Znani egipčanski arheolog se je pred tedni zavzel za nenavadno potezo. Zahija Havasa, sicer spoštovanega znanstvenika, so v pogovoru za vodilno italijansko tiskovno agencijo Ansa med literarnim festivalom Isola del Libro v Orvietu vprašali, ali bi italijanskemu ministru za kulturo Gennaru Sangiulianu svetoval, naj zahteva vrnitev Mone Lize, ki je trenutno razstavljena v pariškem Louvru. Njegova pobuda je dvignila prah in številni so si zastavljali vprašanje, zakaj je slavna Gioconda nastanjena v Franciji, ne pa v rojstni državi njenega avtorja, Leonarda da Vincija.
Havas se že dalj časa trudi uveljaviti svoje zahteve, da se Egiptu vrnejo trije pomembni artefakti: Rozetin kamen, ki je trenutno v Britanskem muzeju, Nefretetin doprsni kip v berlinskem Neues Museumu in zodiak iz Dendere v Louvru. Čeprav se je Havas od takrat distanciral od zahtev, ki jih je izrekel v posnetem intervjuju, a vseeno so njegovi komentarji obudili razpravo, ki se vleče že desetletja.
Mona Liza: o Lisi Gherardini, ženi florentinskega trgovca
Sliko naj bi leta 1503 naročil Francesco del Giocondo, bogat trgovec s svilo iz Firenc, da Vinci pa jo je dokončal približno 15 let pozneje v Franciji. Sliko je da Vinci stalno nosil s sabo na potovanjih, saj je po njegovem mnenju nikoli ni dokončal. Po splošnem prepričanju in številnih dokazih naj bi francoski kralj Franc I. po umetnikovi smrti delo zakonito odkupil.
Številni Italijani so sicer prepričani drugače, namreč da je sliko ukradel Napoleon med letoma 1796–1797, kar spodbuja pozive, naj se delo vrne v Italijo. A slika ni bila nikoli del Napoleonovega plena, saj jo je da Vinci leta 1503 začel slikati v Firencah, a jo je nato odnesel s seboj v Francijo, kjer se je več let pozneje nastanil na dvoru francoskega kralja. Po umetnikovi smrti leta 1519 je slika nekajkrat zamenjala lastnika, nato pa jo je Francu I. uspelo kupiti za vsoto, ki bi danes znašala okvirno 14 milijonov evrov.
Nastajanje Mone Lize dobro dokumentirano
Vsi zapisi, ki so jih do zdaj našli v povezavi z Mono Lizo, pričajo o nastajanju dela, ki ga je Leonardo da Vinci ustvarjal vse življenje in ga je imel s seboj v dvorcu Amboise, kjer je preživel svoja zadnja leta. Florentinski vladni uslužbenec je leta 1503 zapisal, da se je Leonardo ukvarjal s portretom Lise del Giocondo, ki pa je ostal nedokončan, saj se je umetnik vmes dolga leta posvečal svojim izumom. To potrjujejo tudi raziskave z napravo za rentgensko fluorescenco dela, katerega plasti prikazujejo dolg in počasen proces nastajanja.
Martin Kemp, britanski umetnostni zgodovinar, ki pogosto piše o Leonardu, je prejšnji teden v članku za časopis Art Newspaper zavrnil idejo, da so sliko iz Italije odnesli Francozi, kot trdijo nekateri. "Če hočemo o restituciji razpravljati premišljeno, moramo pravilno razumeti zgodovino,“ je zapisal Kemp.
Tatvina Mone Lize, podvig, vreden filmskega scenarija
Leta 1911 je Vincenzo Peruggia, rojen v Italiji, v eni najzloglasnejših tatvin umetnin vseh časov sliko ukradel iz Louvra in jo nameraval vrniti v domovino. Načrt mu je preprečil direktor galerije Uffizi, ki je po preverjanju pristnosti slike, ki mu jo je želel prodati, o Peruggievi kraji obvestil policijo. Peruggia je domneval, da je Francija ukradla Mono Lizo, vendar Kemp trdi, da ni tako, in opozoril, da so podrobnosti o pridobitvi slike sicer zapletene, vendar je znano, da je imel francoski kralj Franc I., sicer da Vincijev mecen, delo v lasti vsaj od sredine 16. stoletja.
Kemp se je v zapisu zapisal še, da je ta polemika sprožila vprašanja o tem, katera država si lahko prisvaja da Vincijevo dediščino. "Ali je Leonardova dediščina po pravici florentinska ali milanska (glede na to, da Italija takrat še ni bila entiteta)? Ali ni mogoče, da je ta veliki umetnik izvzet takšnega nacionalnega opredeljevanja?“
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje