Pred dobrimi sto dvajsetimi leti je tako potekala zanimiva razprava med zagovorniki (lahko jih imenujemo zagovorniki starega reda) in tistimi, ki so zrli v električno prihodnost, o čemer smo nekaj besed spregovorili že v prvem delu prejšnji teden.

Prvo stoletje osvetljevanja ljubljanskih ulic je minilo v soju raznih oljnatih svetilk ter leščerb. Po letu 1861 pa lahko začnemo govoriti o moderni dobi razsvetljave v Ljubljani. Tega leta so namreč zasvetile prve javne plinske svetilke. Čeprav so bile prižgane le nekaj ur v dnevu oziroma večeru in tudi ne celo leto, so predstavljale pomembno prelomnico v razvoju deželne prestolnice Kranjske.

V izvirnih besedilih v takratnih časopisih je prisotnih kar nekaj tipkarskih napak ter nedoslednosti. Kot bomo lahko videli v nadaljevanju, so nekatere lahko tudi nekoliko moteče. Napake iz izvirnega besedila ohranjamo v prispevku, saj so tudi kot take priča svojega časa. Na mestih, kjer bi zaradi teh nedoslednosti lahko prišlo do napačnega razumevanja ali pa bi se pomen lahko spremenil, bo v oklepaju zapisano pojasnilo. Vsi uporabljeni časopisni viri so dostopni na portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

Na poti k plinski prihodnosti
Glavno mesto dežele Kranjske je počasi dobivalo podobo sodobnega in urejenega mesta, četudi je nekoliko zaostajalo za drugimi deli monarhije, pa tudi kraji zunaj njenih meja. V prvi polovici 19. stoletja je bila plinska razsvetljava v Ljubljani le oddaljena želja v prihodnosti, saj so oljne svetilke prevladovale na naših ulicah in trgih. V Londonu so že v letu 1814 postavili prve plinske javne svetilke, v Ljubljani pa so se še slabih 20 let po tem ukvarjali z nezanesljivo razsvetljavo. V prispevku Alojzija Potočnika z naslovom Javna razsvetljava v stari Ljubljani, prav tako dostopnem na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije, sledimo zanimivi zgodovini razsvetljave, v kateri avtor z izbranimi besedami opiše njene nastanke.

Poglejmo si odstavek iz poročila dolgoletnega najemnika mestne razsvetljave iz leta 1832: "Ker se ukvarjam že osem in trideset let z mestno razsvetljavo, poznam vse njene hibe in napake. Svetilke z zvonci vred so že tako stare, da nekaterih kljub ponovnemu popravilu ni moči več rabiti. Zategadelj ne morejo dolgo goreti in kmalu ugasnejo. Pokrovci mnogih svetilk so pregoreli. Posledica tega je, da že najmanjši piš luči pogasi. Zob časa je vratca svetilk tako oglodal, da se ne dajo več zapirati. Vzmetnice ne ustrezajo več svojemu namenu, posodice za olje puščajo, podstavki za svetilke so previsoki in se majejo, kar povzroča, da se olje precej izliva. Vse navedeno meni samo škoduje, ker razsvetljavo močno slabi. Zatorej prosim, naj se moje navedbe temeljito prouče. V zimskih mesecih in kadar so veselice, je treba svetilke nalivati do vrha. Tedaj se razlije dokaj olja, ker se svetilke zelo tresejo. Kleparski mojster Jurij Freiberger, ki jih popravlja že več let, naj jih natančno pregleda."

Prižiganje in ugašanje luči je bilo mukotrpno delo
Dandanes delovanje mestnih luči, njihovo prižiganje ter ugašanje krmilijo iz nadzornega centra, včasih pa so bile stvari mnogo bolj zapletene. V nadaljevanju Potočnikovega prispevka lahko na kratko vidimo, kakšno je bilo delo prižigalcev mestnih luči: "Prižigalci so hodili proti večeru v hranilišče po očejene [očiščene] in z gorivom napolnjene svetilke. Te so razvrstili v prikladen zabojček, ki so ga odnesli bodisi na glavi ali pa v rokah. Zatem so odšli ob vsakem vremenu z lestvico na ramah opravljat svoj posel. Zjutraj so morali pobrati svetilke in jih odnesti v hranilišče. Svetilke in zvonce je bilo treba ne le dan na dan čediti in mazati, marveč vsako leto vsaj dvakrat tudi korenito, očistiti z gorko vodo. Zaposlenci pri tem delu so prejemali po krajcar od očejenega kosa."

Mestni veljaki razpravljajo o plinski prihodnosti
S plinom povezana tehnologija je do 50. let 19. stoletja, ko so mestni veljaki razpravljali na magistratu o vzpostavitvi mreže plinske razsvetljave, solidno napredovala, njen največji preboj, predvsem pri razsvetljavi, pa je še sledil z odkritji avstrijskega izumitelja Carla Auerja von Welsbacha (1858–1929), o katerem bomo še spregovorili v nadaljevanju. Kmetijske in rokodelske novice (v nadaljevanju Novice) so konec decembra 1857 objavile zapis: "Prejšnji teden je zavoljo naprave mestne gazne svečave [plinske razsvetljave] bilo konečno posvetovanje pri magistratu, h kateremu so razen mestnih odbornikov povabljeni bili še drugi zvedeni možje, kakor gospod profesor Mitteis, g. Freiberger itd. Pervemu magistratnemu svetovavcu, gosp. Guttmann-u gre res čast in hvala, da se za to ponočno olepšavo mesta goreče poganja. Pri poslednjem zboru so bila pravila ustanovljene, po kterih ljubljansko mesto ima pogodbo (kontrakt) skleniti z drugo teržaško družbo, ktera se peča z oskerbovanjem gaznih svečav. Izperva bo dobilo mesto le 250 gaznih lamp [plinskih svetilk], ker daljni konec predmestij ljubljanskih bojo zazdej še obderžali navadne laterne; veljala bo ta svečava nekaj čez 7000 fl. [florin ali goldinar] Gazne cevi bojo po mestu tako peljane in položene, da bo iz njih vsaka hiša gazno svečavo dobila, ako bo hotla in kolikor je bo plačala."

Nove tehnologije prihajajo tudi v monarhijo
Slovencem bolj poznan je bil angleški izumitelj Humphry Davy (1778–1829), ki se je ukvarjal tako z elektriko kot s plinom. Že leta 1808, še pred obiski v naših krajih, je odkril, da med dvema elektrodama iz ogljika nastane električni oblok, ki žari z močno belo svetlobo; šest let pred tem pa je celo izdelal eno prvih žarnic na svetu, katere gorilna nitka je bila iz platine. Med drugim je Davy izumil tudi varnostno rudarsko svetilko, ki ni povzročala vžiga metana. Električne obločne luči ali obločnice so pozneje s pridom uporabljali tudi v Ljubljani, predvsem tam, kjer je bila potreba po močnejši svetlobi (v križiščih). Štiri desetletja pozneje sta francoska znanstvenika izpopolnila obločnico z novim mehanizmom, ki je sproti približeval dogorevajoči elektrodi drugo k drugi, kar je omogočilo stalno gorenje luči brez prekinitve. Leta 1829 je bila na Dunaju ustanovljena Avstrijska družba za razsvetljavo s plinom, ki je potrebovala nadaljnja štiri leta in pol za izgradnjo plinarne. Gradec je dobil mestno plinarno v letu 1845, Ljubljana pa še nekoliko pozneje.

"Kozja luč" pride v mesto
V zadnjih marčevskih dneh leta 1860 je bila podpisana pogodba o gradnji plinarne z Augsburško plinarniško družbo, v kateri se je občina zavezala odkupovati plin za 35 let za 260 javnih svetilk po vnaprej dogovorjeni ceni, za katero pa se je izkazalo, da je bila dokaj oderuška. Samo za vzdrževanje ter čiščenje novih svetilk se je občina obvezala plačevati letnih 6.980 goldinarjev, kar je bila lepa vsota denarja. Dotedanje svetilke so namreč letno stale "le" 6.600 gld. Vrednost goldinarja je bila v drugi polovici 19. stoletja dokaj stabilna, zato lahko, za lažjo predstavo, zneske tistega časa množimo z 10, da dobimo okvirno vrednost v današnjem denarju.

Odprtje mestne plinarne je bilo predvideno za 30. oktober 1861. Tega dne so Ljubljančani z nestrpnostjo pričakovali novo luč, ki naj bi mesto popeljala v svetlo prihodnost, toda zgodilo se ni nič. Novice so sredi oktobra poročale: "Kdaj se bo gazna svečava začela, še zmiraj ni za gotovo znano; to pa vemo, da do danes še niso celo nič gaza naredili za osvečavo." Dva tedna pozneje so odpravili začetne težave in začeli poskusno obratovanje. "Kozja luč" je dokončno prišla v mesto: "V soboto zvečer se je začela po štacunah in hišah pervikrat plinova ali gazna osvečava; po ulicah pa še ne. Ljudje obstajajo pri štacunah in gledajo novo, prav svetlo, res lepo luč. `Veš, kako se tej luči pravi?´ je prašal fant fanta na velikem tergu. `Kaj bom vedil, še je nikoli nisem vidil?´ mu odgovori. `Oče so mi rekli – ga podučuje tovariš – da je to `kozja luč´ - ali `Gas-Beleuchtunga´ [Beleuchtung – razsvetljava, tudi luči]. Ali se ni čuditi tej smešni prestavi, ker prosti Nemec in prosti Slovenec ne vesta, kaj je gas; unemu je `Geis´ [Geiß oz. Geiss – koza] `Gas´ [plin], ta pa v njegovem smislu prestavlja. Ali naj je že gazna luč ali kozja luč, lepa luč je, kolikor sedaj vidi, in nadjamo se, da se bo svečava tudi po ulicah prav svetila."

Od kod je Ljubljana dobila plin
Dandanes se pod našimi nogami nahaja obsežen plinovodni sistem, s katerim smo povezani s sosednjimi državami in od koder prihaja zemeljski plin k nam. V času, ko se odvija naša zgodba, pa ni bilo tako. Za osvetljevanje so uporabljali tako imenovani mestni plin, ki so ga proizvajali v mestni plinarni. Tehnološki postopek suhe destilacije premoga, katerega stranski produkt je plin, je bil poznan že dobrih 100 let. Premog so v zaprti posodi, brez prisotnosti zraka, segrevali. Pri tem so nastajali amonijak, katran (uporabljali so ga za zaščito ladij) in koks ter ne nazadnje plin, ki se je uporabljal za osvetljavo. Plin se je hranil ob plinarni v plinohramu, takrat imenovanem gasometer, ki je bil izum angleškega znanstvenika Williama Pepysa (1775–1856). V Ljubljani sprva niso uporabljali premoga za proizvodnjo plina, saj je bil lokalno dostopen premog slabe kakovosti, uvožen pa bi že tako drag plin še podražil. Odločili so se za izdelavo plina po tako imenovanem francoskem postopku, pri katerem se namesto premoga destilira les. Prehod na destilacijo premoga se je zgodil šele dobrih 50 let pozneje.

Odzivi na novo plinsko razsvetljavo
Zanimiv vpogled v odnos takratnih ljudi na eni strani do oblasti ter na drugi do infrastrukturnih pridobitev nam prikaže naslednji zapis v Novicah: "Na večer 19. dne t. m. [novembra 1861] je pervikrat zasvetila nova svečava z [s] plinom (gazna svečava) po mestnih ulicah, in z živim veseljem so jo Ljubljančani pozdravljali posebno, ker je mestni župan god presvitle Cesarice [Elizabete Bavarske, žene cesarja Franca Jožefa] za začetek novega svetila izvolil. Tako je naše mesto obhajalo praznični ta dan z razsvitljenjem, ki ga je dosihmal [doslej], kar Ljubljana stoji, še nismo doživeli, in serčna udanost, ki navdaja naša serca do ljubljene visoke gospe, ni potrebovala druzega hrupa in šuma, kako le ta spominek, da slavnemu godu na čast se je svetila Ljubljana v novi osvečavi. Gazu samemu na čast pa ne bomo še napravljali posebnih slovesnost, ker jih tudi na Dunaji, Gradcu, Pragi itd. niso. Vpeljanje nove svečave je občinska reč; ako bi hotel magistrat vsako novo napravo z glasovito slovesnostjo obhajati, bi letos ne bilo konca ne kraja, ker se nam je marsikaj koristnega napravilo in bi mogli tudi novi tlak, nove štirne itd. s slovesnostmi praznovati!"

Našli so se tudi bolj pozitivni odzivi na novo plinsko razsvetljavo: "Prebivavcom našega mesta je pretekli teden nova materijalna luč zasvetila – nova luč napravljena po kemičnih snovah – luč s plinom (gazom). Ponočna temota je sedaj dostojno razsvitljena; revne leščerbe, ki so dosedaj po mestnih ulicah berlele, smo odpravili, in šteje se sedaj Ljubljana med tiste bolj imenitne mesta, v kterih sveti plinovo svetilo."

Nove plinske svetilke so bile zagotovo lepše, enostavnejše za uporabo ter so bolje razsvetljevale ulice kot oljnate svetilke in petrolejke, toda bile so precej drage. Prvotno navdušenje nad novo tehnologijo je hitro usahnilo, ko so prišli prvi računi za porabljeni plin. Cena za 1000 kubičnih čevljev plina (približno 28 kubičnih metrov ali dobrih 28.000 litrov plina) je zanašala 6 gld, kar je bilo še enkrat toliko, kot so sprva obljubljali, in tretjino dražje kot na Dunaju, kjer so za enako količino plina plačevali 4 gld. Cena plina v Ljubljani naj bi tako bila ena najdražjih, če ne celo najdražja v cesarstvu.

Zadnje oljne svetilke so v Ljubljani uporabljali do leta 1864, od takrat dalje (do leta 1898) pa le še plinske luči in petrolejke.

Plin zahteva prve žrtve
Ni bilo treba prav dolgo čakati na prvo nesrečo. V drugi polovici novembra 1861 so tako Novice že poročale: "Celo brez nesreče pa nek začetek te nove luči ni bil. V gosp. Z. hiši v Gradišu je skozi počeno cev v veži hlapel smerdljivi dušivni gaz po hiši in bolehalo je v sredo in četrtek veliko oseb po hiši, vertoglavni so bili in bljuvali, pa se spet kmali ozdravili razun enega, ki je zlo nevarno za omotico zbolel, in nekega starega oficirja, ki je za mertudom smrt storil [umrl zaradi možganske kapi]. Ne more se ravno reči, ali bi se mu ne bila smert tudi brez tega naključila, in tudi ni ravno s žebljem pribito, da bi čudno bolehanje vseh drugih ne bilo izviralo iz kaj druzega, vendar gotovo je, in po drugotnih skušnjah poterjeno, da je treba varno ravnati z dušivnimi gazi, saj še naša navadna žerjavica ni brez nevarnosti, ako izhlapi v zapertem hramu preveč zadušljivega gaza."

Iskanje puščajočega plina s svečo
Nova, še dokaj neznana tehnologija je privedla do situacij, ki bi se lahko tudi bolj tragično končale. Na god sv. Barbare, dobra dva tedna po odprtju plinarne, so Novice poročale o še eni nesreči: "Kakor te nesreče [predhodna novica o deroči Ljubljanici] ni nobeden kriv, tako tudi gazna naprava samo sebi ni kriva, da bi se unidan blizo Žabjeka v g. K. hiši spet kmali velika nesreča zgodila – prav na čudno vižo, ki bi je človek ne verjel, ako bi sam ne bil vidil. K sreči so vse oteli, tudi gospodinjo, ki pa je že tako mertudna bila, da so jo že s sv. zakramenti za umirajoče previdili. In kaj je bilo? V celi hiši nimajo gazne svečave; po sredi ulice, še čez seženj od hiše, je pa napeljana velika gazna cev pod zemljo. Ta cev je počila, in gaz je pod zemljo in skozi zemljo na tisto stran, kjer je bila razpoklina, puhtil noter pod hišo, kjer je pri tleh soba, v kteri se je omenjena nesreča zgodila. To ne more biti – utegne kdo reči. In vendar je taka! Ko je oduhala gospodinja nek poseben smrad v sobi, je zvečer s lučjo iskala po tleh, kaj nek tako smerdi, kar pride s svečo do neke špranje na tleh in v tem hipu se na treh mestih uname plamen kakor veša, in gotovo je zdaj bilo, da se je izpod dilje puhteči gaz unel. Berž potem v saboto so izkopali na ulicah cev in našli jo počeno. Delavci samo so rekli, da, ker imajo v gazometru ves gaz do pičice zaznamovan, da že več dni niso vedeli, kam da jim toliko gaza vhaja. Razpokline so dobro zakapali in zadelali, in zdaj je vse spet v redu. Mi naznanimo to nesrečo le zato, ker si v dolžnost štejemo, ljudi opominjati, pazljivim biti, ako zavohajo kakošen navaden smrad blizo gaznih cevi, da se nesreči berž o okom pride [prepreči, odvrne], pa tudi za to, da zdravniki v nenavadnih nezgodah mislijo na take primerljeje."

Bo prihodnost res električna?
Leta 1881 so v ameriški zvezni državi New York, na reki Niagari, odprli prvo javno elektrarno, kar se označuje za začetek "boja" med elektriko in plinom ne le na področju razsvetljevanja, temveč tudi mnogo širše. Leto pozneje (1882) so bile prve električne luči že nameščene v Berlinu.

Začetki elektrifikacije na Slovenskem
Naši kraji v tem času niso prav dosti zaostajali za najbolj razvitimi deli sveta. Kot primer prve uporabe električne energije za potrebe razsvetljevanja na Slovenskem se je v zgodovino zapisal Maribor, četudi to ni povsem točno. Leta 1883 je tamkajšnji podjetnik Scherbaum vpeljal elektriko v svoj mlin v Mariboru, na kar še danes opozarja spominska plošča na tamkajšnjem Grajskem trgu. Časopis Marburger Zeitung je na začetku aprila 1883 objavil krajši zapis o tem dogodku, ki se v prevodu glasi: "Domače podjetje Karl Scherbaum je v svojem parnem mlinu uvedlo električno razsvetljavo s 63 žarnicami." Leto pozneje (1884) je bila razsvetljena tudi Postojnska jama.

Razsvetljava mesta ob pomembnih dogodkih
V časopisju lahko najdemo še nekoliko starejši opis uporabe električne energije za osvetljevanje v naših krajih. Eden najzgodnejših tovrstnih poskusov uporabe elektrike je bil namreč izveden že 9. maja 1881, na predvečer poroke prestolonaslednika nadvojvode Rudolfa (1858–1889) in princese Štefanije Belgijske (1864–1945), ko se je mesto Ljubljana okrasilo v čast pomembnega dogodka. V časopisu Slovenec so o dogodku poročali: "Razsvetljava mesta v ponedeljek zvečer. Že v nedeljo se je Ljubljana začela kinčati z zastavami. V ponedeljek so vihrale že iz vseh hiš zastave raznih barv. Največ je bilo narodnih (belo-modro-rudečih), cesarskih (rumeno-črnih) in belg.[-ijskih] (črno-rumeno-rudečih). Nekaj je bilo tudi habsburžkih (belo-rudečih), bavarskih (belo-modrih) in ljubljanskih (belo-zelenih). Najbolj goste so bile zastave na mestnem trgu, na starem trgu, v špitalskih ulicah; pa tudi drugodi se jih ni manjkalo. Zvečer nam je dež mnogo skazil: petje čitalnice in bakljada `sokolova´se je moralo preložiti na torek. Tudi kresovi po hribih se niso videli zavoljo goste megle. Razsvetljava mesta je bila zvečer sijajna. Malo je bilo temnih oken, vse se je lesketalo v lučicah. Najlepša je bila razsvitljava na `rotovžu´. Pred gledališčem so skušali napraviti električno luč, pa se jim je le deloma posrečilo. Umetni ogenj na Gradu se je bolje izkazal."

Zaradi slabega vremena se poskus ni povsem posrečil, zato so čez nekaj dni, ko se je vreme izboljšalo, poskušali zadevo ponoviti. Časopis Slovenski narod poroča tudi o tem dogodku: "Poskušnjo z električno lučjo, ki se ob razsvetljavi dne 9. t. m. nij [ni] posrečila zaradi deževnega vremena, ponovilo je kranjsko tehnično društvo minulo sredo večer. […] Ljudij je vse mrgolelo od 8. do 10. ure na trgu poleg Zvezde razsvetljenem, skoro kakor po dnevi, da so plinovi plameni samo brleli kakor leščerbe. Še na stolbi [stopnišču] pred nunsko [uršulinsko] cerkvijo je človek lahko bral novine ob svetlobi, ki je izvirala iz svetilnice nastavljene na gledališkem balkonu." Elektriko je proizvajal stroj z le petimi konjskimi močmi (približno 3,7 kW), ki ga je za ta dogodek posodil podjetnik Gustav Tönnies (1814–1886).

V spomin na prestolonaslednikovo poroko je bila v Ljubljani na Taboru zgrajena nova cerkev – cerkev Srca Jezusovega, dokončana v le dveh letih. Velikonočni potres 1895 je prestala brez omembe vrednih poškodb, prav tako kot tudi poznejša turbulentna leta.

Konec avgusta 1883 je bila Ljubljana spet slavnostno razsvetljena v čast visokemu paru. 2. septembra je prestolonaslednik Rudolf postal oče hčeri Elizabeti (1883–1963): "Mestni magistrat Ljubljanski objavlja: Na večer dne, ko se bode v stolnej cerkvi svečano pela zahvalna pesem za srečni porod Nje c. in kr. [cesarske in kraljeve] visokosti, cesarjevičinje Štefanije, bode magistrat povodom veselega dogadjaja razsvetliti dal mestna poslopja in pričakuje, da bode vse Ljubljansko stanovništvo na isti način z nova dokazalo, da je kranjske dežele stolica `pravo avstrijsko mesto´."

Njun zakon pa ni bil srečen. Prestolonaslednik se je kmalu zapletel v afero s takrat še ne polnoletno baronico Mary Vetsera (1871–1889). Cesar Franc Jožef je zvezi nasprotoval, kar je privedlo do njunega samomora konec januarja 1889 na Rudolfovem dvorcu Mayerling jugovzhodno od Dunaja. Ostareli cesar je ostal brez edinega sina ter naslednika na prestolu. Novi prestolonaslednik je tako postal cesarjev mlajši brat Karel Ludvik, po njegovi smrti v letu 1896 pa njegov sin Franc Ferdinand, ki je padel pod streli Gavrila Principa junija 1914.

V tretjem delu prihodnjo nedeljo si bomo ogledali, kako je Ljubljana počasi zakorakala v električno prihodnost.

_{Rok Omahen je dokumentalist raziskovalec iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}