Pax Slovenica problematizira eno najbolj razvpitih in kočljivih tem polpretekle slovenske zgodovine, ki se kaže skozi še vedno aktualno potrebo po spravi. Ker spomenika, ki bi se poklonil tako žrtvam partizanov kot tudi žrtvam domobrancev še vedno ni, skuša Eclipse z metaforiko ljubezenskega akta kot pomiritvenega (spravnega) akta združiti dva partikularna spomenika v eno samo podobo.

Klinična politična korektnost, ki jo je komisija postavila za glavni pogoj pri resnem obravnavanju prispelih predlogov, se zdi upravičena. Spomeniki so namreč razumljena kot pomembna znamenja na poti k vzvišenemu, narodotvornemu cilju: poslednja izstopna postaja je sprava. In znamenja na poti? Znamenja so vedno kodificirana, 'ideološko nevtralna'. Le kako bi jih drugače postavili na grobišča (ki so pogosto tudi mesto zločina) in pričakovali od njih, da bodo na teh spolzkih tleh kot simbolni interpret vojne učinkovali spravno? Pa še nekaj je. Obiskovalci naj bi se pred njimi, kot pred vhodom v nekropolis, soočili z lastno končnostjo, vsaj za trenutek naj bo blokirana tudi njihova življenjska s(i)la. Če ne bi bilo tako, če ne bi doživeli pričakovanega strahospoštovanja, bi upravičeno podvomili o lastni kultiviranosti. Spravna spominska znamenja se tako simultano lotevajo tudi kočljive utelesitve naše skupne, državljanske omikanosti. Pa vendar – ali je sprava mogoča? In več - ali je sploh (še) potrebna?

Pravni diskurz tu nima pomislekov: zločini proti človeštvu ne zastarajo, grobišča kličejo po evidenci in trupla po identifikaciji, po mrliških listih. Posledično se spreminjajo podatki v učbenikih zgodovine in nazadnje se oblikuje tudi ozaveščenost državljanov. Razpisana zgodovinska znamenja so bila nedvomno konstruktivna posledica tovrstnih pravnih intenc. Simbolno pa bi znamenja uspela le, če bi smrt tistih, ki so nekoč predstavljali statistiko, danes spremenila v častno smrt. Če bi s svojo subtilno pieteto povrnila digniteto že davno preminulim. Prava bitka pobudnikov spomenika se namreč ne ustavi pri 'obelodanjenju dejstev in objektivaciji zgodovine', spravna misel je ambicioznejša. Je misel, ki odpravlja vsakršno zamero.

A komu lahko danes kdo sploh še kaj zameri? Mrtvi seveda ne morejo gojiti zamere. Preživele priče pa – le koliko jih je še? In koliko krvnikov je še med živimi? Seveda malo le-teh ne relativizira intimne potrebe po odpuščanju ali kesanju tistih zelo konkretnih še živečih posameznikov. Pripadniki povojnih generacij pa do medsebojne zamere preprosto nismo več upravičeni. Če bi verjeli drugače, bi verjeli v dedovanje krivde ali žrtve prednikov, v prenos greha na potomce; verjeli bi v neko obliko 'izvirnega' greha.

Vsekakor je povojno socialno okolje to krivo vero vse prepogosto potrjevalo (le od tod namreč sankcije do posameznikov z napačnim ideološkim pedigrejem) in jo potrjuje še danes (s potrebo po spravi, ki bi te sankcije vsaj nominalno presegla).

Z množičnostjo novonastajajočih spomenikov/nagrobnikov pa se iz javnosti vse bolj umika potreba po nastanku nekega kritičnega izraza. Takega, ki se mu ne bi bilo treba ozirati na ikonografijo nagrobnikov, katerih osrednje misli ne bi bilo treba v vsem strahospoštovanju vklesati v kamen, da bi jo imeli za resnično. In navsezadnje, celo travmatične pozicije mu ne bi bilo nujno zastopati. Tosmerni ustvarjalec bi spravo problematiziral, reflektiral, jo razstavil na elemente, ki bi v svoji profanosti odkrili le nemoč naloge, s katero se kasnejše povojne generacije ne moremo več identificirati.

Eclipse
Nadaljevanje sledi

Sorodna novica:
Spravni akt tandema Eclipse v Kapelici