Na Goričkem v Krplivniku stoji opečnati obmejni stražni stolp, ki je bil pred nekaj leti skrbno obnovljen. Velja za edini tovrstni ohranjeni opečnati stražni stolp v tem delu Slovenije. Na bližnjem Hodošu je ohranjen še en stražni stolp, a gre za kovinsko konstrukcijo. Gre za objekta, ki sta bila postavljena v kontekstu zgodnje hladne vojne in sta bila edina v tej stavbni topologiji na slovenski strani slovensko-madžarske meje.

Na madžarski strani meje, ki je bila deset let tako rekoč popolnoma neprehodna, so menda tovrstni objekti stali vsakih nekaj sto metrov. A so jih po političnem obratu odstranili. Slovenska pa sta ostala dokument svojega časa, sta turistična znamenitost in objekt naše dediščine.

Divje živali imajo jedilnico v Sloveniji, spalnico na Madžarskem
Mimogrede, odprtje meje je omogočilo divjim živalim neomejeno prehajanje meje. In menda obstaja lokalna šala, da se živali hranijo v Sloveniji (in s tem povzročajo škodo kmetom), spijo pa na Madžarskem, kjer obmejna pokrajina ni tako kultivirana.

Stražni stolpi so del nedavne zgodovine in pričajo o življenju ob železni zavesi. Zanimanje za to dediščino narašča tudi z razvojem čezmejnega, aktivnega turizma. Primer tega je ’Mura Raba Tour’, ki vodi tudi do muzejskih ureditev, povezanih z nekdanjo mejo v obeh državah.

Zakaj je smiselno začeti z navedbo tega primera? Ker ilustrira, kako različno nekdanje socialistične države razumevajo, kaj je vredno ohraniti kot predmet dediščine. Ponekod so objekte, ki so spominjali na socialistično preteklost rušili, drugod ohranili.

Cilj konference: spodbuditi razpravo o tem, kako lahko različne študije primerov srednje- in vzhodnoevropske dediščine prispevajo k širšemu kritičnemu premisleku dediščinskih procesov
Kot so zapisali organizatorji, je bil "namen konference razprava o že uveljavljenih skupnih temah srednje- in vzhodnoevropskih študij dediščine: obrobnost v primerjavi oziroma v nasprotju s središčnostjo, vplivi prve in druge svetovne vojne, vzajemno delovanje meja in vezi, razseljenost ljudi, raznolika zapuščina (post)socializma in prihodnji obeti srednje- in vzhodnoevropske dediščine. Cilj je, spodbuditi razpravo o tem, kako lahko različne študije primerov srednje- in vzhodnoevropske dediščine prispevajo k širšemu kritičnemu premisleku dediščinskih procesov."

Meje in identifikacija dediščine so neločljivo povezani
Kot je to pokazal tudi zgoraj opisani primer, novejši pristopi k raziskovanju dediščine opozarjajo, da je treba o mejah in dediščini razmišljati skupaj. Prav tako se poudarja, da je treba odgovoriti na vprašanja, komu naj bi bila določena dediščina namenjena, zakaj nekaj sploh razumeti kot dediščino in pa ustvariti prepričljivo razlago in predstavitev za ’uporabnike’, kar tudi lahko prispeva k temu, da se sploh zagotovi ohranjanje določenih objektov.

Kitajske restavracije in dediščina?
Pa ne gre zgolj za objekte. Izjemno zanimiv je bil primer razmišljanja o tem, ali lahko kot dediščino pojmujemo celo kitajske restavracije v Sloveniji. Te so bile – kot drugje – odprte v postsocialističnem obdobju.

In izkušnje in spomine migrantov novi pristopi pri preučevanju dediščine prav tako razumejo kot svojevrstno dediščino. Treba se je ogniti binarnemu razmišljanju o življenju migrantov ’prej’, torej v državi izvora, in potem. Veliko jih ohrani transnacionalne stike, ki vplivajo na obe državi, torej državi izvora in cilja. In za kitajske restavracije je mogoče reči, da so institucije, ki vplivajo na to, kako priseljenci postanejo del nove družbe in kulture in ju tudi spremenijo; obenem pa nova država vpliva tudi nanje in njihove navade.

Kaj z multifunkcionalnimi stavbami za kulturo in izobraževanje predvsem odraslih
Dediščina socializma, ki jo opazijo vsi, je gotovo arhitektura. Izpostavljen je bil hrvaški (ki pa verjetno velja za vse republike nekdanje Jugoslavije) primer transformacije multifunkcionalnih stavb. Tovrstna arhitektura je nastajala že v 19. stoletju, na konferenci pa je bil fokus na stavbah, zgrajenih v drugi polovici 20. stoletja. Šlo je predvsem za infrastrukturo za izobraževanje in kulturo odraslih. V postsocializmu pa so se znašle v drugačnem kontekstu. Nekatere so postale neželena dediščina, nekatere so nadaljevale delo, včasih tudi pod drugimi (ideološko pogojenimi) imeni in v drugačnem izobraževalnem in kulturnem okolju.

Pripovedi o usodi tovarn
Kot del kulturne dediščine pa lahko štejemo tudi obravnavo industrijskih delavcev, kakršnih več ni, in njihovih izkušenj. V tem pogledu je zanimiva sprememba interpretacije delavcev in njihove vloge v družbi, ki se je v zadnjih 30 letih bistveno spremenila. Pri tem je treba upoštevati tako njihovo vlogo in položaj v ekonomskem in političnem kontekstu. Kot del dediščine socializma v postsocialističnem prostoru lahko pripovedi (nekdanjih) delavcev o zaprtju tovarn, deindustrializaciji, samoupravljanju, kar vse tvori gradivo za antropologijo dela(vstva), razumemo tudi kot dediščino. Tu je seveda treba kritično presojati o tem, kdo ima pravico biti slišan, kako se pričevanja interpretirajo in pravzaprav seveda, kdo je pravi predstavnik (nekdanje) tovarne.

Ta članek sicer ponuja le skromen uvid v teme in vprašanja, ki jih je obravnavala konferenca Dediščina na obrobjih? Srednje- in vzhodnoevropske perspektive. Vendar pa nam morda uspe prikazati, kako širok pojem je dediščina, kako pomembno je, v kakšnem zgodovinskem in tudi političnem kontekstu nekaj definiramo kot dediščino pa tudi da se te definicije in razumevanje, kaj je relevantno polje obravnave (potencialne) dediščine, med seboj razlikujejo tudi zato, ker so bili postavljeni v različnih geografskih poljih. Dediščina zagotovo je področje, ki raziskovalno še dolgo – če sploh kdaj – ne bo izčrpano.