Tako je novo stalno razstavo Pokrajinskega muzeja Maribor opisal Oskar Habjanič, eden od njenih avtorjev. Gre za postavitev, ki postavlja v ospredje življenje v Mariboru v 19. stoletju, prikazuje kulturno življenje mesta ter meščanstvo kot gonilno in povezovalno silo razgibanega obdobja, zaznamovanega s spremembami na številnih področjih.

Maribor se je v 19. stoletju razvil v najpomembnejše mesto na slovenskem Štajerskem. Postal je upravno in finančno središče pokrajine s stalno naseljeno vojsko in močnim uradništvom. Posledično se je krepilo tudi kulturno življenje – zaživelo je Bralno in Glasbeno društvo, zgrajeni sta bili gledališka stavba in poslopje Kazine, mesto je dobilo prve časopise v slovenskem in nemškem jeziku. Leta 1859 je mesto postalo tudi sedež lavantinske škofije, kot prvi mariborski škof je bil umeščen Anton Martin Slomšek.

Katere spremembe je v Maribor prineslo 19. stoletje?
Kot je povedala soavtorica razstave Valentina Bevc Varl, želijo s to postavitvijo poudariti spremembe, ki jih je v mesto prineslo to stoletje in so bistveno vplivale na javno in intimno sfero meščanstva. Zato so na primer na eni strani podobe kočije in na drugi vlaka, ki je omogočil industrijski razvoj mesta. Ljudje so začeli potovati, zato so bile tudi tu zelo priljubljene razglednice, zaradi večjega pomena časa so razstavljene različne ure.

Na eni strani stoji klavir, ki je bil takrat središčna točka družabnega dogajanja, in na drugi gramofon, ki je ljudem omogočil uživanje v glasbi na individualni ravni. Medtem ko so za klavirjem veliki slikani portreti takratnih gospodov in gospa, so jim kot nasprotje postavljene fotografije. Nasproti Slomška kot predstavnika slovenstva pa so postavili sliko Amalije Joachim, operne pevke nemškega rodu. "Ta dva gostitelja razstave sta tista, ki pričata o raznolikosti 19. stoletja," je pojasnila Valentina Bevc Varl.

Okus posameznika v glavni vlogi
Po besedah direktorice muzeja Mirjane Koren nova razstava med drugim odgovarja na vprašanje, ki si ga postavljamo vsakič, ko se v javnosti soočajo prourbano in proruralno argumentiranje zaščite javnega prostora.

"Mnogokrat te argumentacije temeljijo na estetskih predpostavkah. Prourbani argumenti naj bi imeli visoko postavljene estetske standarde, medtem ko se za proruralne argumente a priori pričakuje nizko postavljene estetske lestvice. Razstava skozi izpostavljeno likovno dediščino to zanika. Obiskovalca seznanja s tem, da je tako kot danes tudi v zlati dobi meščanstva glavno vlogo igral okus posameznika," je sklenila direktorica muzeja.