Milan Jesih je svojo dvanajsto knjigo poezije zasnoval drugače kot večino zbirk v svojem opusu. Njegova najnovejša zbirka z naslovom Maršal je posebna zato, ker je strnjena okoli enega samega motivnega jedra, zgodbe o maršalu. Pesnik jo upesnjuje z zanj značilno duhovitostjo in ironijo. Pred nami zaživi Ljubljana pred šestimi desetletji, kot se je spominja pesemski govorec, nekoč deček, ki je občudoval svojo mamo in maršala, zapletena v ljubezensko razmerje.

Duhoviti verzi bralca nasmejijo z razkošnim pretiravanjem in ironijo, ko teče beseda o dečkovi mami, dvestokilogramski primestni balerini, ki maršala navdušuje s piruetami, ki jo tudi za več ur ponesejo v zrak. Strastna ljubezen je prikazana kot zabavna karikatura, po drugi strani pa kot ganljiva dečkova pripoved o lepoti pa tudi okrutnosti neke ljubezni. Komično in grozljivo si ves čas podajata roki. Zdi se, da namen zbirke ni kakšno globoko sporočilo, govori predvsem o pesnikovem veselju do ustvarjanja, do pisanja samosvoje, presenetljive, oblikovno dovršene poezije. V Jesihovem maršalu kljub nekaterim aluzijam ne gre iskati konkretne zgodovinske osebnosti; maršal v tej zbirki ni le vojak, družbeno visoko rangirani starec, lahko je povsem vsakdanji človek, pa tudi puran ali konj.

Peter Kolšek, še en pesniški mojster, je svoji osmi knjigi poezije nadel naslov Slavospevi, ki jih pojejo vrane. Kot pravi pesnik, so naslov zbirke navdihnile vrane, ki se vsako jutro oglašajo z dreves v bližini njegovega doma. Seveda pa imajo vrane tudi simbolni pomen. Zbirka je razdeljena na večerne in jutranje slavospeve, pri čemer so večerni zazrti v notranji svet in prinašajo prvoosebno izpovedno poezijo, jutranji slavospevi pa odslikavajo podobo zunanjega sveta. V prvem delu so v ospredju občutja minevanja, ki so izrečena brez patosa, z neposredno resnobnostjo, včasih tudi s kančkom ironije.

V drugem delu pesnik odslikava stanje današnjega slovenskega sveta in duha. Banalnost, pogoltnost, napuh in nastopaštvo so predmet inteligentne, duhovite kritike. Pesmi so vselej pomensko jasne, nikoli zabrisane v dvoumnosti, pri čemer je Peter Kolšek mojster pesniških podob in natančnih metafor. Ob jasnem izrekanju svojih občutij zna vselej tudi presenetiti, priklicati jezikovno svežino in izvirnost.

Da je dobra poezija lahko tudi zelo brana, dokazujejo Didaskalije k dihanju, tretja pesniška zbirka Anje Golob. Lani so bile Didaskalije, katerih ponatis je tudi že skoraj razprodan, ovenčane z Jenkovo nagrado. Čar zbirke je gotovo v tem, da ima v njej intima tudi politični naboj, a ne v smislu površinskega aktivizma, ampak globljega etičnega angažmaja. Pesnica govori o tem, da se je treba v življenju izpostaviti, tvegati in ne podleči konformizmu. Prevzema otroško čudenje nad svetom, upira se strahopetnostim, ki smo si jih izmislili ljudje, da nam ne bi bilo treba zares biti.

Didaskalije k dihanju so zbirka natančne, čustveno in miselno intenzivne poezije. Tudi po formalni plati je pisava Anje Golob raziskujoča, pozorna do zvočnosti, ritma in vizualne podobe pesmi, ki dosega s premolki, fragmenti in razblinjanji presenetljive učinke.

Drevišnjo oddajo Pisave si lahko ogledate na Televiziji Slovenija 1 ob 22.55.