Jaslice so postale simbol božičnih praznikov ter religijski, kulturni, etnološki in umetnostni fenomen. Njihovo postavljanje ni zelo stara šega, saj so sprva božične dogodke upodabljali le umetniki po cerkvah, šele pozneje se je razvilo upodabljanje na način "zamrznjenega gledališča", kot ga je poimenoval naš največji strokovnjak za zgodovino jaslic in spremljevalec jasličarstva svoje dobe, etnolog Niko Kuret. Na Slovenskem so prve jaslice v 17. stoletju postavili jezuiti pri sv. Jakobu v Ljubljani, po izročilu je imel jaslice tudi škof Tomaž Hren v Gornjem Gradu. Šele pozneje (v posameznih primerih od prehoda iz 18. v 19. stoletje dalje, sicer pa bolj množično v drugi polovici 19. stoletja) se je uveljavilo postavljanje jaslic po cerkvah in domovih, sprva le v meščanskih in nato v kmečkih.

Danes predstavljajo jaslice tudi na razstavah in na tradicionalni prireditvi Jaslice v piranskih cerkvah lahko ob klasičnih postavitvah vidimo tudi umetniške instalacije, s čimer se odpira simbolen pogled na božično praznovanje, ki so ga strnili v geslo: "j.a.s.l.i.c.e.! 2022" Družina, toplina, solidarnost, mir.

Sprehod po piranskih cerkvah
Društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija iz Pirana v adventno-božičnem času pripravi tradicionalno razstavo jaslic, v postno-velikonočnem času pa razstavo podob križevega pota. Večdelna razstava je vsakokrat postavljena v piranskih sakralnih ambientih (in občasno tudi v drugih piranskih institucijah), krožna pot ogleda pa omogoča celovito umetniško in duhovno izkušnjo. Za kuriranje razstave jaslic so letos povabili koroško Slovenko in predsednico Društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Künstlerhaus z Dunaja Tanjo Prušnik, ki je izbrala slovenske zamejske umetnike iz Avstrije. Na piranski razstavi sodelujejo: Beatrix Bakondy, Verena Gotthardt, Mirko Malle, Nataša Sienčnik, Valentin Oman, Karl Vouk, s svojim delom se predstavlja tudi kuratorka razstave, skladatelj Elias Hafner pa je prispeval glasbeni del postavitve v reinterpretaciji znanih božičnih pesmi Sveta noč in Glej, zvezdice božje.

Gre za mednarodno umetniško razstavo in akustično intervencijo v sedmih piranskih cerkvah, ki v zasnovi Tanje Prušnik temelji na domačnosti praznika, a je aktualizirana s perečimi družbenimi vprašanji. Kuratorka Prušnik je zato ob razstavi zapisala: "Božični čas je čas miru. Čas, ko se ozremo nazaj in se osredotočimo na družino. Čas, ko ponotranjimo svetlobo, toplino in povezanost. Za mnoge je to čas razmisleka o božiču kot najlepšem prazniku v letu: pomislimo na zvezdo repatico, svetlo luč, Sveto družino, otroka, popotnike, kralje, živali, glasbo in streho nad glavo, ki nas ščiti. To je čas spominov na lastno otroštvo, stare običaje, medsebojno druženje. Pogled na družino, ki spet raste skupaj, se ponovno združuje, greje in krepi. Dajanje topline, pogled na družino, na ljudi, preneseno v izrazne oblike različnih zvrsti sodobne likovne umetnosti, razširjeno z akustičnimi komponentami – to je skupno razstavi na vseh lokacijah v Piranu. Vzemimo metaforo jaslic kot vzorec za časovna prekrivanja in prehode v naši družbi v zadnjih dveh letih. V družbo se je prikradlo pomanjkanje prisrčnosti in družabnosti, obkrožajo nas vojni dogodki. Razstavo lahko razumemo tudi kot znak medsebojne solidarnosti."

Sporočilnost božičnega dogodka v umetniških interpretacijah
Na ogled so interpretacije jaslic v različnih likovnih tehnikah in medijih: slike, instalacije, keramika, film, fotografija, svetlobne in akustične instalacije, ki so jih ustvarili umetniki različnih generacij iz slovenskega kulturnega prostora na avstrijskem Koroškem. Prostori piranske kulturne dediščine tako zaživijo ne samo v kontekstu obnavljanja tradicije (klasične jaslice so postavljene v župnijski cerkvi sv. Jurija in v minoritski cerkvi sv. Frančiška), ampak v sodobni reinterpretaciji sporočila božične zgodbe. Zato Tanja Prušnik pravi, da je "v naših postavitvah umetniški pogled večstranski, saj ta dela niso jaslice kot take, predvsem pa pomenijo linijo do aktualne situacije na svetu. Mislim, da je pomemben prav ta pogled – kako prenesti dela v nov kontekst, da funkcionirajo tudi v drugem smislu in prostoru. Postavitev deluje drugače kot slike, ki visijo na steni. To nam je poznano, drugo pa je nenavadno in izpostavi kontekst, da nam umetnikom ni vseeno za dogajanje okoli nas. To je evidentno, tako smo tudi zbrali dela skupaj in zbližali tematike."

Prav vsak izmed gostujočih umetnikov je likovno izvirno interpretiral družbeno relevantne teme, ki z vprašanji vojne, razdejanja, bega, iskanja poti, tujstva in nezaželenosti asociirajo na biblijsko božično zgodbo. To misel sta posebej naglasila in konkretizirala Valentin Oman v cerkvi sv. Petra na Tartinijevem trgu in Nataša Sienčnik v cerkvi Marije Zdravja na Punti. Prušnik pravi, da je bil Valentinu Omanu "pomemben prikaz iskanja miru in doma s pogledom v Ukrajino: za njega je v fokusu oltar kot simbol Odrešenika, obstopila sta ga podobi Marije in Jožefa (kot značilni podobi iz njegovega cikla Ecce Homo), obdajajo pa jih kolaži sodobnih ukrajinskih utrinkov s prikazom vojne in porušenja. Kot nit, ki jo seveda lahko beremo tudi v biblijsko historičnem smislu – beg, iskanje zaščite. Sicer so pa želje po svetlobi, toplini in povezanosti ter kontemplativnosti vsekakor v ospredju."

Za Sienčnikovo zato poudari, "da je osrednja ideja njene postavitve iskanje novega doma, kjer boš dobrodošel. Šotori, razporejeni v cerkvi, pa so prikaz začasnega doma, saj te šotor lahko varuje pred zunanjimi vplivi in je hkrati kot ena skleda, ki te obda in zadrži luč, svetlobo, toploto. Pogled na miniaturne šotore, kot iz daljave, je na prvi pogled nekaj zelo romantiziranega, če pa se poglobiš, veš, da življenja ljudi niso takšna". Kuratorka razstave pa je svoje videnje božičnega sporočila v krstilnici ob cerkvi sv. Jurija zasnovala kot prostorsko instalacijo treh stebrov struktur, ki jih obdaja zlato patinirana prozorna folija. S tem je umetnica dosegla, da "transformacija in integracija teme ''gozda'' in sakralnega okolja privedeta do oblike stel kot stebrnih struktur podob, ki asociirajo na Sveto družino in tako spominjajo na ljudi".

Sodobna slovenska jaslična tradicija
Razstava Jaslice v piranskih cerkvah je že dvaindvajseta po vrsti, do zdaj so predstavili že vrsto domačih in tujih umetnikov, ki se bodisi na tradicionalen bodisi na sodoben avtorski način posvečajo temi Kristusovega rojstva. Razstavo si je mogoče ogledati vsak dan do 6. januarja. Tudi sicer, ne samo v Piranu, je v božičnem času veliko možnosti za spoznavanje tega fenomena. Jaslice lahko občudujemo po cerkvah in drugih javnih prostorih, postavljamo jih po domovih, žive jaslice uprizarjajo na prostem in tradicionalno v Postojnski jami, vsem pa je skupna značilna jaslična ikonografska celota s Sveto družino v hlevu ali votlini, oslom in volom, pastirji z ovcami, tremi kralji, angeli ter zvezdo repatico.

Izdelovanje in postavljanje jaslic sta spodbuda za ustvarjalno razmišljanje in umetniško ustvarjalnost in to področje je danes zelo razvejano: v Narodni galeriji vsako leto pripravijo razstavo izbranih jaslic iz pretekle umetniške ustvarjalnosti (ali pa sedanjosti – letošnje je namensko izdelal zlatar in srebrokovač Christoph Steidl Porenta), na Brezjah je v Muzeju jaslic stalna razstava, občasne jaslične razstave vsako leto pripravijo v številnih slovenskih krajih (letošnja vseslovenska razstava jaslic je v Žireh), deluje tudi Društvo ljubiteljev jaslic, pri založbi Družina pa izhaja revija Jaslice. Vse to je gotovo pripomoglo k dvigu kakovosti jasličarstva na Slovenskem in še utrjuje pomen jaslic kot osrednjega simbola božičnega praznovanja na Slovenskem in po svetu.