"Glasbeno terapijo delam z ljudmi z demenco, spoznala sem, da življenje niso samo oder, koncerti, opera, ploskanje, temveč je vrednost življenja to, da pomagaš sočloveku," pravi operna pevka Natalija Radić.

Rodila se je na Hrvaškem, odraščala v Črni gori, glasbeno akademijo pa končala v Beogradu, kjer je tudi spoznala Slovenca, zaradi katerega je pustila pedagoško in koncertno kariero v znani beograjski glasbeni šoli Josifa Marinkovića ter se pred petimi leti preselila v Ljubljano. Zdaj z glasbeno terapijo pomaga starostnikom z demenco v domu na Bokalcah, v Ljubljani, še vedno sodeluje tudi s številnimi znanimi umetniki iz regije. Med njimi je tudi Antonije Pušić, bolj znan pod imenom Rambo Amadeus, ki je napisal ekološko opero Pasija po Steli. Na začetku julija bodo opero izvedli v Novem Sadu, konec julija pa bodo opero v Kotorju posneli za Naxos – eno največjih svetovnih glasbenih knjižnic.

Nataliji Radić lahko prisluhnete v oddaji NaGlas! ob 12.35 na TVS1.

Začniva s tem nenavadnim podvigom: Rambo Amadeus in ekološka opera. Kako se je začelo sodelovanje in kako to, da Rambo Amadeus piše opere?
Najino sodelovanje je res neverjetno. Poznam ga že od takrat, ko sem bila še deklica. Srečevala sva se, ker sva oba doma iz Hercegnovega. Vedel je, da se ukvarjam s petjem, zato je kar naprej ponavljal, da bo napisal opero in da bom jaz nastopala v glavni vlogi. Seveda ga nisem jemala resno, ker sem poznala njegovo glasbo. Toda čez kakšnih deset let me je poklical, ker so pri KotorArtu naročili skladbo z okoljsko temo za odprtje mednarodnega festivala. To je res velika prireditev, na kateri sodelujejo najboljši svetovni glasbeniki. Meni se je zdelo neverjetno. A dokler nisem dobila not, nisem verjela, da bo to res napisal. Nastalo je nekaj čudovitega, odlična glasba, izjemno besedilo z okoljsko tematiko.

Zelo zanimivo. Kdaj bomo lahko slišali to delo, ga boste izvajali?
Izvedli smo ga leta 2018, ob odprtju KotorArta, na dan črnogorske državnosti 13. julija. Zaradi epidemije koronavirusne bolezni so bila gostovanja preložena, zdaj pa smo povabljeni na festival Neo 2. julija v Novem Sadu. Tudi na njem so hoteli imeti okoljske teme, saj bo Novi Sad naslednje leto, 2022, Evropska prestolnica kulture. Tako smo združili veliko dobrih stvari v eno.

Ste tudi odlična džezovska pevka in se družite s številnimi znanimi glasbeniki, kot sta Gabi Novak in Massimo Savić, z Matijo Dedićem pa sodelovanje načrtujete?
Tako je. Džez je moja ljubezen še iz srednje šole. Poleg klasične sem vedno poslušala tudi džezovsko glasbo. Nikoli pa ni bilo priložnosti, da bi se učila džezovsko tehniko. Klasično petje in džez imata veliko skupnega, zato sem ob poslušanju sama marsikaj odkrivala in frazirala. Drži, z Matijo sva dobra prijatelja, za kar sem zelo hvaležna. Načrtujeva, da bova sodelovala še naprej.

Kako ste začeli peti?
Pojem od drugega leta. Ko sem spregovorila, sem začela tudi peti. Pela sem za družino in prijatelje, pozneje je vse postalo resnejše in zdaj še vedno pojem.

Sprva ste hoteli igrati klavir, potem je izbruhnila vojna in vaša družina je zbežala iz Hrvaške, kjer ste se rodili, v Črno goro.
Živeli smo v Dalmaciji. Oče je bil zaposlen pri mornarici, v 90. letih pa smo morali oditi in vse pustiti. Z eno samo torbo smo šli iskat očeta. Meni je bilo najbolj hudo, ker nisem mogla vzeti klavirja. S šolo nisem imela težav, žal pa mi je bilo zaradi klavirja. Ker ga nismo imeli, sem se lahko učila le violino v Hercegnovem. Tega nisem bila vesela. Prav moj profesor violine pa me je pozneje usmeril na pravo pot. Ob koncu šolanja mi je pripravil presenečenje: pripeljal je pravo učiteljico petja in pri njej sem se naprej učila petje.

Akademijo ste končali v Beogradu, pozneje ste delali na znani glasbeni šoli Josifa Marinkovića. Kariero pa ste opustili zaradi Slovenca, zaradi ljubezni, zdaj imate družino v Ljubljani.
Ja, bila sem profesorica na srednji in osnovni šoli Josifa Marinkovića v Beogradu, sedem let sem bila tudi predstojnica katedre. Imela sem seveda še koncertno kariero in med študijem opernega petja delala v Narodnem gledališču. Potem se je sredi Beograda prikazal Slovenec, jaz pa sem pustila vse in prišla v to čudovito mesto.

V Sloveniji se med redkimi ukvarjate z glasbeno terapijo. Delate s starejšimi, ki so zboleli za demenco. Kako jim pomagate?
To je nekaj čudovitega, kar sem pred leti odkrila ob pomoči izjemne ženske Melite Zorec, direktorice doma starejših na Bokalcah v Ljubljani. Omogočila mi je, da se preizkusim na tem področju. Glasbeno terapijo delam z ljudmi z demenco, rezultati pa so naravnost odlični. Prvič delam kaj takega in spoznala sem, da življenje niso samo oder, koncerti, opera, ploskanje, temveč je vrednost življenja to, da pomagaš sočloveku, mu olajšaš, polepšaš življenje in daš del sebe. To, kar jim dam, mi večkratno povrnejo.

Kako pa delate?
Naučiti sem se morala stare, izvirne slovenske pesmi, ki so mi bile tuje. Skupaj s starostniki zapojem pesem, spremljajo me. Neverjetno je, koliko lahko možgani shranijo … dogodkov iz preteklosti. Spominjam se moškega, ki je bil verjetno v partizanih. Naučila sem se neko slovensko partizansko pesem, ta človek, ki je popolnoma odsotno sedel v vozičku, pa je nenadoma postal živahnejši in začel ponavljati moje besede. Včasih priteče tudi kakšna solzica, zato je bilo še meni težko, dokler se nisem naučila, kako obvladati svoja čustva, da bi lahko pomagala njim. Ko sem začela delati, sem jim pripravila koncert. Vsi v prvi vrsti so bili na vozičkih in vsi so jokali. Težko je ostati zbran, ko vidiš toliko izraženih čustev. To je trikratna težava. Moraš se umiriti in misliti na nekaj drugega, če hočeš delati naprej in peti.

Čudovito delo opravljate.
Hvaležna sem, da sem dobila priložnost doživeti tako izkušnjo.

Upam, da vas bomo videli tudi na katerem od slovenskih odrov?
Najprej bomo 2. julija nastopili v Novem Sadu, konec julija pa bomo spet v Kotorju za Naxos, eno največjih glasbenih knjižnic na svetu za klasično glasbo, posneli opero Antonija Pušića in koncert na KotorArtu, avgusta pa bom imela v Sloveniji humanitarni koncert.