Vse našteto odlikuje tudi njegovo dvanajsto zbirko z jedrnatim naslovom Maršal. V nasprotju s prejšnjima zbirkama, ki sta že v naslovih Tako rekoč in Lahkoda nakazovali izmuzljivost pesniške resnice, se zdi, da Maršal s svojo izrecnostjo prinaša nekakšen zasuk v Jesihovi poetiki. A gre predvsem za motivno-tematsko gostitev, pri pesniku nemara najbolj skrajno doslej. Vseh 88 v kvartine ujetih pesmi zbirke je namreč posvečenih naslovnemu maršalu, ki v številnih pogledih sumljivo spominja na Josipa Broza - Tita, navsezadnje tudi po številu pesmi v knjigi, ki je enako Titovim doživetim letom.

Branje zbirke sicer razkrije, da obeh maršalov ne moremo preprosto enačiti, lahko pa naslovnega maršala razumemo kot metonimijo časa in prostora, ki sta neizbrisno zaznamovala tudi samega izpovedovalca. Jesihov maršal se nam namreč razkriva skozi oči otroka, pozneje odraslega moža, celo deda, ki se z neskrivaško nostalgijo spominja mladosti pod maršalovo taktirko, ko "potihceno je rasla trava, vse je bilo lepo in prav". Pesmi tvorijo nekakšno mozaično pripoved, v kateri ima poleg otroka ključno vlogo predvsem njegova mama, maršalova domala obsedena oboževalka. Polovica pesmi opisuje odnos noro zaljubljene mame in "vijoličice bele", precej redkeje pa se pojavi izpovedovalčev oče, ki pa maršala ne mara in je celo njegov odkriti sovražnik. Goreče ljubezensko razmerje med mamo, korpulentno balerino, in maršalom je osnova, iz katere zrastejo številne pesmi, ki nežno parodirajo in karikirajo razmerje, "ki imenuje se ljubezen, / a ima še kakšno tudi hujše ime". Lik matere, kakor tudi lik očeta lahko beremo povsem površinsko in se preprosto zabavamo ob pesnikovi že pregovorni jezikovni bravuroznosti in situacijski komiki, ki jo s suverenostjo izkušenega dramatika vpeljuje med verze, se naslajamo ob slikovitih in tudi pomenljivih motivih iz intimnega življenja strastnega para … A prav enako lahko mater razumemo kot metonimijo zapeljanih ljudskih množic, ki so veselo in vdano plesale pod maršalovo, tj. režimsko taktirko. Kot metonimijo množic, ki so pristajale in navsezadnje marsikje po svetu še vedno lahkoverno pristajajo na kult osebnosti in ga kot slepo zaljubljena balerina tudi ohranjajo pri življenju. V eni od začetnih pesmi zbirke mama takole trepeta za maršalovo zdravje in dolgoživost:

Če je maršala zgrudila bolezen,
viroza kdaj pozimi ali gripa –
še vidim mamo, ki ob vzglavju hlipa,
kolne in moli in beblja brez veze:

"Ti pikec moj, vijoličica bela,
dobitnik ran, nosilec brazgotin,
nikar ne umri, dokler bom jaz živela,
in ne potem, dokler bo živ moj sin /…/

in nikar, bodi tukaj
s pravnuki mojega pravnuka,
ti in defektni tvoj režim …"
In takšno, vse brez repa in glave:

križal se je in rotil
in ji obljubljal, da bo zmeraj živ,
"daj, nehaj, precej ozdravim –
zapisnikar, vbeleži me med zdrave!"

Pa se je še bolj drla in jokala,
tako da je bolnik res vstal
in odmarširal iz špitala
šibek, z vročino in že malo zdrav.

Če torej mati predstavlja veseli del rožnega venca, je lik očeta kot maršalovega nasprotnika njegov žalostni del. Očeta si lahko zamišljamo kot nekakšnega notranjega sovražnika, ki je izkusil tudi maršalove temnejše plati, kot je denimo "specializiran purgatorij / sred morja hribec iz pripeke in skal". Pesmi maršala vse prej kot idealizirajo, njegova roka je kar nekajkrat krvava, pa tudi druge povsem človeške lastnosti in slabosti premore, denimo razsipnost, hvalisavost, pa naglo jezo, tatinska nagnjenja, uživaštvo ipd. Maršala v nenehni blagi ironiji oziramo na eni strani kot genija, neredko tudi kot božansko bitje, ne le po videzu, temveč po nadnaravnih sposobnostih, po drugi pa kot navadnega smrtnika, ki si reže h kruhu špeha in čebule, se na mopedu žene ali pa na vrtu pod češnjo drema … Zbirka tako prerašča ne le v kompleksno karikaturo konkretnega družbenega mita, vezanega na kult osebnosti, in diskurza o njem, temveč tudi pronicljiv družbeni komentar. Kajti v ozadju upesnjenih pretežno individualnih izkušenj izpovedovalca, njegove mame ali očeta z maršalom, ki pogosto spominjajo na burleskne peripetije, ves čas prepoznavamo vzvode moči in sploh konstitutivne elemente t. i. maršalske ere, ki ji z drugim imenom danes rečemo totalitarna polpretekla zgodovina.

Maršal v osnovi morda res ni zbirka, ki bi želela biti kaj več kot šaljivo, zafrkljivo pisanje o neki veliki ljubezenski zgodbi, ki jo je z materinim mlekom pil lirski subjekt, a prav v tej neambicioznosti mojstrsko slika duha časa in prostora, v katerih poteka velika romanca. To je poezija, ki skozi karikaturo in parodijo razdira božanski lik "vrhovnega purana", ga naredi človeškega, zmotljivega, enega izmed nas, zaradi česar lahko zbirko razumemo kot karikaturo nas samih, ki bi se po eni strani radi od dotičnega obdobja distancirali, hkrati pa v nabiranju poceni političnih točk nenehno drezamo vanj in ga brezsramno obujamo od mrtvih. Pesniška zbirka Maršal najbrž v izhodišču ni težila po tem, da bi zadevno in, zdi se, večno aktualno tematiko razbremenila njene politične teže, pa vendar, skozi smeh sleherna bremena odpadejo. In ob Maršalu se smeji obilo. Na bralcu pa je, da se odloči, kaj mu pomeni maršal in kako ga bo bral – naj gre za konkretno zgodovinsko osebnost iz naše polpretekle zgodovine ali za kakega drugega od "nagizdanih trinogov kanibalov, // generalisimov, absolutistov / in avtokratov, botrov mafiozov / – ali padrinov, drug izraz za isto –, /…/ kar šteje med to zoonozo".

O sveži pesniški zbirki Milana Jesiha je bilo govora tudi v oddaji Pisave, ki si jo lahko ogledate spodaj, pod njo pa lahko prisluhnete še oddaji S knjižnega trga.