Med predmeti, ki jih vračajo, je med drugim zaklad z indonezijskega otoka Lombok, ki vključuje 335 predmetov, drage kamne, zlato in srebro. Nizozemski vojaki so ga iz palače na otoku odnesli po poboju tamkajšnjega prebivalstva v 19. stoletju. Del zaklada so vrnili že leta 1977.

Vrnili bodo tudi pomembno umetniško zbirko Pita Maha z Balija.
Šrilanki bodo vrnili okrašeni top, ki izhaja iz časa Kandijskega kraljestva. Top je bil v 18. stoletju izdelan iz brona, srebra in zlata ter okrašen z rubini, najverjetneje pa so ga uporabljali v slavnostnih sprejemih dvornih obiskov.

Zgodovinski trenutek
"To je zgodovinski trenutek," je v izjavi sporočila državna sekretarka na Nizozemskem ministrstvu za kulturo Gunay Uslu. "Prvič sledimo priporočilom po vrnitvi objektov, ki jih nikoli ne bi smeli prinesti na Nizozemsko. Začenja se obdobje tesnejšega sodelovanja z Indonezijo in Šrilanko na področju raziskovanja zbirk, prezentacije in medmuzejske izmenjave"

Leta 2020 je poročilo Nizozemskega sveta za kulturo, ki ga je pripravil odbor pod predsedstvom odvetnice za človekove pravice Lilian Gonçalves-Ho Kang You predlagal, da država brezpogojno vrne predmete, za katere je znano, da so jih kolonialne oblasti brez dovoljenja odpeljale. Kot možnost je poročilo navedlo tudi finančno nadomestilo. Nizozemska je bila od 17. stoletja ena največjih kolonialnih sil in je leta 1863 med zadnjimi v Evropi ukinila suženjstvo. V približno 200 letih dolgem kolonialnem obdobju je država zasužnjila okoli 600.000 ljudi. Za najpomembnejšo nizozemsko kolonijo je veljala današnja Indonezija.

Kako je top prišel na Nizozemsko
Veliko artefaktov, ki jih vračajo, prihaja iz Narodnega muzeja svetovnih kultur, šest, ki jih bodo vrnili na Šrilanko, je trenutno v zbirki Rijksmuseuma. To bo prva repatriacija muzeja, odkar so leta 2017 začeli raziskovati provenienco muzejskih predmetov iz kolonilanlih časov, pri čemer sodelujejo z institucijami iz držav izvora. Top iz Kandija je denimo zaplenila Nizozemska vzhodnoindijska družba med obleganjem in plenjenjem Kandija leta 1765, pozneje pa so ga podelili Viljemu V., princu Oranskemu.

Prostor, kjer lahko predmet najbolje pove svojo zgodbo
Vodja zgodovinskega oddelka v Rijksmuseumu, dr. Valika Smeulders je za portal Art Newspaper dejala, da se je zdaj razumevanje problematike drugačno. "Mislim, da so v 20. stoletju muzeji na to problematiko gledali s perspektive skrbi za ohranitev artefaktov za naslednje generacije, nekaj, kar so evropski muzeji lahko omogočili. Naše gledišče je zdaj drugačno v tem, da pripovedujejo predmeti zgodbe naših dežel, skupnih zgodovin ljudi. Danes vidimo svoje poslanstvo v hranitvi predmetov v prostorih, kjer najbolje pripovedujejo pomembne zgodbe," je povedala za Art Newspaper.

Bogatenje svojega poslanstva
Meni, da je odveč skrb, da bi s tem evropski muzeji izgubili vrhunce svojih zbirk, kar je do nedavnega na Nizozemskem igralo pomembno vlogo pri presojanju restitucije umetnin, ki so jih zaplenili nacisti. "Mislim, da se to ne bo zgodilo, saj pričakujem, da bo med državami izvora in tukajšnjimi muzeji potekala diskusija glede predmetov, ki naj se vrnejo, in tistih, ki naj se ne. Kar pa bomo s tem vsi pridobili, pa je več vedenja o predmetih, kako so prišli v našo last, kakšno je njihovo ozadje, kakšne zgodbe lahko z njimi povedo. Na koncu ne bomo imeli praznih galerij, ampak bomo obogatili to, kar počnemo," je prepričana.

Med muzejskimi predmeti, ki se vračajo, ni posmrtnih ostankov pokončnega človeka z otoka Java. Vendar po besedah predstavnika Nizozemske vlade ne gre za stvar zavrnitve, ampak nekateri primeri zgolj zahtevajo več časa.

Slovesna predaja artefaktov Narodnemu muzeju Indonezije bo 10. julija v Etnološkem muzeju v Leidnu.