Na približno polovici je upodobljen Harold II., zadnji anglosaksonski kralj Anglije, na drugi polovici pa je že njegov normanski naslednik, Viljem Osvajalec, ki je Harolda nasledil po slavni bitki pri Hastingsu leta 1066.

Kurator Gareth Williams, ki je v muzeju na čelu oddelka za zgodnjesrednjeveške kovance, opozarja, da je 2.528 kovancev, kolikor so jih našli, res velika zbirka, in bo najbrž ključna za boljše razumevanje obdobja. "Ena od najbolj perečih debat med zgodovinarji je o tem, v kolikšni meri je šlo v letih po normanski nadvladi za kontinuiteto in v kolikšni meri je šlo za drastične spremembe. Kovanci nam bodo pomagali razumeti, kako so spremembe pod normansko vlado vplivale na družbo kot celoto."

Arheologi so med kovanci našli tudi tri "mule" ‒ tako imenujejo kombinacijo dveh vrst kovanca, z različno podobo na vsaki strani. To je bila ena od najzgodnejših taktik, s katero so se kovci denarja izogibali plačilu davkov.

Na teh "hibridnih" kovancih so bile podobe in besede, ki so se navezovale na Harolda in na Viljema, tako da jih je bilo mogoče podtakniti kot uradno valuto. Povprečen Anglosaksonec je bil v tistih časih nepismen, stilizirana portreta vladarjev pa sta si bila precej podobna.

"Zaklad" je januarja letos na svoji kmetiji v Somersetu odkril par, ki je s prijatelji na terenu preizkušal svoj novi detektor kovin. Eden od njih je izkopal srebrnik s podobo Viljema Osvajalca, kar bi bilo za ljubiteljskega raziskovalca že samo po sebi pomembna najdba. "Dva koraka naprej je spet zapiskalo ‒ še en kovanec. Potem je piskalo levo in desno; potrebovali smo štiri ali pet ur, da smo vse izkopali," je za The Guardian povzel najditelj Adam Staples.

Koliko ovac bi lahko kupili danes?
Skupaj so nakopali za celo vedro kovancev, ki so danes verjetno vredni več milijonov funtov. Okrog leta 1067 bi ta vsota zadoščala, da bi si njen lastnik omislil čredo vsaj 500 ovac, ni pa še uradne ocene, koliko so kovanci vredni zdaj.

Muzej bo moral zaklad šele kupiti
Zakon zdaj narekuje, da je treba določiti, ali gre za "zaklad", torej nedeljivo celoto. Če je tako, bo neodvisni cenitelj določil njegovo vrednost, eden od muzejev pa bo moral nato zbrati zadostno vsoto, da ga odkupi. Če noben muzej tega ne bo zmogel, se zaklad lahko proda na dražbi. Zaslužek si bodo razdelili lastnik zemlje in ljubiteljski arheologi z detektorjem kovin.

Kdo je ostal brez prihrankov?
Vse to pa seveda ne odgovori na vprašanje, zakaj je bil nekdo primoran zakopati toliko denarja. Williams opozarja, da je bil današnji Somerst, torej jugozahod otoka, po prekucu leta 1066 kaotičen in nasilen kraj, ki so ga pretresali vpadi Valižanov. "Predstavljajte si obdobje negotovosti, v katerem deželi vlada nekdo, ki ga ne podpirajo vsi podaniki, obenem pa so tudi odnosi s celino krhki. To je položaj, v katerem bi marsikdo hotel skriti svoje premoženje."