V prologu se znajdeta citata iz Sofoklovega Kralja Ojdipa in Firduzijeve Knjige kraljev, zato upravičeno domnevamo, da bo Rdečelaska na neki točki potegnila simbolne vzporednice z obema mitoma oziroma motivi očetomora, incesta ter obračuna med očetom in sinom.

Simbolizma pri Pamuku nikoli ne primanjkuje, toda redko je tako elegantno vtkan v komplicirano družinsko kroniko, ljubezensko zgodbo ter avtorjevo večno problematiziranje razmerja med moderno in arhaično Turčijo, kjer naslovna junakinja, rdečelasa igralka, v katero se zaljubi osrednji lik, postopoma postane fascinantni simbol ženske emancipacije znotraj zagrizeno patriarhalne družbe. Pamuk rdečelaski v tridelno strukturiranem romanu upravičeno nameni prvoosebni epilog, ki sklene vse bolj melodramatično pripoved, ki pa v okviru grške tragedije izpade povsem verodostojno in zadovoljivo.

Osrednji lik je Cem, ki sredi osemdesetih let odrašča brez očeta, nekdanjega političnega zapornika in prešuštnika; med šolanjem sanja o karieri pisatelja in poletje preživi ob mojstru Mehmetu, s katerim v istanbulskem predmestju kopljeta vodnjak. Tam sreča rdečelasko, ki mu zmeša glavo. Nato je vpleten v dogodka, ki mu bosta usodno spremenila življenje. Če je prvi del romana enoten v kraju in času, ponuja drugi del hitropotezen šprint skozi novejšo turško zgodovino, v katerem Pamuk ne opisuje le hitro razvijajoče se turške industrije, modernizacije miselnosti, pač pa tudi porajajoče se verske in sekularne skrajnosti, znotraj katere ojdipski motivi v opisovanju boja med verskimi skrajneži in podporniki ideje o Evropski uniji prevzamejo prvine bratomorstva.

V drugem delu, ko postane uspešen poslovnež in kontemplira simbolno vlogo znotraj antične in perzijske mitologije, je Cem moralno vse bolj sporen lik, nepremičninski špekulant s političnimi zvezami, ki krivdo za svoje vedenje vali na odsotnost prave očetovske vzgoje, kar se zgodi tudi njegovima "idoloma", Ojdipu in Suhrabu. Cem je v tej fazi že skoraj onstran odrešitve, čeprav v kontekstu preteklih dogodkov izbere nevednost, ker noče ponoviti napak mitoloških junakov, ki jih je ugonobila radovednost. V tem smislu je Cem edinkrat podoben svojem odsotnemu očetu, ki v času političnega preganjanja ne sledi pripovedim o Ojdipu in Suhrabu, dveh izgnancih, katerih očeta sta se ustrašila in verjela zloslutnim napovedim.

Rdečelaska je ob vsem naštetem tudi krasen roman o moči prerokb, pisane besede, mitov, ki jim posameznik podleže ali ne, pa o lepoti ustnih izročil, ki se kljub pomanjkanju branja med sodobnimi Turki prenašajo iz generacije v generacijo. Kot v romanu reče nekdo, "te zgodbe še zmeraj živijo, druga za drugo v preobleki krožijo med nami". Ojdipovi zgodbi nazadnje verjame tudi Cem, čeprav je nikoli ni prebral, saj "zaupa" freudovski interpretaciji, medtem ko se je verovanja v moč starih zgodb med kopanjem vodnjaka naučil od mojstra Mehmeta, kar ga požene v spiralo tragičnih incidentov.

Rdečelaska je čudovita zgodba o staromodni državi, njenih običajih, izginjajoči obrtni in literarni tradiciji, o očetih, sinovih in prvih ljubeznih, pa seveda morala o temeljih civilizacije in njenih postulatih, ki jim še tako moderen človek ne more ubežati.