kažejo kot nesamozavestni, splašeni, predvsem pa osamljeni. Kljub ekstazi komunikacije, kljub nenehni mobilni priključenosti, čeprav so ves čas na preži za novimi informacijami in stiki, so v resnici odtujeni in osamljeni, pogosto jih prav svet elektronskih sporočil oddaljuje od bližnjih, ujamejo se v prazno občevanje in zaprejo v ločen svet, v katerem so mogoče lažne identitete. Vdore v zasebnost in mobilno manipulacijo v tej povesti izvajata obe strani, dobronamerni in manipulanti. Sploh pa na koncu vsi spravljivo postanejo ista stran; navidezna nasprotja so ukinjena in presežena.

Na drugi strani je prijazni svet starih staršev in staršev, ki imajo vsakovrstne težave, so pred ločitvijo, socialno ogroženi, garači od jutra do večera in tako brez časa za vzgojo. Z izjemami, kakršno predstavljata načitana babica in njen novi fant.

Mazzini se drži preverjene zlate sredine, odraščanja ne idealizira, vendar se ne loteva nobene od problematičnih odraščajniških tem, tistih stranpoti, na katerih mnogi zaidejo. Da je po številnih romanih za odrasle postopno izpilil obrtno pripovedno spretnost, pa se pozna tudi pri tem mladinskem delu.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).