11. 10. 2005
S pisanjem dnevnika, priznam, nimam izkušenj. Velikokrat sem začel, misleč, da bom na ta način za hip zaustavil čas, zamrznil kako zanimivo situacijo. Poskusi so bili bolj klavrni. Ena od zavor je bila: komu pravzaprav pišem? Četudi sem si še tako dopovedoval, da pišem zase, samo zase, sem vseeno na skrivaj popravljal slog, češ, kaj pa če vendarle kdo … Tako je dnevnik kot avtočistilno sredstvo izgubil logiko. Pa še nekaj: zvečer, ko se dnevnik običajno piše, ponavadi nisem ne pri volji ne pri močeh, da bi rezimiral dan, ki je minil. Ponavadi z Barbaro sediva in se gledava, onemogla od minulega dneva in poskušava sestaviti zgodbo prihajajočega. Ko pridem s predstave ali vaje, se ponavadi počutim kot izpraznjen žakelj. Srečo imam, da je tudi moja žena iz gledališkega sveta in razume, zakaj včasih buljim v kakšno bedasto nadaljevanko, za katero še naslednji hip več ne vem. B. ve, da nekatere vloge pač bolj počasi odtekajo iz moje glave. Pozno zvečer res nisem pri volji za dnevnik. To pisanje bo zame velika preizkušnja in, kdo ve, mogoče tudi prelomnica.

Torej : Barbara (žena), Ana in Filip (otroka) in jaz . Ura zvoni ob sedmih. Vsak dan. V šoli ne poznajo usmiljenja s tistimi starši, ki delamo pozno v noč. Zadnje čase je teh t. i. predur vedno več in vsi domačijski pregovori tipa: rana ura – zlata ura so spet v modi. Odločili smo se, da bomo, ker smo na leto kakih dvesto večerov ločeni, vsaj pri zajtrkih vsi prisotni. Tako se tudi danes, torek, bolj ali manj molče gledamo čez mizo. Še sreča, da smo zjutraj vsi še kar dobre volje.

Oktober je v gledališču začetek sezone "odprtega lova". Vaje, predstave, obnovitve, premiere, Borštnikovo srečanje … Tako je tudi danes. Najprej ob devetih predstava Igralec v CD, potem vaja za Ano Karenino in za konec Alamut. Precej divje. Jutri in pojutrišnjem in popojutrišnjem isto. Če prav pomislim, ni oktober nič posebnega, enak je bil namreč maj, pa junij. Enak bo tudi november, pa … Nekaj čudnega se dogaja: kot da nikogar več ne zanima, kako ustvarjamo, kako prehajamo iz vloge v vlogo, kako živimo, kdaj spimo, kdaj beremo etc. Občutek imam, da takšna neobčutljivost ne vlada le v teatru (kjer je zaradi narave dela sploh ne bi smelo biti), ampak jo zasledim malodane povsod. Dosegamo nekakšne norme in s tem razveseljujemo množico uradnikov, ki neutrudno rišejo tabele in grafe. Odkar smo stopili v cesarstvo birokracije EU, je vse samo še slabše. Tam je prava inspiracija za raznovrstno prekladanje papirja z leve na desno. Kar se tiče gledališča, je bila največja domislica tista, po kateri naše delo tehtajo v urah. Saj sme vendar državni uslužbenci! Drugače nas verjetno niso mogli spraviti v obrazce. Vse mora biti merljivo. Tudi tisto, česar se izmeriti ne da. Oprostite, kadar se dotaknem teh tem, me zmeraj zanese.

Igralec je predstava, ki jo igramo že kakšnih deset let. Imeli smo približno stopetdeset ponovitev. Danes zjutraj smo jo obnovili za to sezono. Nataša Barbara Gračner, Matjaž Tribušon in jaz. Brez večjih napak jo nato odigramo dvestotim osnovnošolcem. To jutranje delo me izredno veseli. Več razlogov je za to. Mogoče je patetično, ampak v tem vidim nekakšno poslanstvo.Če smo v teh letih za gledališče, knjige, galerije … dobili vsaj nekaj novih mladih uporabnikov, je bilo naše delo upravičeno. Brez patetike pa: pred predstavo klepetam z dobrimi prijatelji, ob desetih, ko je predstave konec, pa sem svež in poln energije, kot če bi se vrnil z dobrega sprehoda.

Vajo ob desetih sem malo zamudil, kar mi je zmeraj silno zoprno. Sam sem precej točen, in to ponavadi zahtevam tudi od drugih, danes pa … no, nič hudega, je rekel Dušan Jovanovič, režiser predstave Ana Karenina, ki jo trenutno pripravljamo. Ana bo Polona Juh, Vronski bo Jurij Zrnec, jaz bom pa Karenin. Ko mi je Dušan pred meseci rekel: ti boš Karenin, sem potreboval vsaj pet minut, da sem v svoji glavi izostril sliko. Zdelo se mi je namreč, da tako starega možakarja res ne morem igrati. Šele čez čas sem se zavedel, da bo približno mojih let. Začudil se pa nisem zato, ker bi imel kakšno krizo ali kaj podobnega, temveč zato, ker sem se pri zadnjem branju A. K. tako silovito identificiral z Vronskim, da sem ga v mislih precej postaral. Nenavadno, kako močan je "filmski" stereotip Karenina - siten, sivolas uradnik - zgolj ovira Anine sreče … Navadili smo se ga gledati samo na ta način. Zdaj, ko knjigo berem z drugega zornega kota, razvozlavam tragedijo moškega srednjih let. Moškega, ki ni znal zadržati ob sebi ženske, kar je katastrofalno za vsakega samca in poruši samozavest še tako močnemu. Moškega, ki se mu je krivulja kariere začela obračati navzdol, moškega, ki mu vsak siv las pove, da se stvari ne da več popraviti.Vsekakor se dela od sile veselim. Adaptacija se mi zdi za zdaj odlična.

Po vaji sem nameraval k mami, vendar mi je zmanjkalo časa. (predstava) V bolnišnici je, na preiskavah. Morala bo na operacijo. Srčne zaklopke. Družinska bolezen. Dr. Kolšek je njen zdravnik. Ne more ga prehvaliti. Niti oskrbe niti preostalega osebja v P. Deržaja.

Ob treh imamo kosilo. Tudi to je eden naših obredov, ki si ga ne pustimo vzeti. Današnje je bilo zelo na hitro. Ob štirih predstava! Zelo umetniško. Pa še Alamut. Z vso krvjo, vojnami, streli ... Pravzaprav pa tudi bombe ne izbirajo časa po našem okusu.

Po predstavi smo Ana, Barbara in jaz obiskali mamo. B. zna biti najbolj zabavna ženska na svetu. Vzeti nekomu vse skrbi vsaj za hip iz misli … Jaz sem od celega dneva precej zdelan in neuporaben, sedim na stolu ob bolniški postelji in opazujem mamo in B., ki se smejeta. A. mi položi glavico na ramo.

12. 10. 2005
Sreda – že od včeraj se zavedam, da moram danes pisati o Alamutu. Odzivi po premieri, tako v Salzburgu kot v Ljubljani so bili podobni. Precej je bilo navdušenih, veliko zmedenih in kar nekaj nenaklonjenih. Tudi sam si še nisem uredil vtisov. Mogoče je pa zdaj trenutek.

Salzburg: oder je bil velikanski. Širine pribl. dvajset metrov ali več. Globina je bila mnogo manjša, kot je v ljubljanski Drami. Dvorana je namenjena kinu, rock koncertom, disku in podobnim, pretežno negledališkim dejavnostim. Visoko nad odrom je visel pano, na katerega so projicirali nadnapise. Skala Alamut je bila enkrat večja od ljubljanske. Oder je omogočal vizualno, skoraj plakatno gledališče. Tako je tudi bilo. Predstava, tako se mi dozdeva, je najbolj zaživela v delih, ki niso dramske narave. V začetnem ekserciranju fedaijev, v sliki, ki prikazuje raj, ob smrtih, ki so dovolj spektakularne. V trenutkih, ko se gradi zgodba z drugačnimi, recimo, bolj klasičnimi gledališkimi sredstvi, pa je predstava postala ponekod gluha. Malo zaradi strahotne razdalje, ki smo jo imeli do gledalcev, še bolj pa zaradi neakustične dvorane. Zame osebno pa je bil najbolj čuden občutek, ko je občinstvo namesto mene, ki sem jo naravnost ogovarjal in pričakoval njen odziv, gledalo pano in bralo tekst, ki sem ga govoril. Precej frustrirajoče. Sploh, če pomislite, da se ljudi manipulira še z marsičem drugim, ne samo z besedami. No, kljub moji zadregi, je Salzburg sprejel predstavo dobro. S tem ne mislim samo dolgega aplavza, ampak tudi vznemirjenje mnogih ljudi, ki so v Seiduni spoznali tudi manipulatorja iz njihove zgodovine, v fedaijih pa same sebe. Eden od gledalcev se je po predstavi zapletel z nami v pogovor in ves razburjen kričal: Pomeni to, da zdaj spet kričimo Heil Hitler! Pa Hitler ni bil prvi v vrsti diktatorjev, o katerih sem razmišljal, ko sem se vloge loteval. Razmišljal sem predvsem o današnjih, o teh današnjih si takega mnenja sploh še ne upamo izreči … Svet reklam, v katerem živimo, je naredil lahek teren za razne posege v naše odločitve. Včasih imam občutek, da se brez posredovanja tega ali onega razglaševalca "prave misli" sploh ne znamo več odločiti. Razmišljal sem tudi o tem, da vse glave, ki trenutno vodijo svet, to delajo z neznosno nonšalanco. Vse je fotogenično. Stiski rok, nasmeški, razni hobiji, ki jih današnji vladarji razkazujejo kot nekaj najpomembnejšega, domači ljubljenčki, za katere vsi vemo in trepetamo zanje … Svet se pa zapleta v vojne, pomanjkanja, stiske itd. Tisti, ki smo jih izvolili za voditelje, se pa smehljajo z ekranov. To je seveda mnogo predimenzionirana sodba in kar povprek tudi ne moreš vseh kriviti, je pa resnica, da se ne počutim varnega na tem svetu. Obstaja jih kar nekaj, na katere lahko s prstom pokažemo in jim povemo, da zaradi njih slabše spimo. O teh sem premišljeval, ko sem se loteval Seidune. Sebastjan Horvat in Dušan Jovanovič tudi in pred nami prav gotovo tudi Bartol.

Pogosto premišljujem o tem, koliko se gledališče lahko ukvarja s konkretno politično situacijo. No, pravzaprav se zmeraj, tudi če na prvi pogled to ni očitno. Skozi igralce, ki na odru zmeraj, hočeš-nočeš, živijo svoj odnos in vpetost v aktualne dogodke.Nikoli nisem bil privrženec gledališča, kjer se je preveč "mahalo z zastavami". V primeru Alamuta se mi je, zaradi trenutnega stanja sveta, prvič zazdelo, da je prav, če smo zelo konkretni. Prav se mi zdi, da predstava neženirano uporablja prepoznavne znake, da je v tem naivna. V situaciji, v kateri se nahaja svet, metafore ne pomenijo veliko. Proti perfidnemu stroju multinacionalk, verskih zaslepljenosti, globalizacijske gonje … se težko postaviš. Nimaš enakovrednih sredstev. Gledališče oz. vsa umetnost pa na to grozo lahko opozarja in nanjo kaže s svojim nedolžnim in naivnim prstom. To je bil naš namen in to smo tudi storili. Uf, sem patetičen.

Ljubljana: oder je mnogo ožji, pa tudi globlji. Predvsem pa ima oder ljubljanske Drame čudovito lastnost: kliče po tem, da junaku gledaš v dušo. Iz zunanjosti prehajaš v notranjost. Vse je zmeraj pogojeno z mislijo. Predstave, ki gradijo samo na nekakšni dramaturško-režijsko-scenografski zamisli, v Drami ne zaživijo. Drama je oder po meri igralcev. Tako, se mi zdi, da je v Ljubljani zaživela tudi zgodbovna plat Alamuta.

Sreda: rezime. Zjutraj predstava Igralec, potem vaja za Ano Karenino (priredba romana se mi z vsakim branjem zdi boljša), potem kosilo, potem Alamut, potem obisk pri mami (v petek bo končala preglede, potem pa na čakalno listo za operacijo. Zelo je pogumna.) in zdaj dnevnik. Pika.

13. 10. 2005
Četrtek - pomislili boste, da morajo biti moji dnevi zelo dolgočasni. Urnik je namreč enak včerajšnjemu. Vendar samo na videz. Na odru, to mi lahko verjamete, ni nikoli dolgčas. Vsaka predstava, pa naj bo stota ponovitev, prinese nekaj novega. Včasih se sicer zgodi, da se vanjo naseli nekakšna rutina, nikoli pa se mi še ni zgodilo, da bi me to zasanjalo v samozadostnost. Tega si tudi ne bi odpustil. Blazno rad delam. Res. A obenem imam neko - zdi se, da povsem utopično željo: "Med študijem ene in potem naslednje vloge, bi rad užil akumulacijski čas." Pomislim: še konji počivajo med eno in drugo dirko. Dobijo polne jasli, toplo odejo. Skratka: tisti, ki pričakuje njihove vrhunske rezultate, skrbi nanje, jih "crklja". Pri nas ni časa ne za jasli ne za odejo. Vidite, nergam. Čisto po neumnem nergam, kar priča samo o tem, da nujno potrebujem soboto in nedeljo, da si malo odpočijem.

Dve izjemi sta se zgodili v današnjem dnevu. Prva: moj starejši sin Jaro, ki sicer ne živi z nami, si je vzel toliko časa, da je prišel k nam na kosilo. Postal je študent francoščine na FF. Ima več kot petdeset sošolk in samo peščico sošolcev. Zelo je samozavesten.

Druga: okrog hiše postavljajo gradbene odre. Montirali bomo protipotresno vez. Zadnji dogodki v Aziji so nas dokončno prepričali, da smo na pravi poti. Hiša je res stara sedemdeset let in pogled na novogradnjo čez cesto, ki je vsa prepredena z železom, je frustrirajoč. Naša je že precej preperela, tiste vis-a-vis pa niti bomba ne poruši. Torej: "zajla". Prav. Vse za miren spanec. Začelo se je pred nekaj meseci. Neki Rus je napovedal, da bo potres v Sloveniji. Hočeš nočeš vsak večer pomisliš na to. In ukrepaš. Za vsak primer. Se Rusu sanja, kakšne posledice ima njegova izjava? Polni smo praznoverja: vidiš črno mačko, ki ti prečka cesto - počakaš, da nekdo pred tabo prečka njen ris. Za vsak primer. V gledališču se popljuvamo za srečo. Mogoče pomaga. V gledališču ne žvižgamo, da nam ne bi žvižgali … Na premieri Alamuta se je ob vprašanju Ali veš kaj ti pripravlja usoda? iz ene od lož oglasil majhen otrok. Moral bi nehati govoriti! Za vsak primer. Pa nisem.

Pisanje dnevnika v moj vsakdan ni prineslo tistega, kar sem po tihem pričakoval. Namreč: da bom vsaj med tipkanjem ustavil čas. Vsaj za eno uro. Ne, zdaj je polnoči, kot je mislilo biti. Pravi dnevnik bom pisal verjetno takrat, ko ne bom obremenjen z uro in se mi ne bo treba bati, da mi čas pod prsti uhaja. To bo …? Moj Filip je na koncu spisa zadnjič napisal: "Zanimivo je, kako sem se izpovedal temu listu. Kar tako, za eno oceno. Grozno, če mene vprašate"

Tudi jaz tako končujem. Srečno.

Igor Samobor