Potrebovali so jo za reševanje dragocenih ostankov bogatih kulturnih najdišč, ki jim je grozilo poplavljanje Nila.

Če je bila glavnina gradbenih sil Egipta v tistem času usmerjena v gradnjo megalomanskega Asuanskega jezu, je Unesco osrednjo pozornost namenil dediščini, ki je bila prav zaradi tega gradbenega podviga ogrožena.

Gradnja jezu je namreč povzročala naraščanje vode po območju med prvim in drugim Nilovim kataraktom, zaradi česar je številnim spomenikom, predvsem je šlo za cerkve s koptskimi freskami, grozilo, da jih bo prekrila voda. Odločilna je bila bitka s časom in Unesco je organiziral mednarodno akcijo reševanja spomenikov stare Nubije. V tej so sodelovali strokovnjaki različnih držav, med njimi tudi jugoslovanska odprava, ki je zaslužna za najpomembnejši prispevek Slovencev na področju odkrivanja Egipta v celotnem 20. stoletju.

Tako vrednotijo odpravo avtorji razstave z naslovom Potopljene kulture: Reševanje spomenikov stare Nubije med letoma 1963 in 1964. Skozi objektiv Mihe Pirnata (1924–2022), ki so jo konec preteklega leta pripravili v Galeriji Peti Štuk na filozofski fakulteti. Na tej so predstavili fotografije, ki so nastale na omenjeni odpravi, večino pa je posnel slovenski restavrator Miha Pirnat.

K izjemnemu prispevku sodelujočih ne le k dokumentiranju dediščine, ampak reševanju koptskih in navsezadnje egipčanskih sledi nasploh se še vrnemo. Najprej nekaj besed o odpravi. Ta je bila namenjena predvsem restavriranju koptskih poslikav v cerkvah, ki so jih v času nubijskih kraljestev (gre za čas med letoma 542 in 1323 po n. št.) ustvarili v cerkvah, v katere so pretvorili nekdanje faraonske templje. Zato ni presenetljivo, da so med reševanjem koptskih poslikav restavratorji našli tudi prekrite staroegipčanske reliefe in hieroglifne napise.

Medtem ko je bil za druge sodelujoče države, ki so v Unescovo akcijo poslale svoje ekipe, eden glavnih motivov dogovor, da smejo v zameno za pomoč pri reševanju dediščine odnesti nekatere predmete, ki sta jih za to predvideli vladi Egipta in Sudana, se je Jugoslavija v znak bratskega prijateljstva z obema državama (to je bil navsezadnje čas gibanja neuvrščenih) temu odpovedala.

Na območje stare Nubije so se poleg Mihe Pirnata odpravili še Milorad Medić, ki je bil tudi vodja misije, Mihailo Vunjak, Bogdan Kovačević in Jovan Nešković. Šlo je za razmeroma majhno ekipo treh slikarjev konservatorjev in kemika (pozneje se jim je pridružil še arhitekt Jovan Nešković, ki pa so opravili izredno delo, cenjeno med vsemi odpravami drugih držav.

Jugoslovanski del odprave je potekal od 9. novembra 1963 do 31. maja 1964 in v tem času so v Nubiji sneli 92 fragmentov zidnih poslikav, ki so vsega skupaj pokrivale 113.127 kvadratnih metrov. Od tega so 35 fragmentov utrdili in postavili na začasne nosilce, 12 pa so jih v celoti obdelali.

Že številke povedo, da so opravili veliko delo, toliko bolj ob upoštevanju, da so se vse ekipe ob Nil podale reševat spomenike iz materialov, o katerih do tedaj niso veliko vedele in je bilo za večino to še neznano področje. Dodatna ovira je bil razmeroma kratek čas, ki so ga imeli na razpolago. Ostanke so morali rešiti v nekaj mesecih, zato so ekipe garale dolge dneve, tudi v nočnih urah, pri tem pa so se morale znajti v nezavidljivih razmerah.

"To je ogromno delo in zelo malo časa za tako velik poseg. Zlasti v tistih pogojih si težko predstavljam, kako so delali. Vse je bilo prvinsko in so morali improvizirati. Pri pripravi prostorov, kjer so delali, so se morali dobro znajti. Zares so opravili izjemno delo," pove Pirnatov sin, Miha Pirnat mlajši, ki je na poklicni poti tudi sam v veliki meri sledil očetovim stopinjam in je danes konservatorsko-restavratorski svetovalec v Narodni galeriji.

Dragocen fotografski arhiv
Veliko improvizacije je ekipa pokazala že na samem začetku odprave, ki se je začela v templju Wadi es-Sebua oz. Dolini levov, kot so to poimenovali zaradi mogočne aleje sfing. V hipostilni dvorani templja Ramzesa II., ki je bila pozneje preurejena v cerkev, so si uredili improvizirano delavnico, sami pa so živeli na ladji. Sočasno so izvajali tudi preiskave v bližnjem svetišču Amenhotepa III., vendar so jih morali zaradi časovnih omejitev prekiniti. Posebej dragocene so Pirnatove fotografije templja, saj imajo izjemno dokumentarno vrednost.

Tudi sicer so Pirnatove fotografije dragocene, saj predstavljajo pomemben dokument za raziskovanje ne le same Unescove akcije, ampak tudi nubijskih spomenikov na sploh, saj je fotografska dokumentacija iz tistega časa skopa. "Odkritje Pirnatovega arhiva je bil pravi čudež. Zares je neprecenljiv," je na decembrski konferenci Egiptologija in Slovenci v Narodnem muzeju Slovenije dejala Dobrochna Zielińska z arheološkega oddelka Univerze v Varšavi.

Pirnat je bil tudi sicer pri svojem delu zelo sistematičen in celotno odpravo dokumentiral v dnevniških zapisih, v katerih je vsak dan natančno zapisoval, kaj so počeli, koliko dela so opravili, pa tudi druge, za samo delo nemara manj pomembne podatke. Pirnatova družina se je odločila restavratorjev dragoceni arhiv zapustiti Restavratorskemu centru ZVKDS-ja.

Pomen jugoslovanske odprave ni zgolj v dokumentarni vrednosti, pač pa je že na samem terenu navduševala druge ekipe. Jugoslovanska tehnologija je bila izredno cenjena med mednarodnimi ekipami, pove Miha Pirnat mlajši. Ker so se podajali na tako rekoč neznano področje, so ogromno vložili v same predpriprave. Vodja odprave Medić in kemik Vunjak sta se že dve leti pred začetkom odprave namenila v Sudan, kjer sta izvedla preizkuse in proučila materiale poslikav. "Gre za specifičen način slikanja in drugačne materiale, kot so jih uporabljali pri nas. Medtem ko se pri nas kot vezivo pri ometih uporablja apno, so Kopti uporabili kaolin, ki je posebna vrsta gline (uporablja se pri izdelavi porcelana in keramike). Restavratorji so iz zemlje, zmešane s peskom, naredili omet, ki so ga premazali s kaolinom. Zatem so nanesli še finejši omet, ki so ga prav tako "utrdili" s kaolinom, to pa potem nanašali na peščen omet. Lahko tudi v več plasteh. Na to so potem slikali. Gre za drugačno tehniko, kot smo je pri stenskih poslikavah vajeni pri nas, kjer so denimo gotske freske veliko obstojneje narejene," pove Pirnat mlajši.

Sorodna novica Odkritje Tutankamonove grobnice in kako so stari Egipt spoznavali na Slovenskem

Na podlagi Vunjakovih študij so v Beogradu pripravili posebne materiale, s katerimi so utrdili površino poslikav. "Postopek snemanja freske se začne z globinskim utrjevanjem poslikave, se pravi barvne površine in tudi globlje plasti ometa. Z razpršilko so nanesli v topilu raztopljeno lepilo na osnovi polivinil acetata, ki se je vpilo v podlago in povezalo prhki omet. Površino poslikave so pred snemanjem z zidu armirali s plastmi gaze in platna, ki so ga nalepili neposredno na barvno plast z vodotopnim celuloznim estrom, ki so ga izdelali v Beogradu. Pri snemanju fresk na evropskem območju se je takrat uporabljalo lepilo na osnovi kleja, ki je precej močnejše, kot je bilo potrebno za snemanje nubijskih poslikav. V tem primeru so zato uporabili celulozo, ki ne lepi tako močno. Okoli zaščitenega fragmenta se izkoplje ozek pas ometa, da fragment s pomočjo dolgih nožev ali kopij lahko zatem previdno odluščijo s podlage," razloži.

Ob odstranjevanju poslikav z noži so bili posebej pazljivi tudi zato, ker so pod njimi lahko naleteli na vrezane hieroglife. "Tako so se tudi hieroglifi lepo ohranili. Hieroglifi so bili v negativu in tako so ob luščenju na zadnji strani poslikave, ki so jo sneli s stene, dobili pozitiv hieroglifa."

Včasih so lice poslikave predhodno zaščitili z gazo, nato pa z lepilom na osnovi celuloznega etra odluščili samo barvno plast. Postopek se imenuje "trapaža". Če je izvedljiv (odvisno od spodnjih ometov), je njegova prednost ta, da je hitrejši, saj na odstranjenem fragmentu ni ometa, slabost pa, da izgubimo profil stene.

Kadar so fragmente sneli po običajnem postopku, skupaj z ometom, so jih položili na mizo, stanjšali zadnji omet do debeline pol centimetra, potem pa hrbtno stran utrdili s plastmi platna in ometa, podobnega originalnemu, ki so mu dodali, tokrat drugačno, polivinil acetatno vezivo. S čez robove fragmenta segajočim platnom so poslikavo nato pripeli na po meri in obliki izdelano panelno ploščo, da so poslikavo lahko montirali. Na ta način so tudi fresko lahko razstavili v muzeju. "Tehnika je bila dejansko zelo primerna za te razmere in materiale. To je poželo veliko občudovanja pri drugih ekipah, ker so bile tudi po odstranitvi zaščite z lica poslikave te ohranjene. Ni bilo pokanja ali dodatnega sijaja, poškodb, saj vezivo ni bilo tako invazivno, kot je dogajalo pri vezivih, ki so jih uporabljali drugi. Prav zaradi teh posebnih materialov, ki so jih razvili, in zaradi posebnega načina dela, ki je bil inovativen, so jugoslovansko ekipo zelo cenili. Ta je prinesla ves material s seboj, saj v Egiptu tega ni bilo mogoče dobiti," pove Pirnat mlajši.

Ekipa, ki jo je preganjal čas, je delala dolge dneve, poleg tega se je odprava podaljšala za tri mesece, potem ko so nizozemski arheologi med delom na zahodnem bregu Nila v kraju Abdulah Nirgi nepričakovano odkrili triladijsko cerkev z dobro ohranjenimi slikarijami. Ta je bila povsem prekrita s puščavskim peskom, in ko so ga odstranjevali, so ometi s koptskimi freskami začeli odpadati. Ker je bil potreben takojšnji poseg, so na pomoč poklicali jugoslovansko ekipo. Konec januarja in na začetku februarja leta 1964 so v desetih dneh z zidov sneli velik del bolje ohranjenih poslikav, ki jih uvrščamo v sam vrh nubijskega slikarstva.

Zadnje delo v sklopu odprave so Jugoslovani opravili v kraju Šeik Abd el Gadir, okoli 10 kilometrov južno od Vadi Halfe, kjer poteka meja med Egiptom in Sudanom. Tam so vse snete fragmente poslikav triladijske cerkve uokvirili z letvicami in jih v lesenih zabojih z vlakom poslali v kartumski muzej.

Odprava se je torej končala konec maja leta 1964, v tem času pa je ekipa komaj štirih restavratorjev zaščitila in ohranila ostanke pomembnih koptskih stenskih poslikav iz 6., 8. in 11. stoletja.

Odpravo je s Pirnatovimi fotografijami decembra na filozofski fakulteti predstavila razstava, ki sta jo kot avtorja podpisala Jan Ciglenečki in Miha Pirnat ml., kustosinje pa so bile Neža Lukančič, Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski in Ana Jazbec.