Neki obupani oboževalec se je pred njenim portretom celo ustrelil. Je torej kaj čudnega, da je nekdo naposled z njo pobegnil? 21. avgusta 1911 zjutraj je bila Mona Liza iz Louvra ukradena. S tem, kdo in zakaj jo je vzel, obravnavata dve novi knjigi: Izginuli nasmešek - Skrivnostna kraja Mone Lize (R. A. Scotti) se bolj ali manj drži dejstev in "primera", druga, Pariški zločini - Resnična zgodba o umoru, kraji in razkritju (Dorothy in Thomas Hoobler) pa zgodbo o Moni Lizi razvije na ozadju freske začetka 20. stoletja, ko se je pariška policija ubadala z mafijo in anarhisti.

Državne meje so zaprli in preiskovali vse ladje in vlake, ki so skušali zapustiti Francijo. Čez devet dni, ko se je muzej spet odprl, je bila vest že na naslovnicah časopisov po vsem svetu. Na policijo so se z vseh strani stekali "namigi" raznih zasebnih detektivov, v Louvre pa se je stekalo na tisoče ljudi, ki so hoteli videti prazno mesto, kjer je slika nekoč visela (mimogrede: med njimi je bil tudi Franz Kafka).

Zaplet, vreden filmskega scenarija
Dober teden po ropu se je še bolj zapletlo: v stik s Paris Journalom, ki je ponujal nagrado za koristne informacije v zvezi z zločinom, je stopil skrivnosten tip. Kmalu se je pojavil v redakciji časopisa z majhnim kipcem, za katerega je trdil, da ga je eden od večih, ki jih je štiri leta prej ukradel iz Louvra. Mož, Honoré Joseph Géry Pieret, se je izkazal za prevaranta, ki je kot "tajnik" (in verjetno še kaj drugega) delal za pesnika Guillauma Apollinaira. Pieret je impliciral Apollinaira, ki ga je policija aretirala in iz njega iztisnila priznanje, da je ukradena dela prodajal nikomur drugemu kot Pablu Picassu. Raziskovalci so si že meli roke, da so razkrinkali mednarodno zločinsko tolpo, in privedli Picassa na zaslišanje.

Picassu se zatresejo hlače
Španski slikar, ki je imel takrat 29 let in se je ravno skušal prebiti iz boemskih krogov v visoko družbo, je bil preplašen. Zaradi resnih težav z zakonom bi ga lahko deportirali - in za nameček je bilo vse skupaj še res. Dve leti pred tem je od Piereta kupil dva ukradena kipca, iberski glavi iz rimskega obdobja z grobimi potezami in široko narazen postavljenimi očmi - elementa, ki ju je pozneje "vnesel" v mojstrovino, ki se je je v tistem času šele loteval, Gospodične iz Avignona. Čeprav je Picasso to zanikal, je skoraj gotovo, da je že v času nakupa vedel, od kod sta kipca prišla. Ker tožilec ni mogel dokazati, da sta bodisi Apollinaire ali Picasso osebno ukradla katerega od kipcev, kaj šele Mono Lizo, sta jo oba moža odnesla brez posledic.

Osmešenje za Francijo
Celotna epizoda je bila za Francijo milo rečeno sramotna. Peruggia se je francoski policiji namreč izmuznil med prsti. Nekoč je delal za Louvre in je poznal izhode in je celo pomagal sestaviti stekleni okvir, v katerem je bila slika razstavljena. Na dan zločina je zato vedel, kako se je najlažje izmuzniti iz muzeja. Platno je preprosto odnesel domov, ga zaprl na dno omare in ga tam pustil dve leti.

Vsega je kriv ... Napoleon!
Čeprav obstaja več dokazov, da je Peruggia sliko skušal prodati več kot enkrat, je sam vedno trdil, da je bil njegov edini vzvod maščevanje - Mono Lizo je hotel zmagoslavno vrniti Italiji in se tako maščevati za Napoleonovo krajo umetnin po vsej Evropi. (Edina težava: Mona Liza ni bila nikoli del Napoleonovega plena. Da Vinci jo je leta 1503 začel slikati v Firencah, a jo je nato odnesel s seboj v Francijo, kjer se je več let pozneje nastanil na dvoru francoskega kralja. Po umetnikovi smrti (1519) je slika nekajkrat zamenjala lastnika, nato pa jo je monarh vendarle uspel kupiti za vsoto, ki bi bila danes enaka približno desetim milijonom dolarjev.)

Peruggia je bil zaradi svoje zgodbe junak italijanskega tiska, kljub temu pa ni prepričal porote: avgusta 1914 je šel za zapahe. Pozneje se je preselil nazaj v Francijo in celo odprl lastno trgovino z barvami. Mona Liza je bila medtem pred vrnitvijo v Francijo na "zmagovalni" turneji po Italiji.

Fantomski markiz
Čeprav ni dvoma, da je sliko res ukradel Peruggia, pa do danes ni pojasnjeno, kdo - če sploh kdo - mu je pri tem pomagal. Od tukaj dalje zgoraj omenjeni knjigi zajadrata k ugibanjem. Leta 1932 je namreč ameriški novinar Karl Decker v svojem članku trdil, da je leta 1914 v Maroku spoznal nekega markiza Eduarda de Valfierna, ki mu je zaupal, da je prav on vlekel niti cele operacije in da je v času, ko je bila slika izgubljena, šestim naivnim milijonarjem dobre ponaredke prodal kot original. Markiz je trdil, da je sam zaslužil milijone, original pa je pustil Peruggii, ki je nespametno mislil, da ga bo lahko prodal.

Če zgodbo dovolj dolgo ponavljaš ...
Končni obrat sicer zveni zabavno, a najbrž ni resničen. Skoraj sto let po zločinu se ni našel še nobeden od teh šestih izjemnih ponaredkov. Ni jasno, ali je de Valfierno obstajal ali si ga je Decker izmislil - vseeno pa njegovo zgodbo (z majhno "opombo", da zanjo ni dokazov) v zadnjem poglavju svoje knjige povzemata tudi Hooblerjeva. Prve recenzije na spletu seveda že delajo sklepe, da knjiga "razkriva", kdo je krajo v resnici naročil. Scotti v svoji knjigi naredi nekaj podobnega: na začetku se pojavi ta skrivnostni markiz, za katerega bralec sklepa, da ima prste pri kraji. Nato iz pripovedi izgine in se pojavi šele čisto na koncu, ko pisatelj razloži, da Deckerjeva zgodbe verjetno ni resnična.

Kakor koli že, nekaj je gotovo: neverjetna publiciteta, ki je je bila kraja deležna, je iz Leonardove mojstrovine naredila kult. "Mona Liza je iz muzeja odšla kot umetnina", piše Scotti, "vrnila pa se je kot ikona".

(Delno po reviji The Time.)
Ana Jurc