ANDRAŽ POLIČ: DNEVI POEZIJE IN VINA

, stičišča in presečišča med poezijo in drugimi umetniškimi oblikami, je svoje vtise zapisal Andraž Polič, pesnik, kitarist in skladatelj.

24. avgust 2004

Lep pozdrav iz preganjavice mesta. Pišem tik pred odhodom na festival poezije in vina (kjer se nikoli ne ve, česa je več). Za menoj je slabo spanje, kar se zgodi. Toda kdo je drugi. Drugi človek, bližnji, prijatelj, ljubezen. Preskakujejo mi misli, avtomatična pisava ... Breton mi stoji ob strani.
Andraž Polič, kdo si ? Verjetno je pesništvo moj (po)klic. Včeraj sem zaključil svoj zadnji prizor v filmu Rdeča obzorja. Sprejel sem vlogo, kjer igram pesnika, in ironija usode: honorar je višji za en dan snemanja kot celoletno delo na knjigi, ah, oboje premalo za mesečno najemnino dragega mesta.
Denar? Ma, naj se ga zapravi in srce ozdravi.
V misli se prikrade kaos, raztrganost in nepomembnost ... Zato odpišem, ko se duh umiri in strni smisel v glasbo jezika.
Odhajam, za divjimi oblaki; odhajam gospodična, lepo si je pogledati v oči.

26. avgust 2004

Zopet nazaj, dnevnik na kulturi, kaj je kultura?, ta Levi Strussovska zareza, uf, spet prihajam na podrealiste in njihove pse, torej,
Medana ...včeraj neurje, toča, strasti in seveda vino, uravnoteženo, navdušujoče, dionizično z eno besedo ..., ponoči je kolapsiral računalnik,
zato zamujam en dan, Japanci rade za nas ... ta pisemski slog mi odgovarja, če koga moti forma, sicer pa so stekle besede pod staro
murvo
na Gradnikovi domačiji, in Avtodafe je mešal glasbeno čorbo, in ja, odličen pesnik, ki sem mu prebiral prevode, Katalonec Joan, v čast
mi je
bilo ... sledile so ljubezenske zmešnjave, opitosti ( drugače kot
pijanost)
in radosti.
Poesis, vračamo se v grško bazo, in vino, ta ritualni zakrament neke
civilizacije.
Tukaj bi se dalo odpreti debato, vendar misli so na divjih oblakih čudovite dežele v Goriških brdih ... in bistvo: srečujemo se v srcih.
Do pisanja ...

27. avgust

Verjetno je življenje vprašanje prave mere, staro sokratovsko, vsaj
kar
zadeva vnose v telo. V naši tradiciji je to povezano z vinom, tako da se že kažejo prvi znaki prekomernega uživanja. Čeprav Jonathan
Ott v
svoji izvrstni knjigi Farmacotheon odkriva, da je pri starih Elezinskih misterijih bilo vino le dodatek entheogenim rastlinam, ki so
povzročale
ekstatična videnja.
Vsaka droga (in alkohol je ena bolj toksičnih) ima seveda svoje kulturno ozadje in določena ritualna pravila, ki pa se danes v ideoloških državah (vsaka država je strukturirana ideološko) sankcionirajo in pozabljajo. Začetek diskurza, ki se lahko nadaljuje v
obsežni razpravi.
Naj na tem mestu poudarim pomembnost poezije kot tiste izvorne stvaritve
idealnih in resničnih svetov, v katerih se lahko prepoznamo in
srečamo,
torej poesis, ki so ga zastavili že stari Grki. Od tukaj dalje se lahko hermenevtika kot tolmačenje sveta šele začne.
Začetek prave mere (sola dosis fecit venum) pa seveda vzpostavlja znanje in obvladovanje samega sebe (spoznaj samega sebe). Šamani
(tisti, ki
vejo) predliterarnih kultur mogoče imajo vedenje, ki lahko zdravi
fizično
in duhovno onesnaženje modernega (kapitalističnega) sveta. Sicer pa, zvečer zopet branje na Gradnikovi domačiji, romski
orkester;
obeta se nadaljevanje evforičnega srečišča. Lepota, iskrenost, aha,
tukaj
je kleč, vse lepo in prav, toda tudi umetniki so ljudje, in marsikdo pade pohlepu po moči, torej želji po oblasti. PREVIDNO!

28. avgust 2004

Zopet nazaj, med besede, ki največkrat ne zadoščajo, vendar
napotujejo k
dejanjem, verjetno je to njihov pravi smisel, da izzovejo izkušnjo odločitve.
Vino mi je začelo presedati. Toda bistvena so srečanja in želja po komunikaciji. Komunikacija, ta slabo zveneči, izrabljeni pojem, za katerega vsi vemo, kaj pomeni, vendar dejansko le govoričimo,
pletemo
svojo resnico in niti ne slišimo drugega.
Zopet tema za filozofski diskurz. Toda sonce in dežela sta
privlačnejša.
Grem se skopat v potok Kožbanšček in se ohladiti do večera, sklepa letošnje Medane.
Spoznal nekaj čudovitih ljudi in vzel jih bom s seboj na romarsko pot. Pot, ki se vije med poezijo in kamni vsakdana. Besede naj bojo
svete,
kakor svetilniki src. Uf, se me že loteva patetika ...
in preganja kuharica. Odhajamo v Šmartno.
Jutri v Ljubljani, upam, da bo izhlapela opitost, ki je prestopila meje.
Umiril bom duha in se podal v tolmune jezika.
Vmes pa okušal ljubezen . Uživajte v dnevu.

29. avgust 2004

… utrujenost zmaguje, Medana je končana, sklep je do jutra
odzvanjal v
Šmartnem, avtobus je odpeljal karavano pesnikov proti njihovim deželam,
njihovemu jeziku in nazadnje njihovi sobi in hiši, kjer se poraja
(dogaja)
bit.
Verjetno je res temelj komunikacije nerazumevanje, če ne bi toliko blebetali (z mano vred).
Zato so tako dragoceni tisti preleti besed, tisti pekel in nebesa, ki se posrečijo redkim in nagovorijo bralca. Tista srečanja v svetovih, ko nam ostane vera, da je možen nekakšen jezik, ki nas združi v
razumevanju
in ljubezni. Patos ali norost, ki nisem ji kos?
Pride čas, ko se slečejo ceste; ko nebo potemni; ko ugasnejo zvezde;
pride čas, ko nikogar več ni!
Kaj naj zdaj rečem na koncu te igre ... kam naj zdaj tečem na koncu poti ... stari spomini zahrbtno skelijo in vse te rime v prazno bežijo. Vse manj mislim in vse bolj čutim ... naslišanje jutri.

30. avgust 2004

ponedeljek, prebral Vprašanja o poti Petra Semoliča; izjemna poezija. Ja, poezija,postavljena na rob družbe ... poklic svobodnega pisatelja
je
izumrl ... honorarji za knjige, ki lahko nastajajo in zorijo več let, so padli na raven mesečne najemnine v Ljubljani ... življenje pa teče dalje, mercedesi in kravate ližejo kaviar oblasti, pesniki se skrivajo v svoje sobe ali pa kažejo nasmeh v trač revijah in tako dalje, je šlo naprej, kot bi rekel Ježek.
Kliše lačnega in obupanega pesnika mi gre na bruhanje; kot da
poezija ni delo in še enkrat delo ...
inspiracija je le estetski dodatek.
Saj potekajo razprave o bralni kulturi, ampak zadnjo besedo ima
kulturna
politika, ah, in smo že tu - pri politiki; treba bo vzeti Aristotela v roke, ki je itak verjel, da bi politik moral biti vzor etičnosti. Etika! Ključno filozofsko vprašanje akcije. Vprašanja in odgovori, naj končam s pesmijo:

Videl sem drugačen svet
urejen po drugačnih zakonih
Izkusil se drugačno ljubezen
doživeto v drugačni svobodi.

Besede ne zadoščajo
vendar napotujejo k dejanjem
Verjetno je to njihov pravi smisel
da izzovejo izkušnjo odločitve.

Vem le to, da si ne izmišljam
Ni vsakomur na voljo.
A če se znajdeš na tej poti
si povabljen brezpogojno.

Andraž Polič