Gre za dogodek, kjer se združita vizualno in zvočno. V ljubljanski Galeriji Škuc sta Aleksandra Gruden in Nataša Skušek v enournem performansu brali odlomke iz dela Zgodba o očesu, ki je nastala pod peresom francoskega avtorja Georgesa Batailla.

PERFORMANS "DOLGA STVAR"
Izvedba: ALEKSANDRA GRUDEN in NATAŠA SKUŠEK

4. februar 2005

Danes imam občutek, da je velik del že opravljen. Po drugi strani pa me begajo misli, kje bom dobila oblačila in kdaj bom še pregledala besedilo. Na performansu bova namreč obe z Natašo oblečeni v stroga, klasična, ženska, krilna kostima; takšna je bila prva zamisel (ali pa tretja), zdaj kaže, da bo po vseh bojevanjih res tako. Namreč, želela sem si ju izposoditi v kakšnem butiku ampak ko so videli, da gre za dogodek, kjer bo govor o erotiki, o vulgarnosti, so si premislili. Res smešno, da je danes to še vedno tabu tema. Posebej še, ker gre za znano literaturo in avtorja, ki je globoko posegel na literarno področje. Skratka, v butikih in modnih salonih (imen ne bi navajala) so morda ugotovili, da bi se preveč izpostavili. Ampak težavo sem rešila: kaže, da nama bodo oblačila posodile prijateljice, za čevlje pa že od začetka ni bilo nobenih težav; v butiku Kisilak so bili takoj za sodelovanje. Tako greva v ponedeljek še po čevlje.

Da ne bo vse izpadlo kot modni performans, pa so tu še čisto "navadni" pripetljaji; kot to, da danes niso prispela vabila, ki naj bi jih tiskar poslal iz Maribora. Nekaj smo jih že natisnili in poslali medijem, nato pa se je izkazalo, da bi bilo nujno dodatno natisniti še vsaj 200 vabil - teh pa danes ni bilo! Tako je situacijo rešila sodobna tehnologija - večino vabil smo poslali kar po e-pošti.

Morda imam danes bolj slab dan - tudi spala nisem dosti - ampak zdaj bi res morala pregledati še besedilo. Včeraj sva se z Natašo dobili in na hitro pregledali besedilo - vsaka je namreč iz knjige izločila odlomke, ki so se njej zdeli najbolj neposredno vulgarni in opisni. Ugotovili sva, da se ponekod povsem ujemava, drugje pa je ona izbrala občutno več besedila. Morala ga bo še oklestiti in tudi jaz ga bom še pregledala. Sva pa naredili poskusne posnetke; posneli sva se na navadno snemalno napravo in nato poslušali. Nataša ima tako močan glas, da me povsem preglasi. Sklenili sva, da bo ona brala tišje, jaz pa se bom potrudila, da bom bolj glasna. Zdaj grem vadit in pregledovat besedilo, potem pa bi rada šla še na neko zanimivo predavanje.

5. februar 2005

Danes sem si vzela prosti dan; dolgo poležavanje in potem sprehod s prijateljico na Ljubljanski grad. Zdaj pa sem ravno prišla iz Grosuplja, kjer končujem en kip. Če bo vse po sreči, bo jutri gotov. Sicer pa včeraj nisem imela več energije, da bi pregledala besedilo, ki ga bom brala na performansu - še vedno me čaka, da ga uredim. Glede vabil me ne skrbi več, saj vsakemu, ki ga srečam, kar sama povem za dogodek, in mislim, da bo dober odziv. Zelo sem radovedna, kako bo vse skupaj izpadlo na Radiu MARŠ; oni so bili edini, ki so že od začetka navdušeno potrdili sodelovanje. Na drugi strani pa me je Radio Študent precej razočaral. Glede na vsebine, ki jih ponuja, in glede na odprtost (vsaj mislila sem, da so sprejemljivi za nenavadne in predrzne ideje) sem pričakovala, da bodo za akcijo. Je pa res, da niso rekli zagotovo - le en dan, preden sta bila poskusno snemanje in prenos v Galeriji Škuc, so utegnili poklicati in pojasniti, da oni niso za stvar ker ..., kot sem razumela, niso usklajeni in imajo organizacijske oz. vodstvene probleme. Pa nič! Pa Radio Slovenija - naša nacionalna radijska postaja je bila v dvomih, kaj bi to pomenilo za njihov program; češ da to nikamor ne sodi in da imajo že rezervirane termine za oddaje ..., no, saj razumem; bodo pa naknadno predvajali posnetek iz performansa + posodili bodo opremo za prenos; za kar sem res hvaležna.

Zanimivo se mi zdi, kako še pred dvema letoma nisem pomislila, da bi kdaj sama delala performanse - na akademiji sem pravzaprav pomilovalno gledala na druge, ki so se tega lotili. Potem pa so v Galeriji Škuc v začetku lanskega leta organizirali 4. teden mikroperformansa in sem se prijavila. Začela sem uživati. Prijavilo se nas je le pet ali štirje, ampak naredili smo izjemne dogodke. Italijanski umetnik Cesare Pietroiusti je vse odlično uskladil, tako da je bilo pestro in kakovostno. Posebej tisto, kako najbolj počasi jesti pico - jedli smo jo več kot tri ure (to je bilo pa tudi zelo poučno). Ali pa kako zavezati šal - z Natašo sva celo uro v galeriji zavezovali šal na milijon načinov in se ob tem izjemno zabavali - prava modna revija (pa saj je res bil še fotograf, ki naju je fotkal).












No in potem sva že skupaj naredili naslednjo akcijo - povabila sem jo, da bi z mano izvajala performans ob Poletni muzejski noči. V KUD-u Franceta Prešerna sem ravno imela svojo razstavo "postelj" in so me prosili, da na njih še izvedem kako umetniško predstavo. Izkušnjo sem že imela, pa sem rekla: Ja, zakaj pa ne. Takrat sva se z Natašo odločili, da narediva "pravljični" performans, saj so moje dvignjene postelje spominjale na posteljo iz "Kraljične na zrnu graha". Vse je izpadlo zelo žensko - prosila sem, da so iz vrtnarije pripeljali dolge, tanke vrbove veje. Očistili sva jih in si jih nato na performansu vpletali v lase (naslov je bil "Na-plet"; kaj pa drugega). In spet je bilo zabavno.
Zdaj pa se bom res lotila tega besedila za performans v torek - časa ni več dosti!

6. februar
Danes bom bolj kratka. Nedelja. Dopoldan si vzamem čas za študij konceptualne umetnosti ... Kmalu postanem zaspana in se odločim, da se okrepim z masažo. Že prejšnji dan sva se s prijateljem dogovorila, da si narediva refleksno masažo stopal. To me vedno okrepi. Tako lahko naslednji teden preživim z obilo energije. Ura se hitro zavleče v pet ur klepeta, potem še kratek obisk prijateljice, pa je dan mimo.

Še sreča, da sem besedilo za performans prejšnji dan končala in ga v celoti pregledala. Mirna sem. V ponedeljek lahko nadaljujem organizacijske opravke. Dopoldne po čevlje in v Galeriji Škuc preveriti, če so vabila le prispela.

Ko sem prebirala besedilo, me je nekoliko grabilo v grlu, kako bo to sprejeto pri prijateljih, kako se bom povsem sprostila in prebirala stavke in besede, ki bi jih v "resničnem" življenju le težko izgovorila. To bo zelo dobra vaja zame in trening koncentracije. Nataši bi rada še enkrat napisala navodila za celotni performans. O tem, kako "sestaviti" besedilo, sem ji že povedala, zdaj pa še navodila za potek celotnega dogodka: kako sva oblečeni, kako in kje stojiva oziroma sediva, kako bereva in podobno. Odločila sem se, da z obiskovalci -gledalci ne komunicirava; da le neprizadeto, počasi bereva besedilo.

Upam, da nama uspe, da se bova tudi že oblekli in preverili, kako bo z vizualnim delom performansa, s kostimoma. No, tudi to sem danes uredila, tako da imam oba kostima, enega pa za vsak slučaj priskrbi še Nataša; da bova lahko izbirali ...

Pri tem bom danes končala, jutri zjutraj me čaka še avtomehanik. Ob osmih moram peljati avto na ličenje, zato bom hitro zlezla v posteljo.

7. februar

Danes je že vse pripravljeno za performans. Na Radiu Marš sem preverila, ali je za prenos vse urejeno, poklicala sem na Ljudmilo, kjer bodo poskrbeli za internetni prenos in "streamanje", tudi tam je vse v redu in bodo poslali svojega "mojstra" ob 19. uri, da se bomo priklopili, tudi Radio Slovenija bo navzoč z reportažnim vozilom.

Popoldne sva se z Natašo zabavali ob preizkušanju čevljev. V Noučki, kot se imenuje trgovina, so bili zelo prijazni in so nama z veseljem postregli z vsemi modeli, ki jih imajo. Na koncu je bilo v trgovini še polno drugih kupcev in posebej smešno je bilo, da smo se za ene čevlje "potegovale" kar tri ženske. Odnesla sem jih jaz z nekaj slabe vesti, da sem jim odvzela promet - gotovo bi jih prodali ...

Še k frizerki sem utegnila skočiti, kar je posebej ugodno vplivalo na moje razpoloženje. Danes zvečer se bom zatopila v branje o začetkih sodobne umetnosti. V knjigi Zgodba moderne umetnosti je prav proti koncu nekaj strani, ki so me pritegnile in jih bom predelala, sicer pa sem trenutno bolj v vodah performansa. To bo tudi tema teoretičnega dela moje diplomske naloge, v kateri sem se najprej lotila pregleda zgodovine performansa, potem pa sledim novim tokovom, v katerih sem našla veliko skupnih tem s svojim delom - združevanje performansa in inštalacije na primer ali pa inštalacija kot performans, kjer povabiš gledalca, da postane del tvojega projekta in s tem neke vrste performer.

To me je vedno privlačilo: tudi v zadnjih delih sem pozornost usmerila temu, da mislim na ljudi, da za njih naredim določen prostor ali skulpturo, v kateri sodelujejo. Skupinski projekt "neVIDNI prostori" v Mariboru mi je odprl veliko novih pogledov in postalo mi je všeč, da sem delala na ulici, na kraju samem -ideja je bila namreč, da umetniki ustvarjajo v izložbenih oknih v centru mesta in nato svoja dela postavijo na ulico, s čimer smo želeli aktivirati staro jedro mesta kot bistvo življenja neke skupnosti. Vsekakor sem za to, da se življenje dogaja v mestnih središčih in ne v nakupovalnih centrih. Stara jedra mest morajo nositi kulturno vsebino in "vzgajati" ljudi v smeri vrednot, ne pa, da se ljudje družijo v natrpanih nakupovalnih halah. Zato sem v decembru pripravila projekt "Zbiradejnica", s katerim sem prav tako želela obrniti pozornost k staremu jedru Maribora. Ljudi sem naprošala, da so v posebne zbiralnike "Zbirabokse", ki sem jih postavila v različne prostore v mestu oddali svoje fotografije iz zabav, izletov, praznovanj, skratka dogodkov kjer se družijo in veselijo. Poleg družbene note sem hotela vzbuditi tudi razmišljanje o pozitivnih, prijetnih straneh življenja.Mislim, da je uspelo, saj so se ob razstavi v Galeriji Media Nox vsi zelo zabavali in tudi stran, ki je na ogled na internetni strani Mladinskega kulturnega centra Maribor, ponuja zanimiv pogled v družabno plat Mariborčanov. Pa lep večer do jutri.

8. februar 2005
Končano; performans se je odvil in jaz sem si oddahnila - vesela sem, da se je vse tako dobro izteklo. Tudi odzivi, ki sem jih dobila od obiskovalcev, so bili vzpodbudni in pozitivni - "full zanimivo", "sicer pa me ni preveč erotično razdražilo", "meni je bilo pa zabavno, sem se nasmejala" ...
Uspelo mi je že pogledati videoposnetke in sem dobila vtis, da je bilo vizualno prepričljivo, me pa prav zanima, kako se je slišalo po radiu - upam, da bom kmalu slišala; pa tudi to, kar se je dogajalo na ulici, saj so posneli tudi dogajanje zunaj. Vsa ta napetost pred performansom se je sprostila; morda sem bila preveč v skrbeh , saj so vsi pomagali - v Škucu so se potrudili in izpraznili galerijo (tam je razstava romske umetnosti), namestili so zvočnike, poskrbeli za osvetljavo, radijci so odlično poskrbeli za mikrofonijo (naglavni mikrofoni so res super stvar, da sva lahko imeli proste roke za besedila), Ljudmila pa je bila glavna za stream povezavo z Radiem Marš, tako da so lahko performans poslušali tudi v Mariboru. (Doma so se zgrozili nad tem, kar so slišali!)

Najprej me je bilo strah, saj je šlo za javno branje, vendar sem se kmalu sprostila in z Natašo sva se dobro ujeli. Čeprav nisva nikjer prišli tako skupaj, da bi istočasno brali isti odstavek, se mi zdi, da je bilo dovolj jasno slišati besedilo ali vsaj določene besede, prek katerih je bilo prepoznati usmerjenost besedila.

Sem se pa zelo neudobno počutila v kostimu in visokih petah - vesela sem, da jih ne nosim in se ne mučim z lovljenjem ravnotežja vsak dan. Mentorju za praktični del diplomske naloge ni uspelo priti in tudi po streamu ni mogel ničesar slišati, zato upam, da bo vsaj videl videoposnetke in poslušal zvočni material - drugače pa ne vem, kako me bo na zagovoru kaj spraševal.
Naštela sem nekaj vtisov, zdaj pa jo bom kar popihala. Jutri se še enkrat oglasim, do takrat pa se bodo vtisi že uredili, da bom lahko več napisala.

9. februar 2005

Še zadnjič se bom razpisala o svojem doživljanju in zakulisju performansa "Dolga stvar". Danes sem dobila še nekaj novih pogledov na dogodek; doma so bili zgroženi: kakšne teme sem se lotila, in to je bilo slišati po radiu ... Prijateljica pa mi je zagotovila, da je bila tema "ta prava" in da nama je z Natašo uspelo vsaj malo "premakniti" javnost - verjetno toliko, da so na Radiu Maribor v precejšnjih dvomih, ali bi to kdaj predvajali: prej ne kot ja. Na Radiu Slovenija pa mi ni še uspelo preveriti - imam pa vtis, da bo odgovor podoben. Sprejemljivo bi bilo, če bi vse zrežirala kot reportažo ali pa vključila v tematski prispevek - me prav zanima, kaj se bo še napletlo ...

Smešno se mi zdi, kako smo še vedno zapeti - o tem sem sicer že pisala, ampak vedno znova me preseneti, da dejansko ne dovolimo ,da bi v naša življenja prišlo nekaj, kar je drugačno, pa čeprav je povsem naravno.
Spomnim se, kakšen "halo" je bil, ko sem se obrila. Pred sedmimi leti, ko sem prišla v Ljubljano, me je prijelo, da bi si obrila lase; za žensko je to še danes nenavadno in res so me gledali začudeno: češ ali si bolna, ali se norčuješ, ali hočeš izzivati, ali pa samo nekaj ni v redu z mano; na drugi strani pa sem vendarle dobila pozitivne odzive in sem marsikatero napeljala vsaj k misli, da bi to poskusila tudi sama. No, iz vsega tega je nastal fotokolaž z mojim portretom -obrazom, ki sem si ga še pobarvala v tri različne barve. Te fotografije sem nato uporabila pri več svojih razstavah in projektih in še pred kratkim se mi je utrnila ideja, kako bi jih na novo predstavila javnosti.

Zdaj pa tudi že razmišljam o novih performansih - z Natašo bova sodelovali še vsaj pri dveh: znova v KUD-u Franceta Prešerna na Poletno muzejsko noč v Ljubljani in ob Dnevih knjige v Mariboru. Pri slednjem se bova verjetno lotili branja; ampak naj podrobnosti ostanejo skrivnost.
Na koncu bi se še enkrat vsem iskreno zahvalila za sodelovanje in podporo pri realizaciji moje ideje in dela.

Aleksandra Gruden

Konec.