Ko sem bil še mlad in nadebuden fotograf, so mi bile stvari kristalno jasne in v svojem bistvu popolnoma razpoznavne. Vsakič ko sem v roke prijel fotoaparat, sem začutil božanski nemir, ki ga je povzročal skoraj erotični dotik z gladko kovino črnega strojčka. V glavi pa mi je ves čas zvenela misel: Fotograf sem, fotograf sem ... Prepričan sem bil, da je mogoče v to črno kovinsko škatlo kakor v magično skrinjico shraniti in tako ohraniti neko univerzalno in vseobsegajočo lepoto, pa četudi jo je treba poiskati v najodročnejšem kotičku sveta in s tem ves svet opozoriti na njeno krhkost ter minljivost.
Vsako jutro sem se z ustnicami dotaknil hladnega stekla svetlečih leč in v sebi začutil neverjetno moč. Moč, da lahko po svoji volji spremenim in razkrivam ta svet. Če se mi le zahoče ... S hitrim pogledom in pritiskom na sprožilec lahko na celuloidni trak natančno zapišem prav vsak delček časa, ki mi pridrvi naproti. In ko se kak dan kasneje zavrte stroji, ki bruhajo na tone potiskanega papirja, se moji zamrznjeni trenutki pojavijo v svetu, ki samo čaka, da vidi, kaj mu bom povedal.

Avanture po neštetih rekah tega sveta, iskanje potopljenih zakladov, raziskovanje podzemlja, neprehodnih hribov in vlažnih džungel vseh celin, stik z izgubljenimi civilizacijami in tujimi kulturami ali pa z napol izumrlimi vrstami redkih živali. Vse to je imelo zame globlji smisel in sporočilo, ki sem ga bil dolžan dokumentirati, če že ne zaradi sebe, pa vsaj zaradi vseh okoli mene. Zavedanje teh lepot in njihove enkratnosti mi je obenem pomenilo tudi obvezujočo odgovornost, da jih opazim, prepoznam, zapišem in pokažem še drugim. Tako jih bodo znali ceniti, saj bodo drugače potihem, a zagotovo za vedno izginile. Ko pa sem se nekoč vrnil iz odmaknjenih južnoameriških hribov, kjer so mi indijanski šamani v dolgih nočeh skušali dopovedati, kako zelo se motim o prav vsem, kar se mi zdi pomembno, sem pomislil na tisti že skoraj pozabljeni dan v Parizu pred nekaj leti, ko sem se s šopom fotografij vrnil iz obleganega Sarajeva in zaman romal od urednika do urednika. Vsi so prijazno odkimavali in šele zadnji mi je izdal veliko skrivnost.
»Zakaj mi raje ne prinesete kakšnih veselih fotografij? Ljudje v Evropi so že utrujeni od te vaše vojne, to je nekaj, kar ne zanima nikogar več!«
In ko sem prišel domov, sem sarajevske fotografije skril v najgloblji kotiček omare in bil sem vesel, da jih nihče ni hotel objaviti. Za papir, na katerem bi jih natisnili, bi zagotovo posekali še eno drevo, spremenilo pa se ne bi nič.

In ko sem pripravljal tole razstavo v Cankarjevem domu, sem spet preletel svoje besedilo in ugotovil, da sem se nekako izneveril samemu sebi. Pravzaprav nisem držal dane besede … Že spet sem se podal v novo, povsem osebno bitko z mlini na veter, čeprav v take bitke že dolgo ne verjamem več. Ampak nekaj mi očitno ni dalo miru in slaba vest, da za svet okoli sebe ne naredim dovolj, me je spet premagala. Misel, da vseeno lahko kaj spremenim, je bila zelo mikavna, čeprav sem globoko v sebi še vedno prepričan, da je kaj takega popolnoma nemogoče. Kakor koli že, odločitev je padla in razstava je danes pripravljena...
Gre za trilogijo, ki sem jo začel pred dvema letoma, ko sem pripravljal reportažo o palestinski intifadi v Gazi.
To območje je gosto naseljen košček zemlje, stisnjen med morje in Izrael. Dolg je borih 40 km in širok 6 km. Leta 1948 je sem pribežalo 200.000 palestinskih beguncev, ki so po arabsko-izraelski vojni ostali brez domov. Že leta 1952, ko je v Gazi živelo »samo« 300.000 ljudi, je komisija Združenih narodov ugotovila, da je prostor prenaseljen. Številka se je do danes dvignila nad 1.300.000! Začaran krog oboroženega nasilja je Izrael in palestinska zasedena ozemlja zopet zajel z začetkom zadnje intifade septembra 2000. Od takrat je izraelska vojska ubila več kot 2.100 Palestincev, med njimi vsaj 380 otrok. Palestinske oborožene skupine pa so v tem času ubile več kot 750 Izraelcev, med njimi je večina civilnih prebivalcev in vsaj 90 otrok.

Naslednja pot me je vodila v Rusijo, kjer sem pripravil zgodbo o otrocih, ki jih v posebni šoli urijo za popolne vojake. Med neslavno sovjetsko vojaško pustolovščino v osemdesetih v Afganistanu je bilo veliko sovjetskih oficirjev pretresenih nad izjemno slabo pripravljenostjo rekrutov. Ti so bili brez pravega znanja o gverilskem načinu vojskovanja, kar je terjalo ogromno žrtev.

Upokojeni veterani so po vojni ustanovili organizacijo Orlyonok, ki se je leta 1992 preimenovala v Kaskad. Ime izvira iz imena tajne vojaške skupine, specializirane za gverilski boj v Afganistanu, sicer pa ustanovljene na pobudo KGB-ja.

Osnovni motiv Kaskada je teoretična in praktična priprava otrok in najstnikov na različne načine vojskovanja ter vzgoja brezpogojne poslušnosti. Urjenje traja 6 let od 5- do 6-krat tedensko! Učni predmeti so: ARB - vojaške borilne veščine iz časa Rdeče armade, streljanje z lokom, samostrelom, pištolo in kalašnikom, taktika, topografija, padalstvo in radijske veze, inženirska priprava, osnove medicine, alpinistične veščine in potapljanje. Urjenje se veliko ne razlikuje od tistega v oddelkih elitnih specialnih enot – Specnaz, ki so se predlani neslavno izkazale pri osvobajanju talcev iz moskovskega gledališča Dubrovka. Ob polnoletnosti gredo pripravniki v pravo armado in točno vedo, kam …v Specnaz, kjer jih že čakajo!

Pred kratkim pa sem se vrnil iz Afganistana, ki se ravno postavlja na noge po talibanski strahovladi in ameriškem posredovanju. Spet sem naletel na pretresljivo zgodbo o otrocih, ki jih zapirajo v zapore za odrasle.

Današnji Afganistan je vse prej kot kraj, kjer bi si človek želel priti na svet in odrasti. V državi je več kot milijon sirot, dva milijona otrok sta v reji, 35.000 je žrtev protipehotnih min. Žalostno podobo dopolnjuje smrtnost med otroki, ki je med najvišjimi na svetu (vsak četrti otrok umre pred petim rojstnim dnevom), število umrlih dojenčkov ob porodu znaša 16 na tisoč rojstev, ponekod pa celo 65 na tisoč rojstev. Kazniva dejanja od majhnih ropov do najhujših zločinov, četrt stoletja nasilja, upor proti sovjetski okupaciji in notranji spori so razklali krhko afganistansko skupnost. To vzdušje uničujočega nasilja je močno prizadelo tudi ženske in otroke.

Do izobrazbe je težko priti, deklicam v zakotnejših krajih skoraj nemogoče, tako da afganistanski otroci ne morejo normalno živeti. Večina jih mora trdo delati doma ali na poljih, kjer pridelujejo mak za proizvodnjo opija. Vsakovrstnih zlorab otrok, tudi spolnih, je čedalje več. Takšne katastrofalne razmere so plodna tla za naraščanje mladoletniškega prestopništva, kaznovalna politika za mladoletnike pa ni prilagojena mednarodnim merilom.
Za otroke, stare od 6 do 18 let, ni posebnih sodišč, v zakonih ne upoštevajo njihove mladosti, temveč jih zapirajo skupaj z nevarnimi kriminalci v nasilen svet, kjer smo za zaprtimi vrati priča neusmiljeni drami. Zapor Šar-e-Nov v Kabulu je le eden od njih.

Mrtvi otroci v Gazi, bodoči otroški morilci v Rusiji in mladoletni zaporniki v Kabulu; to je zgodba, ki me je očitno tako tiščala, da jo delim z vsemi, ki jim je za take stvari še vedno mar!

Arne Hodalič

Sorodna novica:
Hodalič z ukradenim otroštvom v CD-ju