Pisatelja, ki so ga na pogovornem večeru na odru spremljali zgodovinarka, publicistka in književnica Tatjana Rojc, vsestranski kulturnik Evgen Bavčar in urednik Zdravko Duša, je takšna pozornost razveselila, a še bolj bi ga, če bi se tako kot danes zanj, zanimali za slovensko skupnost zunaj države.

Pisatelj, ki se nikoli ni bal zapisati tisto, kar misli, je tudi tokrat ostal zvest pokončni drži, ki ji sledimo v njegovih številnih zapisih (njegov opus sestavlja več kot trideset knjig, temu pa je treba pridati še razne dnevniške in esejistične spise) in zaradi katere je bil po vojni načrtno spregledan ter odrinjen v pozabo.

Kot je povedal Evgen Bavčar, ki mu gre po Pahorjevih beseda zasluga, da so pomen pisateljevega dela najprej prepoznali v Franciji in nato še v Italiji, se mora ob tem nenavadnem srečanju najprej radostiti zaradi tako številčnega obiska rojstnega dneva. Še nekaj let nazaj je Pahorja ob njegovem rojstnem dnevu obiskoval sam s spremljevalko.

Tudi sam pisatelj je še pred začetkom večera med drugim spregovoril tudi o priznanju, ki ga Slovenija zadnji čas izkazuje njegovemu delu. A kot pravi, prihaja ta pozornost z refleksijo, in to je za Slovenijo gotovo en velik minus.

Tudi v Italiji je bilo treba zanimanje za tržaškega pisatelja zbuditi po nekoliko daljši poti, in sicer je bila zato potrebna pot skozi Francijo in nazaj v Italijo. Pred slabim letom dni so tako Italijani slavnemu romanu Nekropola podelili nagrado premio Napoli za najboljši tuji roman, izdan v Italiji, že mnogo pred tem pa so ga za knjigo leta izbrali v Nemčiji.

Evgen Bavčar se je spomnil prvega srečanja s Pahorjem leta 1986 v Parizu na razstavi Trouver Trisete, na katero je pisatelj prišel skozi zadnja vrata. "In kaj sem takrat spoznal? V njem sem spoznal živo knjižnico slovenstva v Trstu, pri njem sem spoznal tisto najvišjo obliko slovenske identitetne samoniklosti, v njem sem spoznal človeka, ki stoji že desetletja na barikadah najbolj avtentičnega slovenstva. In potem sem se odločil, da bom skušal spraviti njegovo literaturo v Francijo."

Ena osrednjih osebnosti evropske kulture
Na večeru, ki so ga priredili ob dveh priložnostih, poleg Pahorjevega rojstnega dne so predstavili še sveže izdana pisateljeva Izbrana dela (Mladinska knjiga), so slavljenca opisali še z vrsto drugih velikih besed. Tatjana Rojc je tako med drugim spomnila, da so ga tako v Franciji kot Nemčiji imenovali za eno osrednjih osebnosti evropske kulture. A prav pisateljeve besede so bile tiste, ki so v dvorani požele največji aplavz.

Ko ti vzamejo jezik, postaneš nekdo drug, ne smeš več biti ti
Na začetku je Boris Pahor med drugim spregovoril o letih fašističnega preganjanja Slovencev v prvih desetletjih 20. stoletja, ki se jih pisatelj v svojih delih vedno znova dotika. Kot je že večkrat povedal na italijanskih, pa tudi slovenskih šolah, kjer je predstavljal roman Nekropol, se je fašizem v Evropi rodil prav v Trstu 1920. leta, ko so požgali Narodni dom in slovenske knjige.

A ne gre le za požig Narodnega doma, pojasnjuje, saj je bil položaj dosti hujši. Ne le, da niso mogli uporabljati maternega jezika, ampak so morali postati nekdo drug. Gre torej za neko psihološko dvojnost, razcepljenost, ki je sam ni znal živeti. Pahor z žalostjo ugotavlja, da je prvi, ki te stvari pove italijanski mladini, a žal vedo o Slovencih pod fašizmom premalo tudi slovenski vrstniki.

V odnosih med Italijo in Slovenijo, pa tudi nasploh, se je Pahor znova zavzel za "prijateljstvo na podlagi čistine", ki temelji na celotni zgodovini. Treba je torej poznati obe strani, pa naj bo govor o partizanih in domobrancih ali o fašizmu in fojbah.

"Zanimala me je le resnica"
Spomnil se je Edvarda Kocbeka, s katerim je opravil intervju o povojnih pobojih, ki ga je objavil leta 1975, takratna komunistična oblast pa mu je očitala, da je stopil na stran domobrancev. "To je oslarija," pravi pisatelj. "Zanimala me je le resnica." Tudi ta, da so mlade domobrance, ki so mislili, da bodo padli v objem britanskih enot kot tisti junaki, ki so se borili proti komunizmu, pobili, medtem ko so voditelji pobegnili v Argentino.

Ob koncu večera je v šali dodal, da ne želi, da bi ta slovesnost izpadla kot miting, saj želi povedati tisto, kar mu leži na duši. Torej tisto, kar manjka pri Slovencih, in tisto, kar manjka pri sosedih.

V poklon tistim, ki jim ni uspelo preživeti
Tako kot so stoječe ovacije pisatelja pričakale ob njegovem prihodu v dvorano, se je z močnim aplavzom srečanje tudi sklenilo. Na željo slavljenca je bil zadnji aplavz posvečen vsem tistim, ki jih danes ni več tukaj, tistim, ki se niso uspeli vrniti iz taborišč, tistim, v imenu katerih piše že vsa ta leta. Pisatelj se je zahvalil v njihovem imenu. Srečanje se nato še ni končalo, saj je slavljenec bralcem svojih del na odru še dolgo podpisoval knjige.