Veliko pomanjkanje drobiža
Kot pojasnjuje Kajzer, se je celotna država v tistem času spopadala z velikim pomanjkanjem drobiža in drugimi monetarnimi težavami. "Takrat so po kraljevini SHS krožile različne valute – avstro-ogrske krone, srbski dinarji, črnogorski perperji ... in enostavno ni bilo dovolj drobiža. S to težavo so se spopadle vse mestne občine v takratni Sloveniji in poleg Maribora je še Ljubljana izdala tak zasilni denar, s katerim so pomagali pri vsakodnevnem življenju občanom in tudi gospodarstvu. Ti so tako lahko plačevali z manjšimi bankovci," je pojasnil.

Naporno obdobje tranzicije
Vilko Pfeifer (1885–1965) je 2. januarja 1919 prevzel mariborsko občinsko oblast, ki je tako prvič v svoji zgodovini prešla v slovenske roke. "Opravljal je posle župana in se je pač moral odzivati na vse probleme, s katerimi so se spoprijemali ob Maistrovem prevratu v mestu, od pomanjkanja hrane, drobiža, transformiranja nemškega mesta v slovensko, in eden od ukrepov je bila izdaja tega denarja," je še povedal Kajzer.

Izdana sta bila dva bankovca, in sicer zelene barve za 10 vinarjev in rjave barve za 20 vinarjev. "Ne glede na napake in ne najbolj kvalitetno izdelavo ti vrednotnici ostajata prvo in edino uradno mariborsko plačilno sredstvo v maternem jeziku," poudarja Kajzer.

Na razstavi, ki bo v prvem nadstropju občinske stavbe na ogled do 10. januarja, predstavlja podobo obeh bankovcev in zgodovinsko ozadje, ki je privedlo do njune izdaje.