"Zdi se, da je človeška narava taka. Nisi takoj dobrodošel. Najprej moraš pokazati, kdo si in kakšen si, in šele po takem daljšem ali krajšem preizkusu te sprejmejo ali ne."

Tako je o svoji glasbeni poti v Sloveniji razmišljala magistrica dirigiranja in glasbena pedagoginja v Glasbeni šoli Vič - Rudnik Ljubljana Jelena Susnick. V Sloveniji se danes počuti sprejeto, a ni vedno bilo lahko. Svoje trpke priseljenske izkušnje je na pobudo Maje Gal Štromar strnila v Dnevnik neke migrantke, ki je potem postal svojevrstni libreto za drugo migrantsko opero na svetu z naslovom Ex/odus radosti.

Apolitični koncert za talent, vizum in neskončni aplavz – kot opero imenujejo avtorji – je nastal v okviru Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG). V predstavi, ki to ni, glavno vlogo igra delovni vizum. Glasbo pa je prispevala skladateljica Nataša Bogojević, ki se je iz Srbije izselila v ZDA. Premierno izvedbo je opera doživela 30. junija letos v ljubljanski Stari mestni elektrarni, na YouTubu pa je bila izvedena pred novim letom. Žensko ekipo v predstavi dopolnjujeta producentka in predsednica SKGG-ja Katja Konvalinka in Nastja Mezek, ki je poskrbela za vizualno podobo. Naslovna vloga prebežnice je pripadla Maji Gal Štromar, predstavo je režirala Eva Hribernik

Da je predstavo ustvarila ženska ekipa, je zgolj naključje, je v oddaji naGlas!, ki bo danes na sporedu TVS 1 ob 12.40, dejala Jelena Susnick.

V Dnevniku neke migrantke ste opisali svoje priseljenske izkušnje v Sloveniji. V nekem trenutku so vas celo izgnali iz države. Kako to, kaj se zgodilo?
Zdaj se mi zdi, da so res imeli prav. Čakala sem do zadnjega, da sem zbrala vse dokumente, potem pa sem ponosno vstopila v znameniti urad za tujce. Morala sem zapustiti Slovenijo, ker sem zamudila en dan.

To je bila najbrž najhujša izkušnja. Kako pa je bilo z nostrifikacijo magisterija in drugimi birokratskimi zapleti?
Bilo jih je kar nekaj in morala sem dolgo čakati. To ni samo moja zgodba. Nedvomno nisem edina, preprosto tako je. Tudi v predstavi je povedano: pet let. Vprašala sem vse svoje prijatelje, ki so odšli v tujino. Povedali so, da traja pet let, preden lahko znova zadihaš in ne čutiš več tistega pritiska: imamo vse glede dokumentov? Žalostno je, a včasih opažam ... To hitro pozabiš. Ko slišim ljudi spraševati: "Kateri dokument?" Še enega potrebujejo.

Kakšen pa je odziv na opero? Na Dnevnik neke migrantke?
Izjemen. Bilo je moje očiščenje. Res nimam več nobenih težav s tem. To je bila moja katarza.

Kakšen pa je bil nauk vaše zgodbe?
Najbolj me je navdušilo, da so glasbeniki in vsi drugi, ki so sodelovali pri operi, ne glede, od kod so, povedali, da so preživeli natanko to. Človek ni drevo. Vsakič, ko se preselimo, to doživimo. Zdi se, da je človeška narava taka. Nisi takoj dobrodošel. Najprej moraš pokazati, kdo si in kakšen si, in šele po takem daljšem ali krajšem preizkusu te sprejmejo ali ne.

Zdaj čutite, da so vas sprejeli?
Počutim se popolnoma normalno, zato so me najbrž sprejeli.

Ste dirigentka, ženska v prevladujoče moškem poklicu. Kako so vas sprejeli?
Težko. Stereotipno. Mislim, da bo vsaka dirigentka tako povedala. Dejstvo je: dirigentka mora biti vsaj dva- ali trikrat bolje pripravljena od dirigenta, če hoče pridobiti zaupanje orkestra. Navadila sem se, to je popolnoma normalno, tako se pripravljam za vse.

Večina umetnikov, ki je uprizorila vašo opero, če se vrneva, so ženske.

Popolnoma po naključju, tega nismo načrtovali. Kar zgodilo se je. Srečne smo, ko v predstavi nastopi kak moški. To ni feministična predstava, ampak primer ženske umetnosti. Ženska in feministična umetnost se razlikujeta. Če bi napisala opero na primer o menopavzi, bi bila to feministična predstava ali delo. To pa je preprosto zgodba o neki ženski.

Spregovorili ste o hudih stvareh, npr. da ste morali prodati klavir, da ste lahko plačali pot v Slovenijo in najemnino za stanovanje. Nekatere dogodke iz osebnega življenja ste vendarle zaupali javnosti.

In med vsako predstavo pomislim, kaj mi je bilo tega treba, zakaj sem se tako razgalila. (smeh)
Toda moja umetnost je moje življenje in moje življenje je moja umetnost. Prepletata se, eno brez drugega ni mogoče, sicer bi bilo vse popolno sprenevedanje in razkrinkali bi me, da nisem iskrena.

Pristnost se čuti, zato je delo tako dobro sprejeto. Zelo uspešno vodite zbore mladih, nadarjenih glasbenikov tega območja. Med epidemijo ste uspešno povezali glasbenike iz štirih držav. Kako težko je glasbenikom v obdobju koronavirusa, ki se kar ne konča?
Začela sem z orkestri, nato pa sem zaradi zapletov na meji in težav z ATA Carneti, potnimi listi za glasbila dojela, da bi bilo bolje delati s pevskimi zbori. Zelo trpimo in nam je hudo. Ves čas nekdo grozi, da bo vsega konec, da bomo morali ostajati doma in se ukvarjati ... Sama kar naprej kuham in pišem veliko več kot prej ...

V Vatikanu boste dirigirali orkestru ob dnevu državnosti Slovenije. Kako doživljate ta koncert? Nam lahko predstavite program?
20. junija bosta koncerta v Vatikanu in Neaplju. Vodila bom zbor učencev solopetja Glasbene šole Vič - Rudnik Ljubljana. Izvedli bomo kantato Misijonar mlade skladateljice Aleksandre Naumovski Potisk. Govori o zanimivem človeku, Ignaciju Knobleharju, prvem belcu, ki je v 19. stoletju stopil na sudanska tla, v najjužnejšem delu Afrike, odkupoval sužnje in jim dajal svobodo. Zelo sem vesela, ker je bil to prav tak človek. Na dan državnosti bomo nastopili v Vatikanu, pri čemer je prijazno posredoval vatikanski veleposlanik.

To je tudi nekakšna simbolika, priznanje za vaše delo v Sloveniji?
Seveda. Zelo se veselim, predvsem zaradi takega praznika in ker jamčim za to, kar izvajamo. Glasba je čudovita, izvajalci so odlični in mislim, da bo vse potekalo po pričakovanjih,
morda celo bolje.

Poleg glasbe je vaša velika ljubezen pisanje. Ste novinarka in že leta sodelavka Politikinega zabavnika. To morava omeniti ob koncu najinega pogovora, ker se mi zdi prav ljubko. Kako ste začeli in zakaj kar vztrajate? Pišete še zdaj.
Da, pišem ... Zelo sem vesela, da prav za Politikin zabavnik. Ta list je tak kot Cockta, pijača vaše in naše mladosti. Rada bi še poudarila, da že lep čas izhaja tudi v Sloveniji, toda o tem nekaj ve zelo malo ljudi. Ne vem, zakaj ga več ne oglašujejo. Kupujte Zabavnik še naprej, ker je izjemen. (smeh) Rada pa bi poudarila, da v njem nikoli ne pišem o glasbi. To prepuščam muzikologom, sama pa se ukvarjam s popularno znanostjo. Za naslednjo številko bom pripravila prispevek o zelo zanimivem zgodovinskem dogodku v Bohinjski Bistrici. Naj povem samo to, da se ga je udeležil cesar Haile Selassie. Konec. (smeh)