M. RAKOWITZ & AKSIOMA: VOTOMATIC

Rezultati volitev bodo spremljani v živo - dovolj je kllik na GO LIVE!

Kerry je zmagal v Innsbruscku
Foto: Michael Rakowitz

O ozadju in poteku projekta Votomatic sta tokratni zapis pripravila mednarodna umetnika in Michael Rakowitz.

OZADJE
Julija 2004 sta me kustosa Arlindo Machado in Gilbertto Prado v imenu Itaú Cultural iz brazilskega Sao Paula povabila k sodelovanju na Emošão Art. ficial 2.0 – Divergências Tecnológicas (Čustva Art. ficial 2.0 – Tehnološke divergence) na simpozij strokovnjakov, umetnikov in tehnologov z vsega sveta. Teme okroglih miz so bile politika ustvarjanja, mreže in nova okolja, pogledi medijske umetnosti, digitalni posegi, globalna družba, nove stvarnosti in navidezni svetovi.

Takrat sem prvič spoznal Michaela Rakowitza, sodeloval je na forumu z naslovom Mesto kot vmesnik. Medtem ko so drugi sodelujoči razpravljali o možnostih, ki jih prinašajo nove tehnologije, o povezavah med telesom in mestom, teorijah o ponotranjenju mesta in podobnem, je Michael zelo preprosto (in učinkovito) predstavil svoj projekt ParaSITE, v katerem predlaga, da bi v zunanjih prezračevalnih sistemih stavb uredili začasna zavetišča za brezdomce.

Ta zamisel in njena izvedba sta me takoj pritegnili, zlasti zaradi močne družbeno-politične angažiranosti.

Tudi Michael je opazil moj prispevek na simpoziju (sodeloval sem na forumu Umetnost in tehnika: Kako spolitizirati pogovor). Zastopal sem podjetje Problemarket.com – borzo problemov. Posvetil sem se etičnim in gospodarskim vidikom novih biogenetskih možnosti, predvsem zlorabi genetsko spremenjenih organizmov, kar je v Braziliji resen problem.

Z Michaelom sva se v jedilnici našega hotela spustila v dolg pogovor, izmenjala sva si veliko zamisli, podatkov in mnenj o različnih področjih.

Nisem si mislil, da ga bom kmalu spet srečal, in sicer na festivalu Ars Electronice v Linzu. Tam sva začela sodelovati v projektu Votomatic.

30. oktober
Preizkusne volitve - začetek

Tako sva se z Michaelom letos naključno srečala na festivalu Ars Electronica v Linzu. V Avstriji je pripravljal svojo samostojno razstavo za galerijo Kunstraum v Innsbrucku.

Skupaj sva večerjala in predstavil mi je zamisel, da bi po Innsbrucku in mogoče še kje po Avstriji namestil nekaj volilnih avtomatov Votomatic. Zamisel mi je bila takoj všeč, čeprav sem imel pomisleke - videti bo, kot da je Avstrija proti ZDA. Zato sem mu predlagal, naj Votomatice postavi v čim več evropskih mestih.
Zagotovil sem mu, da lahko za to poskrbi Aksioma, saj ima veliko mednarodnih stikov. Michael ni imel česa izgubiti - stisnil mi je roko in rekel: »Ok, pa poskusimo.«

Projekta sem se lotil, takoj ko sem se vrnil v Ljubljano. Že od vsega začetka sem vedel, da bo Galerija Kapelica pravi kraj za enega od teh avtomatov. O tem sem se dogovoril z Jurijem Krpanom in Sandro Sajović, ki sta Rakowitza že spoznala v Linzu.

Nato sem poklical nekatere evropske umetnike in ustanove, s katerimi sem sodeloval v zadnjem času. Časa je bilo malo, saj smo imeli za priprave nekaj več kot mesec dni, uskladiti pa je bilo treba tudi dejavnosti po mestih, ki bi gostila avtomate. Iz tujine sem kmalu dobil odgovore, večinoma pozitivne. Tako sva z Michaelom začela podrobneje preračunavati stroške projekta, predvsem ladijskega prevoza.

Medtem se je porodilo še kar nekaj zamisli. Zakaj ne bi projekta predstavili vsemu svetu po spletu? To sem omenil Igorju Štromajerju iz Intime Virtual Base in takoj se je strinjal. Še ena vplivna figura na naši šahovnici.

Davide Grassi

31. oktober

Ko me je lani Stefan Bidner, direktor Kunstrauma v Innsbrucku, prosil, naj sodelujem v vrsti samostojnih prireditev, na katerih je bil kustos, nisem opazil, da je predlagani datum (5. november) le nekaj dni odmaknjen od predsedniških volitev v ZDA. Že dolgo je tega, kar se je ameriška zunanja politika spremenila, tako da obsega tudi neokolonialistične pustolovščine, ali, še huje, imperij. Z lažnimi pretvezami za vojno v Iraku je vlada očitno vodila protipravno okupacijo. Kaj drugega kot odpor je možno pričakovati od prebivalstva, ki je izgubilo svojo suverenost in še ni znova dobilo svojega dostojanstva? Ker ni kazalo, da se bo okupacija, ne glede na ceno, končala, sem predlagal, naj bo Iračanom dovoljeno voliti na letošnjih ameriških splošnih volitvah. Tako bi zanesljivo izpolnili Bushevo jasno izraženo željo po demokratizaciji, mar ne? Prav gotovo bi to pomenilo tudi njegov odhod.

Vedno so me zanimale ozemeljske spremembe, spremembe okoliščin. Ob spremljanju novic v svetovnih medijih in ob potovanjih po raznih državah mi je postalo jasno, da bi bilo samo v Evropi, katere glas je kritičen do politike ZDA, možno množično nesoglasje okrepiti, ga razširiti k nam ter povzročiti vznemirjenje ali pomisleke (se spominjate "stare Evrope" in "nemira svobode"?). S tem v mislih sem začel premišljevati o projektu svetovnih volitev predsednika ZDA.

Kot umetnik, ki ga zanima življenje v mestih, se osredotočam na socialna omrežja, ki določajo mesta, še zlasti preučujem arhitekturo, javni prostor in druge fizične strukture. Prek eBaya sem kupil 15 volilnih naprav Votomatic, ki so jih uporabljali pri volitvah leta 2000 v okrožju Palm Beach na Floridi. Tako sem postal ponosni lastnik petnajstih naprav, ki so bile pravzaprav odgovorne za tisti nesrečni svetovni dogodek. Odločil sem se, da bom Innsbruck, prizorišče moje razstave, razglasil za mesto, ki bo predstavnik svetovne skupnosti. Po vsem Innsbrucku, med zgradbami, v barskih straniščih, na železniških peronih bi ljudje 2. novembra lahko simbolično volili predsednika ZDA. Po televiziji bi v živo preštevali glasove in objavljali izide volitev ter po telefonu sporočali vodju kampanje zmagovalca: "Čestitam! Z veseljem vas obveščam, da ste v avstrijskem Innsbrucku zmagali." Zamišljal sem si, kako bi tisk najavil ta dogodek, ljudje pa bi iz Pariza, Budimpešte, Madrida, Moskve, Tirane in drugod z vlakom prihajali volit predsednika ZDA v Innsbruck.

Potem sem se zavedel resničnosti.

Na poti v Linz, kjer sem imel govor na Ars Electronici, sem srečal svojega velikega umetniškega prijatelja, Davida Grassija, ki sem ga spoznal julija v Sao Paolu. Ko sem Davidu povedal za svojo zamisel, se je takoj začel zanimati za nekatere možne oblike sodelovanja. Zaradi njegove energije, navdiha in navdušenja so možnosti za ta projekt postale večje, širše.

Več o tem kmalu.

Michael Rakowitz

1. november

Michael je poslal paket 800 volilnih lističev (Ballot paper), Kapelica pa je poskrbela za njihovo distribucijo s pomočjo elektronske pošte. Nekaj smo jih vseeno obdržali za tiste, ki bi želeli sodelovati na volitvah, pa skrinjic niso prejeli na svoj elektronski naslov. V zadnjih letih ljudje vedno bolj dvomijo o volitvah, referendumih in izražanju mnenja na splošno (poglejte samo udeležbo na zadnjih volitvah v EU), zato smo se odločili za spremljevalni umetniški program.

Najprej smo izbrali sliko Saša Sedlačka 192 United States – Update 2001 Jasper Johns »the flag« iz 1955. Gre za sliko, na kateri je narisana ameriška zastava, na njej pa je 192 zvezdic, kolikor je držav sveta; slika je prekrita z neprebojnim steklom. Nato sem se spomnil na kratkometražni dokumentarec Spika Leeja We Wuz Rubbed, v katerem se izmenjujejo intervjuji s štabom Ala Gora in arhivski posnetki volitev s Floride leta 2000.

Na steno ob Votomaticu bo projiciran seznam kandidatov za ameriškega predsednika, tako da bodo slovenski volivci seznanjeni z njihovimi osnovnimi podatki, od politične usmeritve, izobrazbe do poklica. Kdor želi volitve spremljati od doma, mu to omogoča spletna stran s klikom na GO LIVE.

Pred nekaj tedni sem z Aldom Ivančićem govoril o tem projektu v Kapelici in predlagal mi je, da bi ob tej priložnosti predstavil tudi novo pesem skupine The Coalition z naslovom Shame on U! The Coalition je nastal kot plod mednarodnega sodelovanja slovenskih underground glasbenikov, programerja in producenta Alda Ivančića (Bast), ameriškega kitarista Chrisa Eckmana (Walkabouts; Chris and Carla), nemškega basista Jojoja Wolterja (S:Y:P:H.), klaviaturista Andrije Pušića in pevca Aljoše Feldina. Pesem Shame on U! temelji na kratkem govoru ameriškega filmarja Michaela Moora na letošnji podelitvi oskarjev.

Vsak 20. volivec v Kapelici bo prejel kopijo pesmi Shame on U! na cedeju.
Kdor bi želel pesem poslušati ali si jo shraniti, lahko verzijo mp3 sname s te strani.

Davide Grassi

2. november