"Leta 2012 me je zelo začel zanimati Boris Johnson, ki je bil takrat župan Londona. Bili smo ravno pred olimpijskimi igrami in tu je bil ta absurdni lik z blond lasmi, ki je bil videti kot komedijant, ampak hitro se je izkazalo, da ima tudi dejansko moč. Potem je letos vodil kampanjo za brexit. Bil je na njenem čelu in ponovno je deloval kot burkež, hkrati pa je bilo tudi tokrat očitno, da je izredno nevaren politik. Zelo neodgovorno je vodil državo, ne da bi razmišljal o tem, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, in smo padli v črno luknjo."
Tako o realnopolitičnem ozadju letošnje senzacije na londonskih gledaliških odrih pripoveduje režiser Rupert Goold. Gooldu je veliki met uspel leta 2007, ko je kot Macbetha angažiral Patricka Stewarta in za to prejel tudi nagrado Laurencea Oliviera za režijo. Torej, Shakespeare + filmski zvezdnik z izkušnjami z odra je bila že tedaj zmagovalna kombinacija.

V čigavi službi so piarovci
Z Gooldom sva se srečala ob tiskovni konferenci pred uprizoritvijo njegovega Riharda III. v gledališču Ulysses na Malem Brionu. Intervju in pogovor z Vanesso Redgrave, ki mu je sledil, sta bila (še ena) neprijetna lekcija o delu piarovcev in povod za vprašanje, v čigavi službi so, za koga delajo in komu naj bi koristili. Javnosti oziroma bralcem in gledalcem zagotovo ne … Čeprav je bil Goold, s katerim sva se spoznala med zajtrkom pred tiskovno konferenco, pripravljen na daljši intervju v gozdičku ob obali, je tiskovna predstavnica, ogorčena nad 'mojim soliranjem', vztrajala, da intervju za nobenega izmed medijev ne sme biti daljši od treh minut (?) in da ga lahko snemamo samo in zgolj neposredno za stavbo, pred katero je potekala tiskovka.
Ta je bila v uradnem delu bolj kot ne namenjena leporečenju in izrekanju pohval in navdušenja nad Brioni in organizatorji in čeprav je bil interes novinarjev za postavljanje vprašanj precejšen, je direktor produkcije gledališča Ulysses Duško Ljuština očitno komaj čakal, da bo lahko prekinil spraševanje in vse povabil na konkreten zajtrk; pravzaprav kosilo. To je bilo najpomembnejše … Očitno.

Najprej je želel brechtianskega Riharda III. v duhu vaudevilla
Do pogovora z Gooldom sem potem vseeno prišla, čeprav so asistentke festivala z neutrudnim mahanjem grobo prekinile skoraj samega Goolda, ki je očitno po njihovi presoji preveč epsko odgovarjal na vprašanja, sem nekaj o produkciji vseeno lahko izvedela. Ko sva govorila o tem, kako je prišel na idejo za Riharda III., torej za predstavo, s katero je Shakespeare ustvaril mitski lik najbolj krvavega angleškega kralja in tako popihal na dušo dinastije Tudorjev in torej tudi njegove kraljice Elizabete, je Goold dejal, da je ob Borisu Johnsonu najprej pomislil na "brechtiansko predstavo v duhu vaudevilla".
Že tedaj, torej pred štirimi leti, je Goold že razmišljal o sodelovanju z Ralphom Fiennesom: "Razmišljala sva, da bi skupaj naredila Othella. Ampak potem sva se temu odpovedala, ker je bilo v tistem času že veliko produkcij Othella. In Ralph je rekel, narediva Riharda III., kar sem jaz že tako ali tako imel v mislih. Ampak za predstavo, o kakršni sem razmišljal takrat, Ralph ne bi bil primeren." Pomislila sem, da če pomislim na Ralpha v filmu The Grand Budapest Hotel Wesa Andersona, se mi zdi, da bi se tudi kot vaudevillovski Rihard izvrstno izkazal …

Fiennesova avdicija v restavraciji
Goold je nadaljeval: "Ralpha kot igralca sem že tedaj oboževal, tako v gledališču kot v filmu. Izvrstno je uprizarjal zlobne like, denimo v Schindlerjevem seznamu in Harryju Potterju. In rekel je, da bi se želel poizkustiti kot Rihard, češ da je Riharda na odru prepogosto uprizarjajo zgolj kot komičen. Seveda je v njem prisotna komedija, ampak v tej komičnosti je tudi nekaj zelo nevarnega. No, in Ralph je potem ob mizi v povsem prazni restavraciji uprizoril prvi prizor, prvi govor torej; in zdel se mi je sijajen."
No, Fiennesov Rihard vseeno je zelo komičen. Komiko razvije predvsem v dvojnosti svoje predstave; Fiennes namreč igra enega Riharda za svoje soigralce, torej za dramske like v interakciji s katerimi razvija svoj pohod do prestola, ki kot edini scenski element kraljuje na obzidju brionske trdnjave; drugi pa je Rihard, ki se mimo dialogov obrača na občinstvo in skozi skoraj burleskne geste, sugestivno zavijanje z očmi ali droben posmeh, kaže na Rihardov prezir do tekmecev, sorodnikov, potencialnih zaveznikov. Vsi ljudje so zanj zgolj igrače v njegovi igri spletk in klanja.

Fiennes: Stalin in Hitler sta gotovo bila referenci
Ker je že Goold navrgel ime Borisa Johnsona in kot potencialnega sodobnega Riharda omenil tudi Donalda Trumpa, sem Fiennesa vprašala, ali je tudi sam svoj lik oblikoval ob razmišljanju o realnih približkih Riharda. "Ko smo začeli delati predstavo, sem nehote razmišljal o nekaterih fašističnih in drugih totalitarnih voditeljih, kot sta bila Hitler ali Stalin. Ampak svoje vloge nisem zares oblikoval po njima, bila sta le zanimivi referenci," je dejal Fiennes. Med ogledom predstave se mi je Fiennes v svojem posmehovanju žrtvam in pomežikih občinstvu ob laganju zaveznikom, o katerih odstranitvi je že razmišljal, zdel še najbližje Stalinu, okoli katerega se je oblikoval 'nori dvor', na katerem so se njegovi bližnji sodelavci na banketih medsebojno žalili, si nastavljali prezrele paradižnike in včasih koga vrgli v bazen, zraven pa vsi po vrsti trepetali pred naslednjim valom Stalinovih čistk.
Fiennes je nadaljeval: "Vanessa ima prav, ko Riharda označuje kot prototip fašista, čeprav izraz fašist v tistem času ni obstajal. Sam sem se sicer na začetku odločil, da bo moj Rihard neke vrste Anglež iz visoke družbe, ki je povezan s kraljevo družino. A ko sem raziskoval to možnost, mi je Rupert dal zelo pomemben nasvet: dovoli, da vloga pride iz tebe samega. Kot da je pritisnil na gumb! S tem je preprečil, da bi preveč razmišljal in omogočil mi je, da sem se prepustil spontanim impulzom in postal tudi dovzetnejši za to, kaj so delali moji soigralci. Tako da, kar gledate, sem delno tudi sam. (Smeh.)"

Dovolj časa, da se Rihard dodobra znese nad ženskami
Posebnost Riharda III. so tudi dolgi prizori z ženskami, najdaljši pravzaprav v Shakesperjevem opusu. Rihard III. je sicer za Hamletom druga najdaljša Shakespearjeva drama in vsaka njegova postavitev na oder pravzaprav zahteva dramaturško obdelavo in redukcijo besedila. Tako je bilo tudi tokrat, čeprav je predstava še vedno dolga dobre tri ure. A prav prizore oziroma soočenja Riharda z ženskimi liki je Goold pustil skoraj nedotaknjene. Pravzaprav je prav v njih podal svojo interpretacijo besedila.
Rihard je tudi sicer prava psihološka drama in torej veliko več kot historija, saj pokvečeni, grbasti Rihard svojo ubijalsko ihto zelo očitno hrani iz 'zakompleksanosti', kar razkrije že v znamenitem uvodnem monologu:
"/…/ jaz, ki surovo sem kovan, brez čarov,
da bujne nimfe lahkih nog bi mamil;
prikrajšan za navadno lepo skladnost,
prevaran od Narave licemerke,
skažen, nedokončan, poslan prezgodaj
na solzni svet, komaj napol izdelan,
pa še to šepav in tako pokvečen,
da psi renčijo name, če grem mimo - /…/
Zato – ker se ne morem kot ljubimec
skazati te priljudne, blage dni,
je delež moj, da se izkažem z zlom/…/" (prevod Milan Jesih)

A Goold poseben poudarek nameni Rihardovi sovražnosti do žensk. Tako denimo v prizor s kraljico Elizabeto, tedaj že vdovo po Edvardu IV., ko jo prosi za roko njene hčerke, Goold vnese še Rihardovo posilstvo Elizabete. To sledi Elizabetini privolitvi, da bo skušala prepričati hčer v poroko z Rihardom, pred katerim jo je sicer poskušala obvarovati z napotitvijo v samostan. In ko svoje opravi, Rihard cinično in s smehom pred občinstvom doda: "Značilna trapa plitka, premenljiva!"
Ko sem Goodla povprašala, od kod po njegovem mnenju Rihard črpa svojo zlobo, mi je odgovoril: "Moje branje Riharda je zelo freudovsko. Posebno pomenljivo se mi zdi, da mu njegova mati reče (gre za četrti prizor v četrtem dejanju, op. P. B.): Tvoj porod je bil obupen, delno tudi zaradi tvoje hrbtenice; ampak tudi tvoje otroštvo je bilo grozno. In tako imamo pred seboj podobo otroka, ki ga mati sovraži od rojstva naprej. In tudi on reče: Nihče me nima rad. Tako da smo soočeni z otrokom, ki mu nihče ne izkaže ljubezni, ki ni bil čeden otrok, ki je bil najmlajši od bratov in zato nikoli ne bo kralj. S tem se vsak lahko zlahka poosebi. Ampak še posebej je pomenljivo to z materjo in ženskami. Rihard je res grozen do žensk. Bolj kot kateri koli drug Shakespearjev lik. Prav res jih sovraži. In najdaljši prizori v igri so prav tisti z ženskami, čeprav jih sama zgodba sploh ne potrebuje. Morda se je Shakespeare sam našel v tem, morda je koga takšnega srečal …"

Vanessa Redgrave v vojaškem kombinezonu in z lutko dojenčka
Poleg Rihardove matere (igra jo Susan Engel) in Elizabete (upodobila jo je izjemna severnoirska igralka Aislín McGuckin) je dominanten lik matere, ki je zaradi izgube moža (nekdanjega kralja Henrika VI.) in sinov zblaznela, v tem pa postala tudi jasnovidna, prava prerokinja zla, ki bo druge dvorjane prizadelo zaradi Rihardovih spletk, stara kraljica Margaret. Igra jo Vanessa Redgrave. Ne gre za to, da bi nas zavedlo njeno ime in vse, kar to konotira. Redgravova preprosto je izjemna.
Ustvarila je zelo avtorski lik Margarete: rahlo dementna kraljica v vojaškem kombinezonu in z lutko dojenčka, ki jo nenehno vlači s seboj, ji prigovarja in ji daje piti viski, obenem pa pozorno opazuje vse naokoli sebe in sredi domnevno vase zaprtega mrmranja izreka daljnovidne sodbe. Prav skozi njene pripombe, v katerih ne boste našli niti kančka omike, prej grobo iskrenost, se pokaže pokvarjenost dvora. Ne, Anglija ni v krizi le zaradi Riharda; Rihard je le njen simptom in tista točka, na kateri se bo nadaljnja prihodnost dežele odločila: ali bo padla v popoln kaos, temno luknjo klanja in strahovlade ter klečeplazenja, ali pa bo na novo vzpostavila konsenz politično-vojaških sil in vstopila v novo obdobje političnega in kulturnega razcveta. Margareta je dovolj stara, da je 'onkraj kritike' in visokorasla Vanessa Redgrave s svojim globokim glasom, ki tako že s svojo fizično pojavo ustreza liku kraljice, ki se je menda v mladosti dejansko izkazala tudi na bojnem polju, na odru predstavi nenavadno sprego vojaške in preroške avtoritete.

Trema pred Vanesso Redgrave
Priznam. Tudi jaz sem se je bala. Ko sem se vnaprej pripravljala na intervjuje, sem si nekako na tihem želela, da bi bilo obratno; da bi Redgravova zavrnila vse intervjuje, ne Fiennes. Zdelo se mi je, da ji ne bom kos. A me je presenetila. Že ko se mi je približevala skozi borovce, se mi je zazdelo, da je njen obraz mil in poln topline in da se ves čas pravzaprav navihano smeji; in, ja, že na tiskovni konferenci, ko se je zvonko nasmejala ob krikih galebov in se navduševala nad tem, da je dolgoletni prijatelj gledališča Ulysses, skladatelj Nigel Osborne prejšnji dan snemal komunikacijo delfinov, se mi je zazdela kot 'prijazna čarovnica' in predvsem gospa, ki jo vse zanima; no, v kratkem pogovoru pa tudi kot pripovedovalka pravljic. Ja, pripoveduje s tistim ritmom in žametnim zvenom kot David Attenborough v svojih dokumentarcih; oziroma se mi je zazdelo, kot bi se iz borovega gozdiča preselili na sceno legendarne serije The Storyteller, kjer bi namesto Johna Hurta vlogo pripovedovalca prevzela Redgravova, jaz pa bi potem - verjetno - bila pes na preprogi …
Shakespeare je bila vedno moja prva želja
Kakor koli, Redgravova se tudi pri 79 ni naveličala Shakespearja. Morda tudi zato, ker, kot sem ji namignila v vprašanju, je Shakespeare del njenega življenja od samega začetka. Njeno rojstvo je namreč z odra gledališča Old Vic razglasil sam Laurence Olivier, medtem ko je z Vanessinim očetom, Michaelom Redgravom, igral … kaj pa drugega … Hamleta.
Vanessa pripoved začne še nekaj let prej: "Ja, moja starša sta bila tako navdušena, ko sta dobila prvi velik angažma v Londonu, v gledališču Old Vic. In igrala sta Shakespearja. To so bile sanje vsakega igralca, tudi moje in jaz zdaj pripadam že zelo stari generaciji. Nikoli ni bilo nič primerljivega s tem. Vedno sem sanjala samo o tem: da bi igrala Shakespearja, da bi šla v Stratford upon Avon. To je bila moja ambicija od samega začetka in verjetno sem jo prevzela tudi od staršev."
"So bili oni tudi odločilni za to, da ste postali igralka, kar je sicer bila tradicija družine Redgrave že od začetka stoletja," me je zanimalo. "Določen vpliv je imela tudi vojna," pove Vanessa Redgrave, "že precej na začetku vojne so me evakuirali. Bila sem begunka v svoji lastni domovini. Kot tudi na tisoče drugih otrok. Mi nismo bežali v tujino, pobegnili smo iz mest, da bi se ognili bombam in požarom. Tega se spominjam zelo živo."
Kandidatka na listi delavske revolucionarne stranke, podpornica Palestincev
In ko govori o vojni, ima Vanessa Redgrave na obrazu poseben zamišljen izraz. Zelo očitno jo je izkušnja zaznamovala za vse življenje in vplivala tudi na to, da je še vedno dejavna kot politična aktivistka. V sedemdesetih je kandidirala celo na listi britanske delavske revolucionarne stranke, pod hipoteko je postavila lastno hišo, da je lahko finančno pomagala nekaj projektom v podporo Palestincem, v devetdesetih je med drugim na dom sprejela družino Šerbedžija in skupaj z Radetom Šerbedžijo protestirala proti vojni na Balkanu …
In prav izkušnja begunke ji je prinesla prve igralske izkušnje: "Moj brat je imel dve leti, jaz štiri, potem je bil tam še en deček, ki je bil naš sorodnik, in je bil z nami evakuiran v isto hišo. Skupaj smo si izmišljevali igre in gledalce prosili za kovanec, na katerem je bila ladja. Te kovance smo nato dali kraljevi trgovski mornarici, saj so ti mornarji v Veliko Britanijo prinašali hrano. To je bil torej naš prispevek v vojni."
Tudi v Shakespearjevih besedilih je vedno iskala oporo svoji etični drži. Zato sem tudi omenila Shakespearjev zagovor beguncem v govoru, ki ga v usta položi siru Thomasu Moru med poskusom pogroma nad tujci v Londonu prvega maja 1517 (Evil May day 1517). "Seveda je napisal zagovor beguncev," z navdušenjem pove Redgravova, "tudi jaz sem potomka tujih delavcev. Red-grave – Rot-graf. Ampak to ni nemško, to je nizozemsko. Proti koncu 16. stoletja in na začetku 17. stoletja so premožni Angleži in tudi kralji najemali nizozemske delavce, ki so na Otoku kopali jezove in jarke kot obrambo proti Severnemu morju. Torej, od tod jaz izviram."
V Leicestru odkrijejo še enega kralja. Roharda III.!
V zadnjih letih sicer verjetno noben drug vladar, o katerem je Shakespeare napisal katero izmed svojih historij, ni bil tako pogosto omenjen kot prav Rihard III. Razlog za to je seveda odkritje okostja resničnega Riharda III. na parkirišču v Leicestru leta 2012, čemur je naslednje leto sledila potrditev, da gre za truplo, s katerim se je na Bosworthskem polju končala znamenita vojna vrtnic oziroma vojna med vladarskima hišama York in Lancaster.
Lani so Riharda tudi pokopali in temu je sledila šala, da je tudi senzacionalna zmaga nogometnega kluba Leicester City v Premier ligi posledica tega, da je Rihard III. končno spodobno pokopan, da je našel notranji mir in naklonil srečo lokalnim nogometašem. Notranji mir naj bi našel tudi zato, ker so raziskave njegovega okostja potrdile, da nikakor ni bil grbav, da je imel zgolj skoliozo, zaradi katere pa nikakor ni bil pokveka, kakršno naslika Shakespeare: in resnični Rihard tudi ni bil tak klavec. Večine žrtev, ki mu jih pripiše drama, niti ne bi mogel ubiti, saj so umrle, ko ga ni bilo v bližini, in tudi njihovi resnični krvniki so znani. Njegova pot navzgor tako ni bistveno odstopala od norme krvavosti drugih kraljev.

Ker v času tiskovne konference še nisem vedela, kakšna bo adaptacija izvirne predstave v trdnjavi na Malem Brionu, sem Goolda tudi povprašala, kako je dogodek v Leicestru vplival na produkcijo gledališča Almeida: "Dogodek v Leicestru je na produkcijo vplival na začetku, ampak precej manj kot denimo poznejša kampanja za brexit." Potem je sledil kratek ekspozé o zgodovinski snovi in britanski igrani produkciji: "Anglija je zelo zelo stara dežela z zelo zelo staro zgodovino. Imamo več kot tisočletno zgodovino naše narodne identitete in jezika ter obožujemo svojo zgodovino, naše gradove, kralje in kraljice ter Henrika VIII. Vsa (!, op. P. B.) naša televizija in filmi govorijo o zgodovini. Nikoli nismo imeli revolucije, radi se imamo za branitelje demokracije in parlamentarizma, ampak dejansko je bila Anglija zgrajena na suženjstvu. Tudorski imperij pa govori o tem, kako se lahko propaganda širi skozi gledališče … In če pomislimo na obdobje Normanov: nekdo mi je rekel, da je bila Anglija v 11. stoletju pravzaprav zaporniško taborišče in če greš danes mimo teh starih gradov, bi moral pomisliti na Dachau. Ogromno krvi in konfliktov je v naši zgodovini, ki pa jih nekako očistimo iz naracije."
Rihard III. - vrhunska politična propaganda
Ali pa dodamo … Bi lahko rekli prav z mislijo na Riharda III. Že dolgo vemo, da je Shakespeare o izmišljenem krvavem Rihardu pisal na podlagi besedila sira Thomasa Mora, ki je seveda bil v službi Henrika VIII. in je tako moral povzdigniti Tudorje, ki na oblast pridejo prav z zmago na Bosworthskem polju; in moral je očrniti tiste, ki so vladali prej, torej kralje iz dinastije York. In prav tako je moral Shakespeare v želji, da bi ohranil privilegiran položaj svoje gledališke skupine, 'peti isto melodijo', saj je bila Elizabeta seveda tudi iz družine Tudorjev, hčerka Henrika VIII.
Izjemna igra na praznem prizorišču
A ta mitski pekel okoli Riharda III. je Goold izjemno ponazoril in brionska trdnjava se zdi naravno prizorišče za to igro, kjer se sovražniki opazujejo z obzidja, izza malih okenc, tečejo po stopnišču in prihajajo izza kulis. Na prazni sceni, zgolj s prestolom na obzidju kot edinim scenskim elementom in indicem, kaj je ves čas v mislih Riharda, Goold prikaže izjemen teater. Ampak predvsem so izjemni igralci. Skozi perfektno dikcijo (ja, shakesperianska verbalna gimnastika je ključen del vsake britanske igralske šole) in igro, ki se ogne vsaki pretirani teatralnosti v gibu, kateri smo vse prevečkrat priča na naših odrih, kjer celo pri interpretacijah klasičnih tekstov režiserji angažirajo koreografe (zakaj že?), se odvije predstava, ki nas ne dolgočasi niti eno samo minuto.
Več kot tri ure smo sedeli na ledeni burji in številni kar na stopnicah ali pozneje prinesenih klopeh, saj so organizatorji očitno prodali preveč kart. A na koncu skoraj nismo vedeli, kdaj je minilo. In čeprav so bili vsi igralci izvrstni, je Ralph Fiennes nedvomno potrdil svoj status igralskega zvezdnika. Uspelo mu je ujeti ravnotežje med komičnostjo, za katero v besedilu najde zgolj izhodišče, in zlobo in nekje v prazni luknji med obema se oblikuje tisti občutek, ki ga najbolje povzame nemški izraz 'unheimlich' (srhljiv, grozljiv) in ki ga morda najbolj doživimo, ko se zasmejemo Rihardu, obenem pa nas spreleti srh. Nekako podobno, kot ko gledamo nekatere izmed sodobnih politikov, ne nazadnje tudi Donalda Trumpa, ob katerem se zavemo (se moramo zavedeti), da so navidezni burkeži najnevarnejši (potencialni) voditelji.
Ta moment sodobne politične srhljive burleske še stopnjuje interpretacija Riharda kot nič kaj omikanega dvorjana. Fiennesov Rihard je en navaden grobijanski povzpetnik, hovdre, ki skozi robatost, prilizovanje, izsiljevanje in podkupovanje kot kakšen mafijec iz geta osvaja in uničuje ter ustvarja družbo popolnega suspenza prava. Ja, Rihard je nevarno blizu sodobnemu sociopatu in Gooldova predstava skupaj z vsemi liki, ki voljno, v hkratnem strahu in upanju na privilegije, sodelujejo v vrtincu zla, je opozorilo, da moramo naslednjič, ko se zasmejimo ob kakšni prismuknjeni potezi politika, dvakrat pomisliti, ali je to pravi trenutek za smeh …
EPILOG
Na žalost je edino, kar vam lahko ponudimo od predstave, skromna fotografija udeležencev na tiskovni konferenci. Predstave nismo smeli niti snemati niti fotografirati. Zakaj? To ostaja uganka. Tiskovna predstavnica festivala je rekla, da Ralph Fiennes ni hotel na oder, dokler niso odstranili vseh kamer in fotoaparatov, Rade Šerbedžija mi je pozneje rekel, da so igralce motile kamere, ki da so stale preblizu. Ta razlaga verjetno ne zdrži, saj je tudi naš snemalec potrdil, da ni bilo nobenih pogajanj o položaju kamer in fotoaparatov, da bi se vsi rade volje premaknili nekoliko v ozadje. Bil je le ukaz: odstranite se. To je toliko bolj nenavadno, saj je bil prav Ralph Fiennes izjemen, a verjetno ima svoje razloge. Jaz sem mu jih iz same hvaležnosti za predstavo pripravljena oprostiti.