Iz učnega načrta nameravajo odstraniti kakršno koli sklicevanje na simbole prejšnjega režima, vključno z državno himno. Med predlogi je tudi odprava prizadevanje za odpravo kakršne koli omembe sirske kraljice Zenobije in leta 639 umrle muslimanske bojevnice Kavle bin Al Azvar, ki po trditvah nove administracije "nista resnični osebnosti".

Napoved teh sprememb so nekateri označili za zanikanje zgodovine in izkrivljanje dejstev. Sirski minister za izobraževanje Nazir Al Kadiri pa je v poskusu zajezitve pretiranega vznemirjenja zatrdil, da bo učni načrt ostal tak, kot je, dokler ne bodo oblikovani specializirani odbori, ki ga bodo pregledali in vnesli zahtevane spremembe, piše Euronews.
Izobraženka iz bogatega kulturnega okolja
Številni zgodovinski viri navajajo, da se je Zenobija rodila okoli leta 240 v mestu Palmira. Glede njenih prednikov sicer obstajajo mnoge legende in najverjetneje res ni bila preprosta meščanka. Odraščala je v bogatem kulturnem okolju, izobraževala se je v Aleksandriji ter študirala grško in rimsko zgodovino. V tistem obdobju je bila Sirija rimska provinca in ta kontekst je oblikoval njeno kasnejše politično življenje Zenobije.
Okoli leta 258 se je poročila z Luciusom Septimiusom Odaenathusom – znanim kot Odenat oz. kot Uthaynah v arabščini – vplivnim rimskim guvernerjem Sirije, ki je leta 260 postal kralj. Rodila se jima je dvojica sinov, živeli pa so v Palmiri, cvetočem trgovskem središču na svilni poti. Zenobija je bila vključena v moževe vladarske posle, kar je prispevalo k njenemu političnemu intelektu in razvoju vodstvene vizije. Leta 266 ali 267 sta v atentatu umrla Odenat in eden od njunih sinov, s čimer je Zenobija postala regentka sina Vabalata.
Od velike vladarice do rimske ujetnice
Po prihodu na oblast je sprejela možev način vladanja in začela širiti svoj vpliv. Ob tem je izkoristila takratno šibkost Rimskega cesarstva in uspelo ji je vzpostaviti nadzor nad Sirijo in severno Mezopotamijo. Po nekaterih poročilih je leta 270 osvojila Egipt in ga pozneje priključila svojemu kraljestvu. Tako je Zenobija postala voditeljica velikega kraljestva, ki se je raztezalo čez velike dele Vzhoda.

Glede na navedbe nekaterih virov je Rimsko cesarstvo pod vodstvom cesarja Avrelijana poslalo vojsko, ki je še istega leta (oz. nekateri viri navajajo leto 272) porazila Zenobijo. Potem ko so jo ujeli, so jo odpeljali v Rim kot del rimske parade zmage. Nekateri drugi viri sicer trdijo, da sta z Vabalatom poskušala na kameli pobegniti v Perzijo. Umrla je po letu 274.
Ovekovečena tudi v umetniških delih
Zgodovinski viri Zenobijo navajajo ne le kot eno največjih kraljic v starodavni zgodovini, temveč tudi kot izjemo inteligentno in lepo žensko. Bila naj bi neverjetno sposobna in naj bi ji uspelo spremeniti Palmiro v bližnjevzhodno velesilo. Ovekovečili so jo v številnih literarnih in zgodovinskih delih. V tamkajšnji kolektivni spomin je tako še zmeraj vtisnjena kot simbol voditeljstva in poguma. Kot še piše Euronews, je v zgodovinskih virih na podlagi dokazov jasno predstavljena kot resnično osebo, ki je pustila globok pečat v zgodovini tamkajšnje regije.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje