Tokratni dnevnik piše slovenska ilustratorka , ki je razvila svojstven stil kolaža otroških ilustracij, prilepljenih čipk, listov papirja in izrezkov iz revij, trenutno pa razstavlja v ljubljanskem BOF-u.

Sreda, 9. junij

Končno si lahko oddahnem. Razstava je postavljena, otroci so se navdušeno podili po Bofu, ljudje so si celo ogledovali moje ilustracije. Pravzaprav me je bilo precej strah, kako bo stvar stekla, saj se je Melita, ki vodi fotografski oddelek, prvič odločila, da bo prekršila tradicijo fotografskih razstav in se je pogumno odločila za moje delo. Še Arne, ki me vedno podpira pri tem, kar počnem - no, res da na zelo poseben način, ampak saj se poznava že od nekdaj -, se je čudil, da se mi je uspelo vriniti med fotografe.

Razstavljam nekaj ilustracij iz mojih dveh otroških knjig Prisluhni školjki in Samsara, ki sta izšli pri Didakti. Žal mi je le, da ni bilo med nami Pikala, ki je teksta napisal. Sicer pa ga je več kot korektno zamenjal z igranjem na čelo enajstletni Beno Brizani. Celo razdivjani otroci so ga poslušali, čeprav njegov program še zdaleč ni bil lahkoten. Klarina babica mi je podaljšala večer, saj je spet enkrat popokala vse svoje vnuke in jih odpeljala v Lipico. Tako sva lahko z Mihom uživala v Luna Parku na Kodeljevem, pojma nimam do kdaj. Vem le to, da je bilo zjutraj zelo težko vstati.

Četrtek, 10. junij

Odvlečem se v atelje. Z Meto že celo večnost pripravljava otroško knjigo. Obe sva začeli z velikim navdušenjem, zdaj pa se nama je nekoliko zataknilo, in če je le mogoče, se zgovarjava druga na drugo. Ampak danes sem se lotila New Yorka, ker ga imam rada in pri tem sem resnično uživala. Le kako ne bi! Na New York res nimam slabih spominov. Najprej sem se seveda lotila znamenitih BTS-sendvičev. Najbrž zato, ker spet hujšam. Miha je preživel popoldan na kolesu, tako da sva šele zvečer šla po Klaro. Nič ni zamerila, saj je neznansko rada s svojimi bratranci in sestričnami.

Petek, 11. junij

Večer je že, pa nisem še nič naredila. Odlašam in odlašam. Vsak izgovor mi pride prav, da se ne zapeljem do ateljeja. Še dobro, da ima Miha koncert v Udinah z Amalo, tako da sem lahko brez slabe vesti preživela popoldan v Tivoliju s Klaro. K sreči se nama pridružita David in Meta, tako da z združenimi močmi nadzorujemo še ne triletno deklico. Ni kaj, velik uspeh, ampak vročina uničuje vse, le nje ne. Vseeno se bom odpravila v atelje. Bojim se, da danes Marka, ki me od časa do časa reši iz zagate, ko zamujam roke, ni. Ne, še poročila bom gledala, mogoče bodo pa napovedali dež. Potem se bom prav gotovo lažje spravila k svojim ilustracijam.

Sobota, 12. junij

Včeraj zvečer sem vseeno nekaj naredila. Pozabila pa sem poklicati Jakoba, ki se je za dva meseca odpravil v Nikaragvo. Kako mi je žal!

Kakšni zapleti! Klara in teta se že mesece vsako soboto odpravljata z vlakom v Trst na ogled akvarija. Vedno se nekaj zaplete. Tokrat smo na Mačkovi pozabiti urediti dovoljenje, da bi lahko šla Klara brez naju z Mihom čez mejo. Pa naslednjo soboto. Zato pa smo šli v Umag. Zelo veliko mi pomeni, če lahko vsaj nekaj dni preživim v hiši, ki jo je stara mama zapustila Davidu, Jakobu in meni. Ves dan smo se trudili urediti vrt, pa še vseeno ni niti približno tak, kot je bil, ko sta ga v rokah imela Čoban in stara mama.

Nedelja, 13. junij

Spet nazaj v Ljubljani. Najraje bi se vrgla pred televizijo, pa se mi niti to ne ljubi. Zjutraj bo treba spet hiteti ... Upam, da bo vsaj deževalo in se bomo lahko skupaj vsi trije spokali v avto in se razvozili po Ljubljani. Tako vsaj malo podaljšamo skupno nedeljo. Čisto drugače, kot pa če Miha odbrzi s Klaro na kolesu do vrtca, jaz pa jo sama maham do ateljeja.

Ana Šalamun