Kot izhodišče za oblikovanje zamisli projekta sem vzel to, da podpis koncesijske pogodbe pomeni uglasitev na eni strani države kot zastopnice državljanov in gospodarske družbe Savskih elektrarn. Gre za uskladitev državnih interesov, interesov lokalnih skupnosti ob hidroelektrarnah in akumulacijskih jezerih ter interesov gospodarskega izkoriščanja reke Save.

Osrednjo temo uglasitve poglabljam z uglasitvami med različnimi polaritetami na različnih ravneh: na primer polariteto med reko in jezom, med naturo in kulturo, med ženstvenim in moškim, med umetniško intervencijo in konkretnim kontekstom, v katerem se le-ta zgodi, polariteto med znotraj in zunaj, globalno polariteto med vzhodno in zahodno in nazadnje polariteto med polstoletno zgodovino hidroelektrarne Medvode in za pol stoletja prihodnosti podpisano koncesijo.

Gradnjo hidroelektrarne doživljam kot kulturno-civilizacijsko dejanje, hidroelektrarno kot delujoči, živi kulturni spomenik, spomenik tehnične kulture.

Lahko občudujem herojstvo, neustrašnost in mojstrstvo graditeljev elektrarne in vsega vanjo vgrajenega civilizacijskega vedenja. Lahko jo doživim kot skrajno precizen instrument, ki elementarno surovo moč reke pretvarja - transformira v univerzalnejšo energijo, ki jo je mogoče prek omrežja pretvoriti - preobraziti v nešteto pojavnosti, metamorfoz.

Uglasbitev je intermedialna instalacija za ozvočeno pletenico, koto, temni sopran, svetli sopran in hidroelektrarno.

Intermedialnost razumem kot med avtonomnimi mediji vzpostavljeno polje interakcije, instalacijo pa v smislu umestitve umetniške intervencije v konkreten kontekst, tako da šele interakcija oziroma prežemanje med realnim kontekstom in umetniško intervencijo proizvede umetniško delo.

Instalacija je ena od sestavin intermedialne socialne instalacije bit : je, ki jo s sodelavci razvijamo in udejanjamo zadnjih nekaj let in katere izvorno mesto je umeščeno v pokrajine Zbiljskega jezera.

V fenomenu hidroelektrarne lahko vidim tudi prispodobo za kreacijo umetniškega dela.

Lahko si predstavljam, da ko reko zaprečimo z JEZom, jez reko najprej z(a)jezi in da reka za jezom akumulira JEZero JEZe, ki pa se prek precizno premišljenega in subtilno krmiljenega instrumenta turbin in generatorjev po vrtljivi osi dviga v brezmejno omrežje ži(v)čevja in iz zajezene jeze ustvari JEZik - umetniški izraz.

Hkrati lahko v hidrocentralo projeciram (jungovski) proces individuacije, proces, skozi katerega prek bolečih ambivalentnih razpolovljenosti primarno, surovo, neartikulirano psihično energijo transformiramo v samouresničeno, za drugega in drugo rahločutno razprto so-žitje, prisebno prebujeno v tisto, kar je, kakršno je.

Prek jezu napnem par 50-metrskih strun, v notranjost elektrarne spustim sopranistki, ki se naužijeta zvočnosti reke, ju razpolovim v svetel in temen glas ter ju z meditativnim izvajanjem na ozvočeni pletenici uglasim s samima seboj, med seboj, z zen - kotoistko, z zgradbo elektrarne, z zvoki okolja, poslušalci - pričevalci, z bitjem reke in z ...

čoo wa

Celotno kompozicijo oblikujem kot upočasnjen vdih in izdih.

Ker vem, da je v dihu, zadržanem med vdihom in izdihom navdih, inspiracija, ki edina zmore soočenje polarnosti katarzično skristalizirati, tako

da reka doživljajskega toka lahko preobražena, razbremenjena usedlin odteče - naprej k naravi.

Franc Cegnar, režiser