15. 10. 2005
Moje življenje je že skoraj tri mesece razpeto med Soboto in Lendavo, kjer na arheološkem najdišču, poimenovanem Pri Muri, vodim arheološka zaščitna izkopavanja. Naše najdišče je eno izmed štirih arheoloških najdišč na trasi prihodnje avtoceste Pince -Lendava. Najdišči Zatak in Ivankovci sta že raziskani, Pod Grunti-Pince pa se še raziskuje. Kakor povsod v Sloveniji tudi Prekmurje ni izvzeto iz projekta varovanja arheološke dediščine pri gradnji avtocest. V ta namen ustanovljeni SAAS, ki mu predseduje dr. Bojan Djurić, varuje dediščino z usklajevanjem dela, organizira predhodne terenske preglede, geofizikalna kartiranja in aerofotografiranja, s katerimi ugotavlja poseljenost pokrajin v arheoloških obdobjih in predlaga ugotovljena arheološka najdišča za zaščitna izkopavanja pred gradnjo avtocest.

Za nami je že delo na avtocestnem kraku Vučja vas-Beltinci, ki je potekalo od leta 1999 do leta 2002. Obširna arheološka zaščitna izkopavanja, kjer so, razen soboškega Pokrajinskega muzeja, sodelovali Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor, FF v Ljubljani - Oddelek za arheologijo in podjetje Arhej, so dala dragocene rezultate, saj se je poselitvena podoba pokrajine tako pri interpretaciji poselitve v preteklosti kot pri interpretaciji in časovni umestitvi arheološke dediščine z novimi odkritji začela spreminjati. Prvič v Sloveniji so bili izpričani najstarejši bakrenodobni žarni grobovi, plana žgana grobišča obdana s krožnimi strukturami iz starejše železne dobe in najstarejša staroslovanska bivališča iz 2. polovice 6. stoletja. Naj torej to nekakšno uvodno razmišljanje končam z mislijo, da vsak krak moderne avtoceste, ki prečka prostor nekdanjih naselbin, grobišč, ni samo pomembna komunikacijska pridobitev, ampak je tudi neprecenljiv prispevek poselitve pokrajin skozi najstarejša obdobja človeške zgodovine.

Čeprav že več kot trideset let opravljam delo kustosa arheologa v soboškem muzeju, pa sem kar se tiče terenskega raziskovalnega dela, potem ko skopni sneg in nežna spomladanska toplota ogreje zemljo, vedno znova in znova nestrpna in polna pričakovanja. Lahko rečem, da me je arheološki svet te pokrajine prevzel, saj sem navsezadnje kot prva zaposlena arheologinja po svojih močeh, znanju in želji, da pokrajina stopi iz arheološke anonimnosti, začela odkrivati arheološka najdišča in ustvarjati poselitveno podobo pokrajine v vseh arheoloških obdobjih. Čar dela je v tem, da skušam z odkritimi drobci ostalin izpod nanosov zemlje obuditi pozabljene spomine in pričarati nazaj čas, ki je preprosto nekoč bil.


Zato mi dnevi Pri Muri dobesedno spolzijo iz rok. Deseturni delavnik bi bil v pisarni napor, tukaj pa v obilici dela in napetega pričakovanja mine prehitro. Ekipa smo arheologi, moj pomočnik je Samo, med tehniki so nepogrešljivi Tomo, Dejan kot računalničar na digitalnem teodolitu, Samo II kot fotograf, Mojca pri urejanju dokumentacije in risanju, Jože pri konserviranju predmetov, Miha kot študent arheologije pri odpiranju velikih struktur, potem so tu še študentje, ki strgajo za bagrom, odpirajo strukture, čistijo najdbe in flotirajo zemljo. Skoraj sem pozabila, da brez bagra in mojstra, ki z njim počasi in natančno odstranjuje nanos zemlje, enostavno več ne gre, kajti površina, ki jo odkrivamo, je velika 18.000 m2. Prav je, da naredim primerjavo. Namreč, ko je med leti 1981 do 1985 potekalo na poljih Olorisa pri Dolnjem Lakošu eno največjih raziskovanj v Sloveniji, smo odkrili "samo" 1800 m2 površine.

Naše najdišče je zaradi lažjega dokumentiranje razdeljeno na sektorje, ti pa na kvadrante. Posebno pazljivi smo pri določevanju geoloških plasti, arheoloških plasti in arheoloških struktur. Sprotno dokumentiranje naštetega v obliki zapisa v dnevnik, izpolnjevanja posebnih obrazcev, zapisovanja digitalnih in dia posnetkov, digitalnega izrisa je samo del našega vsakdana. Danes je bilo zanimivo odpiranje krožne strukture, v katerem smo naleteli na ogromno razbitih posod iz bakrene dobe. To je že druga takšna struktura, katerega namena si še ne vem razložiti. Mogoče pa se je uporabljal kot kultni prostor v religiozne namene. Spominja me na Stonehenge, vendar manjkajo kamni. Malo za šalo in malo tudi za res smo navdušeni nad takšnim nenavadnim odkritjem naredili skupinski posnetek v strukturi sami.

Najdišče Pri Muri je multiperiodno najdišče, kar pomeni, da je bil prostor poseljen v različnih časovnih obdobjih. Prva poselitev je bila v starejši bakreni dobi, sledi v srednji bakreni dobi, imamo objekte iz mlajše železne dobe in močnejšo poselitev v srednjem veku, med 12. in 13. stoletjem. Zanimivo. Vendar več o tem jutri.

16. 10. 2005
V zadnjem času so si nedelje zelo podobne. Ponavadi že zjutraj spečem pecivo, preostali del dopoldneva pa se posvečam kuhanju kosila, pospravljanju, likanju etc. Popoldan imam več časa zase. Vsekakor bom še danes vzela v roke knjigo M. Gimbutasove The Language of the Goddess, in sicer iz čisto preprostega razloga, ker smo Pri Muri v zemljanki, ki je pripadala badenski kulturi (to je bakrenodobna kultura, v srednjeevropskem prostoru med 3300 in 3000 pred našim štetjem), našli zelo lepo ohranjeno utež (ponavadi so uteži uporabljali kot obtežilnike niti pri tkanju na pokončnih statvah), ki ima na zgornji ploskvi vrezano svastiko. To nenavadno odkritje me je popolnoma prevzelo, zdi se mi da imamo najstarejši primerek svastike na našem prostoru, če ne v celotnem srednjeevropskem. Bomo videli. Vsekakor bom prelistala še veliko knjig, preden bom lahko pritrdila svojim domnevam.

Svastika je nedvomno zelo star simbol sreče, zdravja, lahko pa predstavlja tudi sončno kolo, ki se pojavlja na skoraj vseh celinah (razen v Avstraliji) že od mlajše kamene dobe dalje. Na žalost je dobila negativen pomen v novejšem času kot simbol antisemitističnih gibanj z največjimi razsežnostmi v času nemškega nacionalsocializma ( vendar pozor, kraki so obrnjeni na desno, na pravi so zmeraj na levo).

Pravzaprav me ti starodavni simboli privlačijo, saj so nedvomno povezani z verovanjem. Verjetno je, da je človek v daljni preteklosti iz nekega notranjega strahu pred neznanim, smrtjo in prikrite tesnobe skozi pesem, ples, magične besede, idola ali tudi prek grafičnih znakov na posodah, figuricah, orodjih ali kot v našem primeru na uteži komuniciral za uresničitev svojih želja z božanstvom. Marija Gimbutas v svoji knjigi razlaga pomen posameznih znakov, tako črka V ali dvojni V pomeni ptico (ptica pa prav zaradi sposobnosti letenja simbolizira razmerja med nebom in zemljo in je torej simbol duše). Znamenje cik-caka predstavlja vodo (voda je vir življenja, sredstvo očiščevanja, preporoda ali obnavljanja). Znaki, kot sta trikotnik in romb, simbolizirajo plodnost.

In še ena zanimiva ugotovitev. V tem kontekstu namreč ne morem mimo tega, da so antropološke raziskave z nekega madžarskega skeletnega grobišča (ki seveda pripada nosilcem badenske kulture) ugotovile, da so ti ljudje pripadali gracilnemu - mediteranskemu tipu človeka.

Predpostavlja se, da je badenska populacija prišla v Karpatsko kotlino prek doline Vardarja in Morave iz jugovzhodnega dela Evrope. V glavnem ohranjene keramične posode, posebno iz fino prečiščene gline so temno žgane in zelo tankih sten ter pogosto okrašene s kanelurami (takšne so tudi na našem najdišču), ki jih nekateri strokovnjaki povezujejo s podobnim, vendar kovinskim posodjem grške kulture larissa. Zanimivo pa je tudi to, da v Sloveniji pravzaprav ne poznamo badenske kulture. Torej je na najdišču Pri Muri prvi primer poselitve nosilcev badenske kulture.

17. 10. 2005
Nekaj minut pred pol sedmo, ko naložimo vso tehnično opremo (računalnike, fotoaparate, teodolit, dokumentacijo) v kangooja, se odpeljemo proti Lendavi. Medtem ko opazujem svitanje na obzorju in premišljujem o tem in onem ali na hitro brskam po literaturi (včasih se pojavijo dileme, ali sem pravilno opredelila najdbe, strukture in hočem neko dokazilo za moj prav), smo že na obvoznici Lendava in nato na cesti za Mursko Središče, kjer je naše najdišče. Ob sedmih smo vsi na delovnem mestu, kjer je kakor na mravljišču - vsak ve, kaj je njegovo delo. Sledita jutranja kava in čaj. Pijemo zunaj pri 3 stopinjah. Mrzlo je.

Danes smo delali v sektorju II. Odpiramo različne strukture (vsaka ima svojo številko, pravzaprav dve, ena je za vkop, druga za polnilo).

Jernej, Marko in Mojca odpirajo srednjeveške jame, ki so na južnem delu najdišča, tiste prazgodovinske pa bolj v severni polovici. Na začetku izkopavanj pravzaprav nisem imela kakšnega posebnega odnosa do srednjega veka, sedaj pa vem, da je tudi ta čas še kako pomemben za razumevanje življenja preprostega večinskega sloja prebivalstva v času od 11. do 13. stoletja. Iz zgodovine vemo, da je sodilo Prekmurje konec 11. stoletja v del madžarskega mejno-obrambnega pasu, pokrajina je bila vključena pod okrilje madžarske kronske zemlje, ogrski kralji so zemljo podeljevali svojim vazalom in zaslužnikom. Tako so nastale prve fevdalne rodbine; upravna središča so postali gradovi. Ob njih so se razvijali zaselki, vasi, trgi. Pri Muri smo odkrili del nekega (zaenkrat brezimnega) zaselka ali nekaj kmetij, od katerih so se ohranili sledovi bivanjskih objektov, ki jih dopolnjujejo ognjišča, peči ter večje in manjše jame. Na dvorišču med stavbami je bil vodnjak (v premeru je meril 2 metra, v globino 1,80 metra), ki je imel na dnu ohranjen spodnji del lesenega zaboja. Med najdbami prevladuje lončenina, kot lonci, izdelani na lončarskem vretenu, tankih sten, okrašeni z vodoravnimi vrezi. Nekaj je tudi železnih predmetov, kot so noži in srp.

Ko nas je pred mesecem obiskal dr. Andras Morgos iz Narodnega muzeja v Budimpešti (priznani restavrator in konservator za moker les, ki občasno že nekaj let v našem muzeju konservira lesene dele rimskega vodnjaka, najdenega na najdišču Gornje njive - zaščitna izkopavanja v letu 1997/98 na lendavski obvoznici), je vprašal, ali je to bila madžarska vas. Ne, prekmurska, sem mu odgovorila. Napačno je misliti, da so tukaj v času od 11. do 13. stoletja prebivali Madžari. Večinsko prebivalstvo je bilo namreč takrat slovensko.

V zabojniku sem sortirala in evidentirala keramične prazgodovinske najdbe. Nekatere sem poskušala sestavljati, čeprav bo to delo po izkopavanju prevzel Nikola Erlich - odličen restavrator iz Zagreba, ki že nekaj let v našem muzeju občasno restavrira arheološko gradivo. Pod njegovimi spretnimi rokami nastajajo čudovite stvari, lončenina, prej vsa v črepinjah, dobiva prvotno obliko. On je bil tisti mojster, ki je sestavljal bakrenodobne žare in ki so v vsem svojem sijaju kot inštalacija akademskega slikarja Sandija Červeka na razstavi z naslovom Neskončen dih spregovorile zgodbo življenja in smrti.

18. 10. 2005
Zjutraj je bilo pod minus ena. Ko smo prižigali plinsko bombo za kuhanje čaja, nam je zmanjkalo plina. Jože oddrvi po plin. Ko želimo zakuriti v zabojniku plinsko pečico, nam zmanjka plina tudi za kurjavo. Sicer pa v Lendavi ni bilo plina, zato oddrvi Jože drugič po plin v Dolgo vas. Ko se vrne, poskušamo prižgati, pa se je pokvaril regulator pri plinu. Sicer pa smo ta jutranji kaos s plinom preživeli. Pozneje je milo grelo sonce. Na terenu smo odkrivali strukture, eno za drugo, v glavnem srednjeveške. Okrog enajstih je novinar Bojan Peček s sodelavci iz soboškega dopisništva RTVSLO posnel utež s svastiko. Moja kratka izjava bo verjetno danes na Kulturi.

Danes zvečer bo v našem muzeju predavanje umetnostnega zgodovinarja in kolega iz muzeja Janeza Balažica o umetninah iz Prekmurja - nova spoznanja. Kakor vedno me bo verjetno pritegnil s svojim znanjem in z natančnim poznavanjem umetnin. To bo po dolgem časa spet zanimiv in lep večer. Predavanje je v sklopu praznovanja 50 let Pokrajinskega muzeja Murska Sobota. Razen različnih predavanj, namenjenih praznovanju (etnologinja Jelka Pšajd je imela že predavanje na temo Kar je usojeno, tega se ne rešiš, Branko Kerman O neznanem Prekmurju - zapisi preteklosti iz zraka, Metka Fujs O koncu 2. svetovne vojne v Prekmurju, Janko Durič O nagrobnih napisih v Porabju in Goričkem, 15. novembra pa bom sama imela predavanje O času med bakreno in zgodnjo bronasto dobo), so bile tudi razne predstavitve (npr. predstavitev 8. številke Zbornika soboškega muzeja, Prekmurske in prleške kletvice), razstave (kot je Neskončen dih, 50 let Pokrajinskega muzeja M. Sobota, Štefan Hozjan - prvi prekmurski letalec, Heteške tkanine in vezenine), pedagoške delavnice, dnevi odprtih vrat muzeja z vodstvi po občasni in stalni razstavi.


Stalna razstava v našem muzeju, za katero smo leta 1999 prejeli posebno priznanje Evropskega muzejskega foruma, je še vedno zanimiva. Splača se jo videti. Zato danes tudi izkoriščam priliko, da povem, da vsi, ki delamo v našem muzeju, razumemo in razlagamo pretekli čas kot nedokončano zgodbo, ki jo zaradi srečnih naključij, novih spoznanj in novih odkritij v naši pokrajini vedno znova dopolnjujemo, ne le rekonstruiramo, temveč jo oživljamo in razlagamo v kontinuiteti od prazgodovine, antike, srednjega veka do sodobnosti. Naša vizija je bila, da iz idilične, prijazne dežele dobrih ljudi, iz dežele štorkelj in panonskih hišic naredimo pravo zgodovinsko, družbeno, socialno, politično, gospodarsko, umetnostno in duhovno podobo, takšno, ki odseva vsa zgodovinska dogajanja pokrajine ob Muri in tvori z drugimi iz srednjeevropskega prostora zaokroženo celoto. Ne narodnostna ne verska različnost ne različnost kultur na tem ozemlju ni strogo ločena, kajti ta svet je dopuščal in sprejemal več narodnosti, dopuščal je različna verstva in zato se je v njem spretno prepletala različnost kultur, ki je močno opazna tudi v današnjem času.

Mislim, da smo soboški muzealci vizijo uspešno uresničili. Ostaja pa želja, da bi čim več Sobočanov, Prekmurcev in prihajajočih gostov obiskalo stalno razstavo in začutilo pokrajino drugače.

19. 10. 2005
Bilo je točno tako, kot sem napovedala. Janezovo predavanje je bila prava stvar, uvertura za študijsko razstavo, ki jo pripravlja v prihodnosti.

Jutri bo večina muzejskih kolegov odšla v Portorož na zborovanje muzealcev, jaz ostajam doma oziroma na svojem najdišču Pri Muri.

Danes je prišel na obisk dr. Janez Dular z Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU v Ljubljani. Letos miniva kar dvajset let, odkar sva končala s skupnimi raziskavami bronastodobnega naselja Oloris pri Dolnjem Lakošu. Sodelovanje Inštituta za arheologijo in našega muzeja pa ni bilo samo terensko delo - torej izkopavanje, ampak tudi pobuda za mednarodni Simpozij o bronasti dobi v Sloveniji, ki je bil leta 1986 v Lendavi, stalna razstava Oloris na lendavskem gradu in skupna publikacija Oloris.


Ogledal si je naše najdišče in seveda tudi bero (najdbe), skupaj pa sva si ogledala tudi najdišče Pod grunti-Pince, kjer izkopava kolega iz muzeja Branko Kerman. Najdišče je nedvomno z osmimi hektarji eno večjih v Sloveniji. Odkrita pa je bila bronastodobna naselbina z lepo razpoznavnimi hišami in drugimi strukturami, zelo zanimiv je jarek z izkopanim kanalom za odvodnjavanje. Najdb (prevladujejo lončenina, bronaste igle, puščica, bodalo, razna kamnita orodja, uteži vretenca) je na tone. Začasno jih bo spravil kar na svoji domačiji v Filovcih, ker v muzeju ni prostora. Najdbe z našega najdišča pa bomo mogoče lahko v našem muzeju še kam potisnili. Pred leti (leta 2002) je moja ideja zaradi novega dotoka gradiva in zaradi novih spoznanj o gradnji arheološkega muzeja ob avtocesti v bližini Murske Sobote navdušila takratno ministrico za kulturo. Naročila mi je izdelavo idejne zasnove projekta. Mislila sem, da sanjam. Muzej je dobesedno oživel pred mojimi očmi, v mislih sem se že sprehajala po navidezni cesti v notranjosti muzeja, kjer so se nizale zgodbe iz preteklosti. Projekt sem zelo hitro predala ministrstvu, kjer pa je verjetno obležal v nekem predalu, kajti razen ideje in navdušenja ni nastalo iz njega ničesar.

Prav pa je tudi, da povem še nekaj o najstarejši poselitvi prostora Pri Muri. Po celotni širini (60 metrov) in v sredini izkopne površine smo odkrili bivališča - zemljanke, v katerih so bile najdbe, predvsem lončenina, ki pripada tako imenovani lasinjski kulturi. Nosilci te kulture so med letoma 3800 in 3600 pred našim štetjem poselili prostor današnje Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. V lasinjski keramografiji imamo lončenino, izdelano iz grobe in neprečiščene gline, dodani so ji manjši kamenčki, in finejšo lončenino, izdelano iz fine prečiščene gline, prevladujejo različne oblike, kot so sklede bikonične oblike z vratom, ki je konveksno ali konkavno profiliran, po navadi imajo tudi jezičaste aplikacije na najširšem obodu, potem so tu še lonci in vrči s trakastimi ročaji ali pa posode na nogi. Okraševanje je pogosto in izdelano v tehniki vreza, žigosanja, motivi pa so girlande, šrafirani trikotniki, smrekove vejice, snopi paralelnih linij, okrogli vbodi pa nastopajo kot bordure. Odkritih je bilo tudi večje število zajemalk, ki so specifičen pojav lasinjske kulture.

20. 10. 2005

Na našem najdišču je kar naenkrat postalo mirno, saj hrupnega bagra na rabimo več, do torka bi morali delo končati, v sredo in četrtek pospravljamo in vozimo vso premično gradivo ter orodje v muzej. Delo na terenu se počasi končuje. V muzeju se bo začelo pravo študijsko delo in obdelava letošnjega izkopavanja.

V sektorju II Miha in Ivo odpirata dolg in globok jarek (v katerem je bilo nekaj prazgodovinskih kosov). Kakor sta mi povedala sta iz jarka nakopala 184 samokolnic zemlje. Potem še jarek temeljito postrgata (vse do geološke osnove) s strgulami (priročno orodje za finejša dela je izdelal Tomo) in že je nared za fotografiranje z digitalnim aparatom, potem pa še z aparatom z diasi. Dejan z Jožetovo pomočjo riše prek teodolita strukturo na računalnik, najprej tloris, nato profil in na koncu negativ. Samo beleži vsa opažanja v posebne obrazce za stratigrafske enote...


Sašo in Matjaž sta izluščila vso zemljo iz krožne strukture. Tokrat se v njej nismo slikali. Preveč mrzlo je, da bi ležali na zemlji. Lidija in Maja pri zabojniku čistita najdbe, jih sortirata in sušita. Proti poldnevu, ko je malo topleje, flotirata nakopano zemljo iz struktur in popisujeta flotante. Delo v tem zimskem času ni preveč prijetno, saj morata delati s tekočo mrzlo vodo.

Istočasno, od torka dalje, dr. Bojan Djurić z ekipo sondira v gozdu med Turniščem in Radmožanci in ugotavlja poselitve v arheoloških obdobjih na bodoči trasi avtoceste Beltinci-Lendava. Ekstenzivni pregledi so se opravljali zgodaj spomladi, čakajo nas še intra site pregledi. Nova ugotovljena najdišča se bodo kartirala in postopek se bo ponovil kot že prej na trasi AC Vučja vas-Beltinci in Pince-Lendava. Mislim, da bomo že spomladi začeli z novimi izkopavanji. Kot kaže se obeta kar nekaj najdišč.


Danes zvečer se bova z Bojanom ob večerji (ki bo verjetno v gostilni Rajh v Bakovcih) pogovarjala o rezultatih letošnjega dela in o problemih, ki so ob tem nastali, pa seveda tudi o delu v prihodnje.

21. 10.
Vsekakor se pisanje mojega dnevnika z današnjim dnem končuje, saj mi kronično primanjkuje časa. To pa tudi pomeni, da se nisem mogla posvetiti pisanju, tako kot bi si želela. Zdelo se mi je prav, da sem sodelavce na terenu povprašala, kaj jim pomeni izkušnja sodelovati pri arheoloških izkopavanjih, kakšna so bila ob tem njihova razmišljanja itd. In odgovori:

Mojca (absolventka arheologije): To je pomembno najdišče. Nagubana skleda iz krožne strukture kaže na daljne povezave z vzhodom. Študentje se bodo o tem še učili.

Tomi (tehnik): Uživam, ko sem na arheoloških izkopavanjih.

Samo (univ. dipl. arheolog): Prvič, odkar sem diplomiral, nastopam v vlogi pomočnika vodje izkopavanja. Zadeva je resna in odgovorna.

Samo II - fotograf (študent): Biti fotograf na terenu je kul.

Dejan - računalničar: Spoznavam prazgodovinsko in srednjeveško kulturo, spoznavam različne ljudi, ki so se v teh treh mesecih izmenjali na terenu.

Maja (študentka): Gotovo najboljše študentsko delo v naši pokrajini.

Lidija (študentka): Vsak dan bolj zanimivo, ker delam različne stvari od flotiranja, čiščenja najdb do odpiranja struktur na terenu.

Jernej (dipl. socialni delavec): Tukaj sem čisto padel v srednji vek. Najboljše delo saj poteka v sproščenem vzdušju.

Marko (risar): Dobro plačano in zanimivo delo. Upam, da bom naslednje leto lahko spet delal na izkopavanjih.

Sašo (absolvent germanistike): Dobro je, ni tako hudo.

Matjaž (študent): Zanimivo, pestro, vedno se nekaj dogaja.

Samuel (študent): Mislim, da je za študenta zelo zanimivo, seveda pa kogar zgodovina zanima, je lahko vesel, da dela tukaj.

Ivo (študent): Najboljše od vsega so PN-ji (posebne najdbe).

Miha (študent arheologije): Biti tehnik je še bolj kul.

Po povedanem sodeč, nam iskalcev dela na prihodnjih izkopavanjih ne bo zmanjkalo. Lepo je bilo biti z vami.

Irena Šavel