Romunski film Novo leto, ki ni prišlo je bil med letošnjimi favoriti za nagrado zmaj letošnjega festivala Liffe – to je priznanje za film, ki mu najvišjo povprečno oceno nameni glas ljudstva. Tragikomedija o predvečeru romunske revolucije, ki jo je režiral Bogdan Mureșanu, se je s povprečno oceno 4,58 uvrstila tik za brazilsko-portugalsko dramo Manas (4,71) in gruzijsko Križišče (4,66).

Tik pred božičem leta 1989 je bil režim Nikolaja Ceausescuja v zadnjih izdihljajih. Prebivalci Bukarešte, ki jih spremlja Bogdan Mureșanu, se tega sicer ne zavedajo: vesti o vstaji v Temišvaru in krvavi zadušitvi upora do njih pricurljajo po kapljicah, če sploh. Televizija poroča samo o "protidržavnih elementih", ki so bili odstranjeni. V svojem strukturno in pripovedno dovršenem celovečernem prvencu Mureșanu preplete zgodbe običajnih Romunov dan pred prelomnim trenutkom narodove zgodovine.

Mureșanu svojo zgodbo umesti v suhoparno okrašen, mrzel december v Bukarešti. Iz klavstrofobične bližine spremlja šesterico ljudi, ki se med seboj ne poznajo, a jih druži njihovo mesto tik ob prepadu zgodovine.

Gelu (Adrian Văncică) je na robu živčnega zloma, ko izve, da je njegov šestletni sin spisal (in odposlal) pismo Dedku Mrazu, v katerem je navedel, da je očkova edina novoletna želja, da bi "striček Nicu umrl". Gelu je po poklicu tovarniški delavec, ki mora nekega dne pomagati preseliti Margareto (Emilia Dobrin), ostarelo vdovo, ki jo država iz njenega doma deložira zaradi ambicioznih gradbenih projektov. Margaretin sin Ionut (Iulian Postelnicu) je sodelavec tajne policije in za Securitate nadzira "sumljive aktivnosti" na bližnji univerzi. Na njegovem radarju je Laurentiu (Andrei Miercure), preklast študent z nedodelanim načrtom za beg v Jugoslavijo; s prijateljem nameravata preprosto preplavati Donavo. Laurentiov oče Stefan (Mihai Calin) je nevrotičen uslužbenec romunske televizije, zadolžen za režijo domoljubne novoletne oddaje. A kaj, ko je voditeljica pravkar prebegnila na Zahod in je zdaj treba njene prizore v enem samem dnevu posneti z drugo igralko ... Stefan si izbere novo blondinko, mlado Florino (Nicoleta Hancu), ki pa ne namerava sodelovati v javnem poklonu "ljubljenemu sinu romunskega naroda".

Gledalec ima prednost zgodovinske perspektive: čeprav kolesje zgodovine ves čas grozi, da bo naše junake zmlelo pod seboj, se obenem zavedamo, da jih odrešitev čaka že za naslednjim ovinkom.

Mureșanu, ki se je pri strukturi svojega filma zgledoval po velikanih, kot so Paul Thomas Anderson (Magnolia), Robert Altman (Short Cuts) in Alejandro González Iñárritu (Babilon), je v pogovoru za MMC spregovoril o svojih spominih na revolucijo, o nujnosti optimizma in poustvarjanju zgodovine pred filmsko kamero.

Novo leto, ki ni prišlo je vaš celovečerni prvenec; režirali ste ga pri petdesetih. Ste bili pred tem karierno v drugih vodah?

Živel sem od pisanja vseh vrst – v mladih letih sem bil novinar, potem pa sem delal v oglaševanju. Tako sem tudi povezan s Slovenijo. V Portorožu se odvija eden ključnih oglaševalskih festivalov, na katerega so pred leti povabili eno od naših kampanj, ki je bila potem tudi nagrajena. Takrat sem se zaljubil v Piran, ki ga vedno rad obiščem.

Skratka, ko govorim o pisanju vseh vrst, imam v mislih tudi scenaristiko, tako da se v filmskem svetu nisem pojavil kar iz nič. Seveda pa je pisati za film nekaj drugega kot dejansko režirati. V zadnjih 12 letih sem posnel kar nekaj kratkih filmov, tako da sem imel precej časa za izboljšave.

Romunski novi val nam je dal celo vrsto kritiško priznanih, odmevnih filmov, ki pa se večinoma ukvarjajo z družbenopolitičnimi izzivi sedanjosti, brez izrecnega oziranja v čas diktature. Se sodobna romunska umetnost – filmska, literarna ipd. – pogosto ukvarja z likom Nikolaja Ceaușescuja? Ali je to poglavje zaprto?

Ne, mislim, da ni zaprto. Novo leto, ki ni prišlo je po mojem mnenju dokaz, da je pomembno, kako pristopiš k določeni temi, če jo hočeš vrniti v obtok. Bili smo namreč najbolj gledani film v Romuniji, kar je absolutno fantastičen uspeh za film, dolg 2 uri in 18 minut, ki so ga nagradili kritiki na beneškem festivalu. To ni film, za katerega pričakuješ komercialni uspeh. Ampak sem vesel, da mi je uspelo združiti ta dva svetova, ki sta praviloma ločena – pa ne bi smela biti. Pokroviteljsko je trditi, da imajo kritiki dober okus, javnost pa slab okus. V našem primeru pa so se eni in drugi strinjali.

Če se vrnem k vašemu vprašanju: revolucija je še vedno tema za romunske umetnike in bo verjetno vedno relevantna tema. Tako je tudi prav, ker je to dostojanstven trenutek v naši zgodovini, trenutek, ko smo pretrgali vezi s tiranijo – morda ne ravno vseh vezi, smo pa pokazali voljo, da odsekamo glavo pošasti, ki nas je desetletja zastrupljala. To je bil rojstni list nove Romunije. Nič se mi ne zdi narobe z obiskovanjem preteklosti, če to počneš na nov, izviren način. Moj film je precej mikroskopski, kar zadeva pogled – ne govori zares o komunizmu, pač pa o ljudeh, ki živijo v času sprememb, ne da bi se zavedali, da je to čas sprememb. Zato je film tudi malce aktualen, bi rekel.

Kako posneti film o diktaturi, ki ni komedija, a vseeno ohranja lahkoten, nemoreč ton? Je skrivnost v tem, da se gledalec zaveda, da je bil 20. decembra 1989 režim v zadnjih izdihljajih? Kar koli morajo liki prestajati, bo torej kmalu mimo.

Ne morem vam ponuditi recepta za uspeh – ne vem, zakaj film funkcionira, vem pa, da sem hotel posneti tragikomedijo. Na eni strani je stopnjevanje napetosti, na drugi osvobajajoči smeh. Iz enega očesa tečejo solze žalosti, iz drugega solze smeha. Najbrž sem našel pravo ravnovesje med tem dvojim, kaj pa vem. Filma ne morem več gledati kot "navaden gledalec", prevečkrat sem ga že videl, zame je oropan skrivnosti, izpraznjen. To je križ, ki ga nosi filmski režiser. Novo leto, ki ni prišlo po mojem mnenju ni komedija – je čustven film s trenutki komike in napetosti, ampak brez prave akcije.

Kljub humornemu tonu pa si film ne zatiska oči pred resničnostjo diktature: vsi liki so v krču strahu pred posledicami in pred pregonom. Odsotnost kakršne koli svobode je očitna na vsakem koraku.

Vsi so v primežu strahu. Glavna tema filma je po mojem mnenju vprašanje, kako se osvoboditi paranoje. Vsi liki so otoki – med seboj se ne morejo iskreno in odkrito pogovarjati, niti če so to družinski člani. Vedno je prisoten sum. Odnose med liki v filmu sem si predstavljal kot arhipelag ločenih otokov. Vsak je sam in sumničav v svoji stiski.

Je bila odsotnost kakršne koli nostalgije pomemben vsebinski poudarek? Zdi se, da velik del sveta danes že pozablja zgodovinske nauke o nevarnosti avtoritarnih voditeljev.

Mislim, da se da film gledati tudi kot tovrstno svarilo, ja. Družba zelo lahko zdrsne v avtoritaren režim, če ljudje niso pozorni. Poglejte samo, kaj se dogaja v svetu. Naši sosedi so bili narod, ki je imel prej običajno življenje, zdaj pa ne morejo spati zaradi bombardiranja in strahu pred prihodnostjo.

V Romuniji imate v nedeljo predsedniške volitve, kajne? Ste optimistični glede izida in prihodnosti države? Vem, da se je za kandidaturo potegovala tudi skrajno desničarska nacionalistka Diana Șoșoacă, a jo je ustavno sodišče izločilo.

Hotela je biti romunska Marie Le Pen, pa je bila samo cirkuški klovn. Vem, da ni smešno, ampak tako je. Skrajneži so skrajni v vseh pogledih, tako da morajo biti bizarni tudi v svojem obnašanju. Razumni večini zato nikoli ne sme popustiti pozornost; v takih trenutkih so potem izvoljeni klovni. Șoșoacă je bila izvoljena v Evropski parlament, v katerem nam dela sramoto – kot da smo tja poslali družinskega bebčka. Jasno mi pa je, da Romunija v tem pogledu ni unikatna.

Na splošno pa sem optimist, zato sem tudi posnel ta film. Videli smo, kakšen je pekel, ker smo pobegnili iz njega. Zdaj pa je moralna dolžnost intelektualcev in umetnikov, da z družbo delijo svoje znanje in izkušnje, če jih imajo. Na teh volitvah bom volil na daljavo, iz Ljubljane, in tokrat je prvič, da preprosto ne vem, koga voliti. Ponudba je borna. Kje se skrivajo vsi intelektualci? Zakaj je politična srenja v Evropi tako bedna? To so ljudje, ki ne berejo knjig, ki niso sposobni sodelovati v inteligentnem diskurzu – znajo samo nizati klišeje in klatiti bedarije. Modrost so zamenjali za karizmo, vizijo pa za televizijo.

V jedru vaše zgodbe je snemanje novoletne oddaje, ki je nato na silvestrovo leta 1989 niso predvajali, ker je revolucija medtem vse spremenila. Je to zgodovinsko dejstvo? Je taka oddaja res obstajala?

Ja, če počakate v dvorani do konca odjavne špice, se odvrti približno 40 sekund točno te, resnične oddaje. Precej sem se pričkal z montažerji, ki so opozarjali, da je film že tako predolg, ampak hotel sem pokazati dokaz, da so novoletno oddajo za začetek leta 1990 res posneli enkrat novembra, ravno v času, ko je padal Berlinski zid. Kaj bolj absurdnega si je težko predstavljati. Cela oddaja je imela koncept "začetek novega desetletja z našim sijajnim voditeljem", bila je hvalnica Ceaușescuju. Če hočete, lahko odlomke najdete na YouTubu. Ko je nastopilo novo leto, pa je bil že strmoglavljen in usmrčen.

Nisem pa hotel biti obsojajoč do igralcev, ki so nastopili v tej oddaji. Take reči se dogajajo. Nihče nima iz svojega trenutka v času širšega pogleda na zgodovino: vsi samo razmetavamo z besedami.

Ste hoteli deloma tematizirati tudi dolžnost umetnika v prelomnem zgodovinskem času? V filmu vidimo dve vrsti umetnika: igralka Florina naredi vse, kar je v njeni moči, da bi se oddaji izognila ali jo sabotirala, njen šef, gledališki direktor, pa je veliko bolj pragmatičen. Pripravljen je narediti tako rekoč kar koli, da ne bi prepovedali njegove predstave.

Ne vem, ali sem hotel povedati kaj o dolžnosti umetnika, to je preveč splošno. Je pa film odraz mene – umetnika. Lik Florine je v filmu postavljen pred odločitev. Ali naj bojkotira snemanje oddaje, za katero ve, da je absurdna in žaljiva, saj na ulicah medtem streljajo ljudi? To seveda pomeni, da se odpoveduje svoji igralski karieri. Vsak med nami se tako ali drugače enkrat v življenju znajde pred podobno moralno dilemo. Bi novodobni Rusi postavili na kocko vse, kar imajo, da bi povedali resnico? Nekateri bi – zapustili so domovino. Ampak obe izbiri sta sprejemljivi, vsaka odločitev je človeška.

V času dogodkov v tem filmu ste bili stari približno 15 let, torej ste bili najstnik. Kakšne spomine imate na tisto obdobje? So ljudje vedeli, da so protesti v Temišvaru začetek konca režima, da je vse skupaj tik pred tem, da se sesuje? Ali pa se je v Bukarešti diktatura zdela neomajna vse do zadnjega trenutka?

Točno tako se spominjam – nihče ni imel dostopa do zanesljivih informacij, vse so bile govorice. Svet zunaj Romunije je vedel več o tem, kaj se dogaja pri nas in o vstaji v Temišvaru, kot pa mi sami. Ceaușescu je po mojem mnenju naredil napako, da je v televizijskem govoru besnel, sestavljal črne sezname in pljuval po "imperialistih, ki hočejo prekucniti družbeni red" v Temišvaru. Ko so ljudje v Bukarešti to slišali, se jim je končno posvetilo. To so že prej lahko slišali na Radio Free Europe, ampak nekatere je bilo strah poslušati, nekateri pa so iz odpora izklapljali radio in televizijo v hipu, ko je bil diktator omenjen.

Sam sem se zelo zavedal političnega dogajanja, ker je moja družina precej trpela pod komunizmom. Moj dedek je imel visoko funkcijo v letalstvu in je moral leta 1944 zapustiti Romunijo; nikoli se ni mogel vrniti domov, umrl je v Avstriji. Drugi dedek je bil interniran. Skratka, bil sem prisiljen biti ozaveščen in buden v tem pogledu. Opazoval sem, kako ljudje ves čas šepečejo in kakšen shizofren dvojni jezik je obstajal v družbi. Nekaj za zaprtimi vrati, nekaj drugega v javnosti.

Novo leto, ki ni prišlo je izmišljena zgodba o resničnih dogodkih. Proti koncu filma, ko vključite arhivske posnetke revolucije, se meja med resničnim in fiktivnim zabriše. Izmislite si na primer zablodelo petardo, ki naj bi poslušalce diktatorjevega nagovora pognala v akcijo. Kje je meja med umetniško svobodo in revizionizmom?

In kaj zato, če bi poskušal spreminjati zgodovinska dejstva? Obtožili so me že vsega mogočega, tudi revizionizma. Ampak nič hudega, v tem je lepota demokracije. Film dojemam kot zgodovinsko farso, torej imam proste roke, da z zgodbo naredim, kar hočem. Hotel sem ustvariti kompleksen preplet fikcije in resničnosti, ne pa nekaj tako banalnega, da lahko preprosto s prstom pokažeš na vse, kar je res, in na vse, kar je izmišljeno. V vsaki umetnini je element resničnosti in v vsaki resničnosti je drobec fikcije.

Včasih je lahko umetniško delo bolj resnično od samega življenja. Na primer: v filmu je Florina gledališka igralka. Odločal sem se, katero predstavo pripravljajo v obdobju, ki ga obravnavam. Najprej sem imel v mislih Čehova, ampak v Treh sestrah je na odru preveč likov – že tako ali tako je ogromno oseb v filmu, nisem hotel še naprej dodajati obrazov. Na koncu sem se odločil za Služkinji Jeana Geneta – igra o moči in nadvladi, na odru pa so samo tri ženske, popolno. Izbral sem torej predstavo, ki je bila uporabna za moj namen, popolnoma na pamet. Ampak, veste, kaj? Ko sem se malo zakopal v arhive, se je izkazalo, da je bila decembra 1989 v Bukarešti dejansko premiera Služkinj. Trčil sem ob zid zgodovinskih dejstev.

Kako težko je bilo rekonstruirati obdobje izpred 35 let? Takratni telefoni, avtomobili in podobna tehnologija niso več v obtoku, muzeji pa jih prav tako še ne hranijo. Ste imeli težave s snemanjem v sodobni, modernizirani Bukarešti?

Tako je, tega zgodovinskega obdobja še ni v muzejih, ampak najbrž kmalu bo, saj se je Bukarešta tako zelo spremenila. Danes je to živahna, glasna milijonska prestolnica, čisto nasprotje od komunističnih časov, ko je bilo mesto zavito v tišino. Težko je bilo najti že škatlico vžigalic iz leta 1989, kaj šele delujoče avtomobile! Cela vojska ljudi je zbirala rekvizite. Iskali smo po depojih, sestajali smo se z zbiratelji, kamero za televizijski studio pa smo naredili s 3D tiskalnikom. Poiskali smo stare monitorje in jih usposobili, da so zares kazali sliko – to je bilo ceneje kot dodajati sliko v poprodukciji. Princip je bil torej isti kot pri pripovedovanju zgodbe: kombinacija resničnih detajlov in laži (smeh).

Še večja nočna mora je bilo snemanje v mestu. Če imaš veliko srečo, v Bukarešti najdeš morda eno smer, v katero lahko obrneš kamero. Zato sem v film dodal zgodbo o študentih, ki poskušata čez Donavo preplavati v Jugoslavijo – hotel sem, da film malo zadiha, da pobegnemo z njima v gozd in na odprto cesto.

Kako ste prišli na idejo, da boste izbruh revolucije podložili s takti Ravelovega Bolera? Ste imeli skladbo v ušesu že takrat, ko ste pisali prizor? Repetitiven ritem, ki iz ponovitve v ponovitev postaja glasnejši, veliko pripomore k vzdušju.

Ko sem pisal prizor, sem že imel pred očmi analogijo z Bolerom. Ko sem pozneje iskal dejansko glasbeno podlago, nisem hotel uporabiti Ravela, ker se mi je to zdelo preveč očitno. No, zdaj se mi zdi, da dobro učinkuje – malo je kičasto, ampak nič hudega. Uporaba Bolera se mi je zdela tudi malo ironična, ker ima sama glasba pridih erotike, spominja na stopnjevanje proti orgazmu. Če bi se kdo ujezil, češ, kako lahko omenjam erotiko in revolucijo v isti sapi, bi mu rekel, da je to dvoje vedno prepleteno. Pomislite samo na Delacroixovo platno Svoboda vodi ljudstvo! Pri revoluciji, tako kot pri orgazmu, je element osvobajajočega. Revolucija je doseganje zgodovinskega orgazma (smeh).

Vprašala vas bom še o zloglasnem pritisku "drugega filma". Celo življenje ste imeli, da ste brez bremena tujih pričakovanj dodelali svoj prvi film in povedali zgodbo, ki ste jo želeli. Kaj to pomeni za vaš naslednji film?

Trenutno dokončujem 25-minutni animirani film; projekt mi je zelo ljub in zadovoljen sem s tem, v katero smer se razvija. Imam tudi ogromno načetih knjig, ki jih nisem nikoli dokončal (smeh). Nobenega pritiska si ne nalagam, še vedno se vidim kot pisca, ki občasno snema filme. Vesel sem, da sem dokončal Novo leto, ki ni prišlo, sicer pa sem precej sproščen. Morda ljudi okrog mene muči neučakanost, češ da bi se moral lotiti naslednjega celovečerca, ampak mene pa ne. Vesel bom, če bom dokončal ta animirani film. Vem, da imate v Ljubljani precej pomemben festival animacije, in zelo bi bil vesel, če bi se lahko naslednje leto na Animateki pogovarjala o mojem novem filmu.