"Burek je bil pri nas še v 80. letih praktično edina topla, nasitna in poceni jed, dostopna tudi v zgodnih jutranjih urah. K njegovi priljubljenosti v Sloveniji je pripomogel tudi slogan 'Volimo Jureta više od bureka' po srebrni kolajni Jureta Franka na olimpijskih igrah v Sarajevu," pravi dr. Jernej Mlekuž z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU.

Jernej Mlekuž je multidisciplinarni znanstvenik: etnolog, geograf, antropolog, kulturolog, zgodovinar, hidrolog. Raziskovanje migracij najraje povezuje z različnimi vidiki vsakdana: prehrano (npr. burekom ali kranjsko klobaso), materialno kulturo, časopisnim papirjem. Znan je tudi kot dr. Burek, saj je doktoriral na temo bureka. Njegov najnovejši interes seže na področje žganih pijač – slivovka je bila na primer v času Kraljevine Jugoslavije integrativni dejavnik za "jugoslovanska plemena", kot se je glasil takratni diskurz. O odnosu do drugih kultur in priseljencev skozi hrano in pijačo je Jernej Mlekuž spregovoril v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko v celoti ogledate v spodnjem posnetku.

Zakaj je hrana tako dober pripomoček za integracijo priseljencev? Sami ste doktorirali na temo bureka.
Kot je dejal Lévi-Strauss, preden je hrana dobra za jest, mora biti dobra za mislit. Ta stari rek bom sicer obrnil na glavo in bom rekel: preden je hrana dobra za uživanje v jeziku, preden je torej hrana dobra za mislit, mora biti predvsem dobra za mislit, mora pa biti dobra tudi za uživanje med zobmi. Z drugimi besedami: hrana je osnovna človeška potreba, to ji daje primarno družbeno moč, je najpriročnejše orodje združevanja in tudi razlikovanja. Burek je odličen primer za to.

Kako in zakaj je burek prišel v Slovenijo?
Burek je bil predvsem hrana priseljencev, bil je omejen na njihove kuhinje, našli smo ga sicer v nekaterih mestih, ampak predvsem tam, kjer je bila večja koncentracija priseljencev oziroma prisotnost vojašnic. Po mojem mnenju je bilo ključno za to burekovo pomensko superinflacijo to, da so ga v nekem trenutku ugriznila slovenska usta. Zakaj se je to zgodilo, pa je po mojem mnenju banalno dejstvo oziroma razlog. Burek bil namreč še v 80. letih praktično edina topla stvar na razpolago, sploh v zgodnjih jutranjih urah, bil je tudi poceni, bil je nasiten. Kot pričajo moji burekspomini, krasno se je prilegel na od alkohola nadražen želodec … In še bi lahko nadaljevala. Burek je tudi krasna, fina beseda, rima se na Jurek, Turek, curek itn. Čevapčiči na primer nimajo te sreče. Več dejavnikov je vplivalo na to, da je burek postal to, kar je danes v Sloveniji.

Kar nekaj je grafitov na temo bureka, duh 90. let je zaobjet tudi v grafitu »Burek, nein danke.« Kakšna pa je pravzaprav resnica o tem grafitu?
Zanimivo pri tem grafitu, ki se je najverjetneje pojavil v drugi polovici 80. let na enem izmed ljubljanskih zidov, v času najbolj razgretih nacionalnih čustev – burek naj bi v tem grafitu označeval, konotiral priseljence, nekdanjo skupno državo in z njo povezane fenomene, od katerih smo takrat tako energično bežali. Izkazalo pa se je, da vsaj prvi zapis tega grafita pravzaprav meri na zateženega srednješolskega profesorja z vzdevkom Burek. Zanimivo pri tej zgodbi je, da so pri tej burekovi pomenski zmagi sodelovala tudi naključja in takih je bilo kar nekaj. Naj omenim samo še eno: srebrna medalja Jureta Franka na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, po kateri se je pojavil slogan 'Volimo Jureka više od bureka', ki se ga dosti Slovencev kar dobro spomni in ki je do neke mere vplival na to splošno popularizacijo bureka.

Ljubezen gre skozi želodec?
Točno tako. Ljubezen gre skozi želodec.

Naslov vaše najnovejše knjige je ABCČĆ migracij. Je mehki ć postal del slovenskega črkovnega sistema?
Migracije so razumljene kot neki nadležni, nepotrebni stranski produkt človeškega razvoja. Nekaj kot hrup reaktivnih motorjev. Ta pač ne poganja letala, samo nam cefra možgane in osmišlja besedno zvezo zvočno onesnaževanje. Z drugimi besedami: sovraštvo se drži migracij kot se Skopušnik drži svojih cekinčkov. Mehki ć je zagotovo del te zgodbe, zato je tudi pristal v naslovu moje knjige.

Zdaj raziskujete pijačo, ki je povezovala narode takratne Kraljevine Jugoslavije. Od konca monarhije je minilo skoraj 80 let, a ljudje še vedno zanima to poglavje zgodovine …
Zdaj se znanstveno ukvarjam s slivovko, ki je bila po mojem mnenju najbolj povezovalni element med jugoslovanskimi narodi oziroma – kot jih je imenoval takratni diskurz – plemeni. Imela je to sposobnost, da je ogrela srca Jugoslovanov, na neki vsakodnevni ravni je opominjala Jugoslovane, da so del določenega naroda oziroma nacije in države.

Močno povezovalno in prevozno sredstvo v socialistični Jugoslaviji je bil fičko, nekateri še vedno vijugajo po ljubljanskih ulicah. Zakaj fičko premaga BMW-ja? Ne gre zgolj za nostalgijo?
Če se malo pošalim, fičo hiti počasi. Je stvar, ki ni bila narejena za svojo dobo, ampak za vse čase. Številne stvari niso bile narejene samo za neko utilitarno, neposredno rabo. Fičo je idealen primer za to, omogoča spominjanje na preteklost, združuje ljudi, ljudem daje smisel, je stroj, ki ne omogoča samo dolgočasnega premikanja v prostoru, ampak bistveno bolj zanimivo premikanje v času. Je neke vrste časovni stroj.