Rahlo cinični uvod morda ni na mestu, pač pa je na mestu opazka, da je treba tovrstne izrazito osebne (avto)refleksije jemati z zdravo mero distance. Specifično, dobrodošle so za razumevanje opusa dotičnega avtorja in njegovega imaginarija, nikakor pa kot splošno ali edino referenčno vodilo po romanopisju, ki ga je Pamuk vzljubil v najstniških letih, nato pa se je v zgodnjih dvajsetih odločil, da ukvarjanje s slikarstvom zamenja za pisalni stroj – in dolgo literarno formo.

Pamuka je navdihnil Schillerjev esej s konca 18. stoletja, O naivni in sentimentalni poeziji, v katerem je pesnike razvrstil na omenjeni kategoriji; če naivni avtorji poezijo pišejo spontano, če so eno z naravo, se sentimentalni (oziroma razmišljujoči, kakor jih Pamuk raje imenuje) pesnik poslužuje metod in tehnik pisanja. Moderni, sentimentalno-premišljujoči ustvarjalec naj bi torej preizpraševal vse, kar zaznava. V podobnih koordinatah se pozicionira tudi Pamuk, ki nazadnje – malce predvidljivo – trdi, da najboljši pisci tako ali tako nihajo med obema kategorijama.

Knjiga ne poučuje le pisanja romanov, temveč nam enako strastno namiguje, kako jih je treba "pravilno" brati, ob čemer Pamuk vzpostavi distinkcijo med verbalnimi (npr. Dostojevski) in vizualni pisci (npr. Tolstoj) in obdela niz kanoniziranih klasik – od Madame Bovary in Čarobne gore do Ane Karenine, ki jo razglasi za popolni roman. Najdrznejša se zdi Pamukova teza, da tako pisatelj kot bralec vedno in za vsako ceno iščeta "središče romana", skorajda mistično točko, ki naj bi predstavljata resnično temo dela, njen osrednji motiv. Središče romana se med pisanjem seveda lahko ves čas spreminja, trdi Pamuk, prav tako kot se lahko spreminja ideja, ki jo o središču med branjem goji bralec.

Avtor ne pušča nobenega dvoma: branje romana je zanj proces določanja resničnega središča in resnične teme, obenem pa tudi črpanje užitka iz površinskih podrobnosti. Povedano drugače, raziskovanje središča je sčasoma lahko celo pomembnejše od vsega drugega, kar bi lahko označili za literarnega MacGuffina, Hitchcockovo pripovedno domislico, po kateri je iskanje nekega (skrivnostnega, neobstoječega) objekta zanimiveje in bolj dinamično od objekta samega!

Pamuk se tudi ne strinja s pogosto citiranim E. M. Forsterjem, ki trdi, da med pisanjem romana glavni liki prevzamejo vodstvo in narekujejo potek, da morajo romanopisci najprej izumiti junaka. Tovrstna stališča označi za naivna in nekritična ter jih postavi v kontekst slabe šole kreativnega pisanja. Po njegovem prepričanju je bistveni cilj umetnosti romana predstaviti točno upodobitev življenja; obenem ne pozabi dodati, da ljudje v resnici nimajo toliko značaja, kolikor ga vidimo portretiranega v romanih, da je za roman bolj kot značaj protagonistov odločilno to, kako se vklopijo v obdajajočo pokrajino, dogodke.

Če skratka strnem: za Orhana Pamuka so najpomembnejši avtentična realiteta junakovega vsakdana, pravšnje skladje med romanopiščevo naivno in sentimentalno platno in seveda obstoj središča, ki je po njegovem največkrat predmet "visoke" literature, ne pa tudi žanra. Lahko sem edino vesel, da Pamuk ceni nekatere izjemne (žanrske) pisce, ki so bralca po njegovem mnenju sposobni navdihniti z nujo po iskanju središča, konkretno Patricio Highsmith, Stanislawa Lema, Philipa K. Dicka in Johna LeCarréja.

Simon Popek