V uzbekistanskih gorah so arheologi s pomočjo laserske tehnologije daljinskega zaznavanja (znanem pod kratico lidar) odkrili dve izgubljeni mesti, ki sta med 6. in 11. stoletjem našega štetja uspevali ob znameniti trgovski svilni poti. Večje mesto Tugunbulak je bilo središče kovinske industrije, v Tašbulaku pa so na velikem pokopališču odkrili elemente zgodnjega Islama.

Gorski mesti, ki sta med seboj oddaljeni približno pet kilometrov in sta na nadmorski višini med 2000 in 2200 metri, sta med največjimi znanimi gorskimi postojankami na svilni poti, ki je nekoč povezovala Evropo in Bližnji vzhod z Vzhodno Azijo.

Nov vpogled na vlogo gorskega prebivalstva pri oblikovanju srednjeveške Evrazije
Presenečenje nad najdbo je izrazil arheolog Michael Frachetti z Univerze Washington v Saint Louisu, glavni avtor poročila, objavljenem v reviji Nature. Kot je dejal v izjavi za Reuters, sta bili ti dve mesti popolnoma neraziskani in zdaj proučujejo možnosti, da bi našli še druga morebitna neodkrita mesta v njuni bližini.

Večje od obeh mest, imenovano Tugunbulak, je merilo okvirno 120 hektarov, v njem pa je živelo morda več deset tisoč ljudi. Bilo je eno največjih mest tistega časa na območju Srednje Azije in je tekmovalo celo z znamenitim trgovskim središčem Samarkandom, ki je bilo oddaljeno približno 100 kilometrov in je obstajalo v podobnem obdobju kot Tugubulak. "Tugunbulak je mnogo večji in bolj skrivnosten kot druge višinske naselbine, ki so bile dokumentirane v na tej nadmorski višini v Srednji Aziji," je dejal Frachetti. Za drugo mesto, Tašbulak, ocenjujejo, da je bilo po površini merilo zgolj desetino svojega soseda.

Gorato območje je bilo v 9. in 10. stoletju znano po proizvodnji jekla
Mesti sta bili ustanovljeni v zgodnjem srednjem veku v današnjem jugovzhodnem Uzbekistanu, vendar sta bili sčasoma zapuščeni in pozabljeni, dokler niso arheologi med pregledovanjem razgibanega gorskega območja naleteli na prve sledi o njunem obstoju. Za pregledovanje so uporabili letalnike, ki so daljinsko skenirali teren s t. i. tehnologijo lidar. "Lidar je tehnologija, ki pokrajino preplavi z laserji in tako izmeri topografijo, v tem primeru zelo natančne podrobnosti," je pojasnil Frachetti.

Pri izkopavanju ene od stavb v Tugunbulaku, ki so jo obdajali debeli zidovi, so odkrili ostanke peči in kurišč, kar kaže na to, da so v teh prostorih morda pridelovali jeklo iz bogatih lokalnih zalog železove rude. Kovinska industrija je bila morda osrednja značilnost gospodarstva Tugunbulaka, skupaj s trgovino z živalmi in živalskimi izdelki, vključno z volno, je dejal Frachetti. "Prav obstoj Tugunbulaka prevprašuje uveljavljeno zgodovinsko razumevanje zgodnjesrednjeveške politične ekonomije na svilni poti, saj politično moč in industrijsko proizvodnjo postavlja daleč zunaj regionalnih centrov, kot je Samarkand," je poudaril Frachetti.

Redko muslimansko pokopališče na 2000 metrih nadmorske višine
V drugem mestu, Tašbulaku, niso našli podobnih znakov industrijskega obrata kot v Tugunbulaku, vendar so na njegovem območju odkrili veliko pokopališče, kar je znak zgodnjega pojava islama v regiji (mesti sta obstajali med 6. in 11. stoletjem, islam pa se je začel širiti v 8. stoletju). Med 400 grobovi moških, žensk in otrok so našli nekaj najstarejših doslej znanih muslimanskih pokopov, dokumentiranih v regiji. Frachetti je poudaril, da se velikost pokopališča ne ujema z majhnostjo mesta, ki je štelo okvirno 1000 ljudi. "V Tašbulaku je bilo zagotovo nekaj ideološkega, zaradi česar so ljudje pokopani tam," je dejal Frachetti.