Marsikateri ljubitelj umetnosti se sprašuje, kako se je bilo sprehajati po njegovih prostorih – zaradi razstavnega projekta v Mali Galeriji BS lahko to vsaj deloma tudi izkusimo.

Še do konca tedna lahko v Mali galeriji Banke Slovenije ujamete razstavo z naslovom Obiščite razstavo v Jakopičevem paviljonu, ki so jo pripravile študentke umetnostne zgodovine Filozofske fakultete UL. Pravzaprav je razstava le eden od rezultatov njihovega obsežnega in triletnega raziskovalnega projekta – drugo predstavlja 700 strani obsegajoča elektronska publikacija, ki osvetljuje razstavljanje v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Monografijo in razstavo podpisujejo avtorice Hana Čeferin, Jera Krečič, Neža Lukančič, Lara Mejač, Ana Obid, urednika sta Miha Valant in Beti Žerovc, kurator razstave pa Vladimir Vidmar.

Starejši Ljubljančani se paviljona verjetno še spomnijo – stal je ob vhodu v mestni park Tivoli, kjer so ga leta 1908 postavili po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Zaživel je leta 1909, njegov ustanovitelj, Rihard Jakopič, pa je prvo namensko umetniško razstavišče do leta 1924 tudi vodil. Takrat ga je Jakopič zaradi finančnih težav prodal ljubljanski mestni občini, ki je nato upravljanje paviljona predala Društvu Narodna galerija. To je v obravnavanem obdobju brez jasnega razstavnega programa tja umeščalo svoje projekte in paviljon oddajalo zelo različnim razstavljavcem (na primer fotografom, arhitektom, likovnim amaterjem in različnim promotorjem umetne obrti). Pomen paviljona kot osrednjega slovenskega razstavišča za živeče ustvarjalce se je zmanjšal z odprtjem Moderne galerije, sredi 50. let pa je razstavljanje v njem znova oživelo. Leta 1962 so paviljon zaradi premika trase železniške proge porušili.

Sorodna novica "Nismo si predstavljali, da je bilo razstavljanja toliko"

Kot se je izkazalo že na simpoziju Razstavljanje na Slovenskem, ki so ga leta 2019 pripravili ob 110-letnici Jakopičevega paviljona, so razstave v slovenskem prostoru potekale že veliko prej, kot se je do nedavnega vedelo. Razstavljalo se je že od sredine 19. stoletja, vendar pa jih, kot je za Val 202 povedala Beti Žerovc, do nedavnega "nismo nit poznali niti o njih govorili, ker je bila politika časopisja v slovenskem jeziku takšna, da so prostore, ki so tedaj prirejali razstave, razumeli povezane z bolj avstrijsko ali celo nemško čutečo stranjo, in jih niso pokrivali", zato se je domnevalo, da se je sodobno razstavljanje začelo šele ob koncu 19. stoletja, v resnici pa se je veliko prej. Jakopičev paviljon pa je prvo razstavišče, ki je namenjeno samo likovni umetnosti.

Monografija z naslovom Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945 obravnava torej obdobje Jakopičevega paviljona, ko ga Jakopič počasi odpušča, ga odkupi mesto in ga nato v upravljanje prevzame Društvo Narodna galerija. Avtorje monografije je predvsem zanimalo, kako so takrat razstavljali in kaj pomeni za takratno slovensko likovno prizorišče. Kot pove Beti Žerovc, pomeni ogromno, saj drugih pomembnejših prostorov za razstavljanje takrat ni. Občasno se razstavlja na Velesejmu, počasi začnejo vznikati majhne zasebne galerije, ki pa so v osnovi bolj prodajalke okvirov, ki imajo ob tem še likovni razstavni program. Prvo resnejše razstavišče na tem področju je potem Moderna galerija, doda.

Razstava v Mali galeriji BS v prostor razširja vsebino publikacije, ob tem skuša preseči dokumentarni trenutek in ga nadgrajuje z doživetjem. Razstavljeni elementi namreč poskušajo simulirati dve razstavi, ki sta se zgodili v paviljonu – tapete, s katerimi je prekrit prostor Male galerije BS poustvarja izkustvo razstavnega prostora ob XXVIII. umetnostni razstavi slovenskih in hrvaških mlajših umetnikov leta 1923. VR-simulacija pa omogoča navidezen sprehod po paviljonu, kot je bil videti leta 1938 v času Razstave umetnic Male ženske antante.

V četrtek o razstavah arhitektov
Avtorji razstave so to obogatili s pestrim pogovornim programom, na katerem obravnavano poglavje osvetljujejo z različnimi strokovnjaki. V četrtek ob 17.00 bo Neža Lukančič moderirala pogovor na temo Arhitekti in njihove razstave med obema vojnama, o čemer se bo pogovarjala z Niko Grabar, Martino Malešič, Cvetko Požar in Bogom Zupančičem. V pogovoru se bodo posvetili specifiki in delovanju arhitekturnega razstavljanja, recepciji tovrstnih razstav v medvojnem obdobju ter takratnemu vzpostavljanju arhitekturne stroke. Zanimal jih bo predvsem pomen arhitekturnih razstav kot prinašalk in prenašalk modernizma, hkrati pa bodo poskušali opredeliti vsebino takšnih postavitev in zrcaljenje družbenih okoliščin v njih. Z roko v roki z arhitekturo sta se v času med obema vojnama razvijala tudi oblikovanje interierjev in grafično oblikovanje, ki ju bodo na pogovoru primerjali s fenomeni po drugi svetovni vojni.

Publikacija je izšla v založbi Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo ter s sofinanciranjem Sveta za umetnost Univerze v Ljubljani.