Jureta Robežnika večina mlajših državljanov naše dežele ne pozna. Pozna pa npr. njegovo večno pesem Na vrhu nebotičnika oz. Mala terasa, prosto po refrenu … Po koncertu ob skladateljevi 70-letnici, ki je potekal na kulturni dan, nam je zaupal naslednje.

» Kar ne morem verjeti, da po tolikih letih ta glasba še živi. To je najlepši občutek, saj je znano, da je zabavna glasba minljiva. Točno pred 40 leti smo na Gospodarskem razstavišču na Slovenski popevki prvič slišali Poletno noč in Verujem v pravljice. Najpomembneje je, da dela niso pozabljena. Ob tem se spomnim na pionirske čase. Vse je bilo preprosto, ampak z velikim navdušenjem narejeno. Pionirski časi porajajo posebno občutje, posebej ker je danes lažje priti do vsega. Včasih je bilo težko priti do posnetka, bil je samo radio, res pa je, da je bil mecensko razpoložen.

Spomnim se pokojnih kolegov Jožeta Privška, Atija Sossa in Mitje Butare, ki je bil urednik in kitarist v našem ansamblu. Vsi skupaj smo igrali v ansamblu Mojmirja Sepeta, pa še Koko Jagodic je bil z nami. Koko Blues, ki smo ga igrali nocoj, je bil namenjen njemu. V dvorani je Koko sedel med drugimi kolegi iz pionirskih časov: Majdo Sepe, Ninom Robičem, Ireno Kohont ... Ta večer deliti s pionirji in čutiti, kako so pesmi še zelo žive, to je bilo nocoj najlepše.«

19. februar 2004

Vsi jo poznamo, vsi jo radi zapojemo … »Sva šla na malo teraso, nad širno Ljubljano …« Gregor Strniša se je z besedilom odzval na natečaj, ko so iskali pesem o Ljubljani, sam pa sem pisal nadaljevanje pesmi Presenečenja. V Slovenijo je v tistem času prišla »nova glasba« Beatlesov in navdušen nad večglasnim petjem sem vse skupaj zmešal v pesem Na vrhu (ljubljanskega) nebotičnika, ki so jo Bele vrane predstavile v Hali Tivoli na Kitarijadi.

Med svojimi pesmimi najraje prisluhnem inštrumentalnim skladbam, pri srcu pa mi je tudi pesem Orion, saj je ena mojih prvih. In s pesmimi je kot z ljubeznijo – prve ne pozabiš nikoli. Pesmi ponavadi nastanejo tako, da se na glasbo »pripne« besedilo. Nekaj pa jih nastane tudi v nasprotnem vrstnem redu. Taki sta npr. Orion in pa Lastovke, pri kateri se to čuti v zapletenih recitalnih delih, ko je glasba neritmična in tako rekoč narejena na silo. Včasih uspe, včasih ne, pri meni pa je bil to zadetek v polno.

Tandem s skladateljem pri meni tvori prepisovalec. Boruta Finžgarja, prepisovalca in člana »Kvarteta Jureta Robežnika« (poleg Mitje Butare in Janeza Severja), je velikokrat zbudilo zvonjenje telefona okoli polnoči, ko sem ga klical, do 9. ure pa so se note znašle na notnem stojalu oz. na pultu, kot smo ga imenovali. Tudi mene je njegova hitrost vedno znova presenetila …

Na začetku so nastajale predvsem priredbe. Med njimi tudi pesem Šel si mimo, ki jo v izvirniku poje Irena Kohont.

V poznih šestdesetih sem nekaj pesmi poslal na festival Slovenska popevka. Ker je bilo prijavljenih premalo skladb, je žirija podaljšala razpis in prosila avtorje, naj pošljejo še kakšno skladbo. Iz predala sem privlekel pesem Šel si mimo, nad katero sicer nisem bil najbolj navdušen. Vendar okusi so različni in pesem je pobrala lovoriko.

In čemu rad prisluhnem danes? Rad grem na kakšen koncert klasične glasbe, sicer pa sem tudi ljubitelj džeza, tako da mi skorajda noben džez festival ne uide. Spremljal sem tudi EMO. Seveda so mi bile všeč Rožmarinke in Kliše. Navdušen sem nad njihovo preobrazbo, saj so le teden dni pred nastopom na EMI s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija »pridno« sedele in igrale na koncertu Življenje je vrtiljak oz. Juretovih 70. Poleg »pridnih deklet« mi je bila všeč tudi Alya s pesmijo, v kateri sta se dobro prepletli kitara in bas kitara.

V življenju počnem veliko različnih stvari, zmeraj pa me je in me bo spremljala glasba, včasih bolj, včasih manj aktivno. Saj veste, »Življenje je vrtiljak«.

Jure Robežnik