Včasih se januar sredi poletja začne v porodnišnici. Spomin na začetek potovanja, ki so ga "blagoslovili" udarci. No, pravzaprav se roman, potopis, knjiga proze – vse te in verjetno še kakšen opis so namenili Štegrovemu delu, a se mi zdi oznaka roman najprimernejša – začne petindvajset let pozneje na neko sivo novembrsko jutro na dunajskem letališču. A ko Maja in Aleš v Limi po trinajstih urah v zraku izstopita iz letala, varnega zavetja in dobrodošlice izpred petindvajsetih let ni, ampak ju posrka južnoameriško velemesto, ki ima lepše ime kot podobo.

Museo de Oro (Muzej zlata), ki stoji v razkošni četrti Lime, je ena prvih točk potovanja, ki jima "sporoči", kako zelo drugače od Inkov razmišljamo še vedno z zlatom obsedeni zahodnjaki. V blindirani kleti muzeja se obiskovalci drenjajo, da bi uzrli zlate zaklade, v prvem nadstropju, kjer stojijo vitrine z ostanki tkanin, ki so nastale pred prihodom Evropejcev, pa ni nikogar, niti nadzornih kamer in varnostnikov.

Krivično "razmerje" med Evropejci in Latinsko Ameriko, ki ga je začel "svinjski pastir, ki nikoli ni prestopil praga kake šole, prevarant, spletkar, predrzen, brezkompromisen, nadvse spreten in okruten morilec z imenom Francisco Pizzaro", se brez dvoma nadaljuje tudi danes, s Štegrom pa diha z vsake strani romana. O krivici, ki so jo kolonialisti delali zeleni celini od 15. stoletja naprej, je leta 1971 pisal urugvajski novinar in pisatelj Eduardo Galeano. Njegovo delo Las venas abiertas de America Latina (Odprte žile Latinske Amerike) ima še danes posebno mesto pri mnogih, ki s strinjajo s Štegrom, da je bil Pizzaro "svinjski pastir".

Lima, Pisco, Nazca in nato dvig. Arequipa leži 2.300 metrov višje od Nazce in ponudi tudi "soroche". Aleš Šteger nas na koncu knjige popelje po sledi nekaterih besed, ki so bile "ukradene" španščini ali pa jezikom Indijancev, avtohtonih prebivalcev Peruja. V španskem slovarju je opis za soroche kratek in jedrnat – soroche je v špansko govorečih deželah južno od ekvatorja izraz za višinsko bolezen. A Peru, Ande in celo Južno Ameriko muči soroche. Šteger zapiše, da je soroche "tudi mentalni princip, morda celo gen, ki usmerja življenje mnogih, ne glede na nadmorsko višino, na kateri se trenutno nahajajo, nacionalno in religiozno pripadnost in raso".

Sorocheja v romanu ne sproži le pomanjkanje kisika, ampak včasih že to, da so stvari tako zelo drugačne kot doma. "Domov" se pisatelj v romanu vrne večkrat – v dvigalo filozofske fakultete, v šolo, kjer je spoznal Anito, v kulturni dom, ko so šolarji postali še Titovi pionirčki, na obronke Pohorja, kjer je hodil po žerjavici –, saj spomine običajno "odvežejo" tudi tisti najbolj nepomembni trenutki na potovanju. In prav ta soroche, ki ga ne zakrivi nadmorska višina, je pravi preizkuševalec vztrajnosti, želje po potovanju in celo ljubezni. Preživeti dolgo potovanje z najdražjo osebo brez "ljubezenske kolateralne škode", je čudovito, je nekoč nekdo napisal.

Šteger resda v romanu opiše tudi kraje in stvari, ki sta si jih z Majo ogledala. Tiste, ki jih "mora" videti vsak, ki pride v Peru – nekajdnevni treking s skupino tujih popotnikov in indijanskimi nosači je med najbolj zabavnimi deli romana –, in tiste manj obvezne. A Včasih je januar sredi poletja je tudi ali celo predvsem pripoved o spoznavanju, čutenju in zavedanju. O stvareh, ki jih verjetno v sebi najdeš le na potovanju, v tujem okolju in med neznanimi ljudmi. Navsezadnje je Aleš Šteger na literarno pot stopil v čevljih pesnika, zato je kar nekako samoumevno, da se med branjem velikokrat zazdi, da pravzaprav beremo več strani dolgo pesem, le da ni napisana v kiticah. Šteger pesnik pa Štegra pisatelja res ni pustil čisto pri miru in mu je v roman "podtaknil" pet čisto pravih pesmi, ki so nastale med večmesečnim potovanjem.

Ena izmed želja avtorja je bila videti rojstni kraj perujskega pesnika Césarja Valleja. Vallejo se je rodil leta 1892 v mestecu, pravzaprav vasici Santiago de Chuco, umrl pa 46 let pozneje v Parizu. Ko dva gringa, dva "Eslobenca" prispeta v zaspano vasico, osupneta vaščane, saj sta prišla "zaradi kulture". Santiago de Chuco je prvi dan videti imenitno, a razočaranje v Vallejevi rojstni hiši, kjer nimajo niti ene knjige njegovih pesmi, je tako ogromno, da spet grozi soroche, ki prizemljuje njuno grenko-sladko perujsko izkušnjo.

Njuno potovanje se v romanu ne konča doma, ampak na meji med Ekvadorjem in Perujem. A brez skrbi, da jima tudi v Ekvadorju ves čas skrivoma sledi soroche in čaka na svojo priložnost. Dane Zajc je v predgovoru zapisal še eno resnico: "Najhujši soroche je vrnitev med svoje predmete, v svoj prostor, kamor stopiš kot tujec."