Dnevnik scenarista prireditve La Vie En Rose.

Na današnji dan ... čez teden dni bo za nami festival La vie en rose 2005, za katerega sem napisal scenarij. Pred nami je torej adrenalinski teden, v katerem bodo junake koncepta zamenjali junaki realizacije.

Ena izmed njih, Branka Kraner, organizatorka v Cafe teatru, me na to opozori že zjutraj, ko panično išče drugega junaka realizacije, Jureta Ivanušiča, sicer gostitelja večera šansonov. Sporočila v predalu njegovega prenosnega telefona so že zdavnaj presegla predvideno količino, ob enih pa naj bi se pojavil v televizijskem intervjuju.

Tretji junak realizacije, sicer perpetuum mobile Cafe teatra, Vita Mavrič, je trenutno mati Korajža. Najmlajšemu članu ekipe, njenem komaj nekaj dni staraem mladem šansonjerju, je ime Andraž. Zato Vite s takšnimi adrenalinskimi detajli ne obremenjujem in jo poskušam prepričati, naj tokrat ostane perpetuum stabile. V ekipi je namreč tudi junak realizacije Andrej Stražišar, Andražev ata, ki bo poskrbel za scenografijo in še marsikaj.

Na današnji dan ... pred letom dni sva z Vito začela sodelovati. Zakaj šele takrat, ne vem, spoznala sva se namreč že na današnji dan pred kakšnimi več kot 20 leti. Sam sem takrat jahal prvi val novega vala s svojimi Skakafci in za šanson, ki smo ga takrat tlačili v skupni koš s popevkarji "komercialisti", nisem hotel niti slišati. Nekaj let pozneje sva že bila bližje. Vita je v mariborskem teatru v okviru ciklusa Kabaret XX. stoletja pripravila predstavo Ne smejte se, umrl je klovn, mi pa Cabaret unplugged, polovico programa je imel Jure Ivanušič. In ravno on naju je z Vito pred letom dni povezal.

Naredil sem scenarij za La vie en rose 2004, ob tem pa še besedilo za šanson Moj klobuk je lahko šanson, s katerim je Vita sklenila lanski večer. Imenitno ga je uglasbil Mojmir Sepe. To je bilo prvo besedilo, ki sem ga "pustil" nekomu drugemu, in ko sem ga prvič slišal, sem dokončno spoznal, kako hitro lahko zaradi forme ali žanra spregledaš tisto, česar ne bi smel. Z Vito sva bila oba navdušena. Spoznanje, da je ob dandašnji glasbeni produkciji včasih bolje odpreti arhive kot pa radio, naju je pripeljalo tudi do Sna poletne noči, koncerta v spomin Marjani Deržaj. In zdaj sem not! In ker se je šanson tako lepo zapeljal k meni, se bom še jaz k šansonu.

S Skakafci bomo na letošnjem La vie en rose okrepili že tako močan "nostalgični" blok izvajalcev in se po 22 letih vrnili na oder Križank. Tako, na današnji dan ... je Jure pravočasno prišel na intervju, midva z Nadjo, junakinjo moje domače realizacije, pa sva na cesti zagledala dimnikarja zgodovine in se greva v Zagreb prijet za - Bijelo dugme.

23. 6. 2005

Danes je tisti dan v letu, ko preidemo na poletni, festivalski čas. In ur ob treh ponoči ne premikamo naprej za eno uro, da bi prihranili kilovat električne energije, ampak jo ob štirih zjutraj premikamo nazaj za pet ur, da bi porabili pet kilovatov več kot sicer. To ravnokar počnem. In s tem zagotovim svojemu dnevniku temeljno pravico, da nosi v glavi današnji datum.

Poročila v nočnem programu sporočajo, da svetovna zdravstvena organizacija sporoča, da se zarečenega kruha največ poje. In da ga je treba žvečiti počasi in temeljito. To se je dogajalo tudi včeraj v Zagrebu. Goranu Bregoviću & Co. s(m)o za nagrado sodili izključno in samo po njegovih pesmih.

Tudi sam žvečim ta ogljikov hidrat z visoko vsebnostjo konzervansov. Tako kot želijo robati mafijci na stara leta postati ugledni podjetniki in politiki, tako hočejo rockerji na stara leta postati šansonjerji. Ojačevalci in električne kitare so naenkrat odveč, pa še v križu jih štiha. Naenkrat so vsi unplugged in še do včeraj povsem razumljiva abeceda rokenrola dobiva nove in zavite črke. [e posebej pogost je tisti »c« z repkom (š) , najpogosteje ga najdemo v francoski besedi Chanšon. Vsakdanji akordi A, B, C dobijo naenkrat številke 6, 7, 9 in dodatke, kot so maj, sus, dim, kot da gre za kakšna modna imena otrok, ki so se razpasla. Katarzični vrhunec spreobrnitve doživijo ob nakupu zbranih Ježkovih del na vsaj 3 CD-jih. Krst pri Knjigarnici. Takrat se spomnijo prvih besed velikega Filipčiča iz Uvoda. K Butnskali. »Kdo sem? Kaj sploh delam tu? Kdo sem?« No, meni se je to zgodilo pred dobrim letom. In kadar sem ... poglej, poglej, zdaj pa je že.

24. 6. 2005

... in to kljub festivalskemu času (po starem bi bilo to ob petih zjutraj) ... naj nadaljujem ... in kadar sem v dvomih, ali ne gre morda za kakšne simptome krize srednjih let, se spomnim na Janija Kovačiča, ki že celo življenje ve, da so ti svetovi združljivi. Eden najbolj doslednih in kreativnih Ježkovih naslednikov je prehodil pot od kronika Škofljice pa do kronista časa.
Ježek, kronist nekega drugega časa, bi rekel:

Men je zmeraj prav, če je kej narobe,
s’cer bi moja služba šla po gobe.

Ne, ta služba pa nam res nikoli ne bo šla po gobe, ena redkih. Zato jo tudi z veseljem opravljamo. In z nakupom 3 Ježkovih CD-jev sem postal član vzajemnega sklada, ki ne bo nikoli v minusu. Changes (David Bowie) in Je ne regrette rien (Edith Piaf). Ti svetovi so združljivi. Jaz pa Greatfull (un)plugged.

In za to gre tudi pri letošnjem festivalu La vie en rose. Za združljivost svetov. Ker je letošnji večer šansonov koncipiran kot večer raznorodnih, »različnih in enakopravnih« izvajalcev različnih provenienc, generacij, žanrskih usmeritev itd., pa vendar še vedno naslonjen na francosko tradicijo in s tem francoščino kot najbolj enakopravni jezik šansona, smo ga pomenljivo in samoironično podnaslovili kot »French open«.

O tem pa nekaj več jutri. Danes se začne festival Lent, na katerem Skakafci opolnoči v Minoritski cerkvi obujamo spomin na osemdeseta. Kljub administrativnem premiku na uri brez kazalcev, bo treba kakšno uro tudi spat. Ptiči oponašajo mobitele. Poročila v jutranjem programu zarečenega kruha ne omenjajo več.

25. 6. 2005

Praznik. Dan državnosti, dan zgodovinskega spomina. Na dan, ko smo Slovenci v sebi odkrili ločeno mnenje. Mi smo včeraj zvečer praznovali delovno. Nočni koncert s Skakafci je bil nabit z energijo in dobrim občutkom na odru, pa s številnimi pohvalami v nabito polnem avditoriju o tem, da naj bi bili še boljši kot včasih. »Aaaah, saj ne bi bilo treba ... imeli smo zelo malo vaj ... pa bobnarja ni bilo na tonski vaji ... bla, bla ...« Tiho bodi in uživaj! To je prava hrana in špeh, ki ob tem raste, je edini, ki se ga ne braniš. Še posebej, če se to dogaja v prostoru, s katerim so povezani spomini na, po vsej verjetnosti, najlepša leta tvojega življenja.

Minoritska cerkev na Lentu je bila nekoč genialen gledališki prostor, kjer so nastajale same dobre predstave. Tudi sam sem izkoristil to, kar ponuja in leta 1993 se nam je tu zgodilo slovensko rokenrol gledališče. Jermanovo seme smo igrali tja do leta 1996, 58 predstav v čudovitem vzdušju. Od ekipe sta bila včeraj na koncertu Alenka Tetičkovič in Jure Ivanušič, žal smo se zgrešili z Vladom Kreslinom, ki je imel svoj koncert na velikem odru. Jure je neke vrste vezni člen na moji poti od rokenrola do šansona. Gledališče je bilo vedno najina stična točka, glasba pa ne. On se je domače počutil v šansonu, jaz pa v rokenrolu. Najprej smo samo skupaj muzicirali (saj veste, 'unplugged'), sčasoma pa sva izoblikovala nekakšno odprto formo kabaretnega večera, ki ima sicer čvrsto strukturo, vanj pa poljubno in glede na vsakokratni dogodek vstopajo in izstopajo glasbene točke, skeči itd.

Najpogosteje se je imenoval Cabaret Unplugged, kasneje pa Cabaret Bruxelles. S tem sva sama sebi postavila povsem nove standarde in od takrat naprej ni nič več tako, kot je bilo. Namesto koncertov smo začeli delati glasbeno gledališče, ki ni bil muzikal. Za to pa potrebuješ igralca, ki zna peti ali pa pevca, ki zna igrati. Zato ni nič čudnega, da je skoraj vse, kar pišem v zadnjem letu za Vito ali pa za Jureta. Tak koncept je seveda bistveno bolj zahteven in postavlja vse sodelujoče pred nove izzive. In zahteva sodelovanje.

Najlažje je sodelovati sam s sabo, ampak od sebe ne moreš nikoli dobiti 100-odstotne povratne informacije. In če v tako intimno ustvarjalno ozračje spustiš koga zraven, mu moraš 100-odstotno zaupati. Jaz jima zaupam. Ne samo, da so povratne informacije kompetentne, usmerjene so samo v tiste točke, ki so res pomembne. Zato se ne izgubljamo v nekem splošnem bluzenju in iskanju. To je zelo pomebno, sicer pri tem konceptu in zahtevnosti produkcije ne bi nikoli končali dela. Vse te izkušnje so vgrajene tudi v scenarij letošnjega festivala La vie en rose, verjetno najzahtevnejšega do zdaj. In unikatnega.

Tokrat sem prvič sodeloval z obema hkrati, z Vito kot umetniško vodjo in Juretom kot gostiteljem večera. In pri tem se vsak s svojo vlogo poistoveti 100-odstotno. Kako bo šlo to skozi? Saj veste, dva Slovenca sta pevski zbor, trije pa že parlament. In o tistem pravem slovenskem parlamentu imam ločeno mnenje. Končni izid je več kot pomirjujoč. Razlike v pogledih so na koncu prinesle presežek, dobili pa smo nekaj, s čimer smo vsi zadovoljni, brez ločenega mnenja. Kar je velika stvar. Glede na številne projekte, ki jih nameravamo vsi trije skupaj početi v naslednjem letu, pa še posebej!

26. 6. 2005

Z Juretom sva še enkrat prečesala cel tekst, a našla nisva nič. Ničesar, kar ne bi bilo na svojem mestu. Vse stoji in teče. Tekoče, kljub bogatemu in obsežnemu sporedu. Na papirju. Bogata odrska izkušnja nama sicer govori, da ne smeš biti nikdar zadovoljen že pred izvedbo, zato ta navidezni mir in tišino že iz vraževerja poskušava prekiniti s kakšnim dvomom. Kaj pa če bo ... Kaj pa če se ... Itd. Seveda se bo ... Še vedno se je kaj ... A to bomo reševali potem, na odru. Zaenkrat sva naredila vse, kar se da. Zato Jure danes ponavlja tekst, jaz pa imam popoldan še eno vajo s Skakafci.


Ta stvar z dviganjem napetosti in količine adrenalina pred nastopi je prav posebna štorija in čisto nič za lase privlečena. Včasih so gledališki režiserji starejše generacije že kot po pravilu na zadnji ali predzadnji generalki vrgli adrenalinsko bombo na ansambel: vse je zanič, pojma nimate, igrate kot amaterji, kostumi so kot za fašing, luč je taka kot na stranišču itd. Bla, bla ... Jasno, predstava je stala, bila je takšna, kot je bila, in tudi laiku je bilo jasno, da se v enem dnevu ne da nič bistvenega spremeniti. Štos je bil v tem, da igralce, pevce in vse ostale prebudiš iz samozadovoljnega miru in jim napoveš vojno, katere končni efekt je dobra predstava. In potem si zopet padamo v objem in se poljubljamo. No, nekateri so v tem pretiravali in mlajše igralske generacije so znale včasih na takšne pretirane izbruhe odreagirati tudi negativno.

Ta običaj je šel potem nekako iz mode, a dejstvo, da na oder ne smeš in ne moreš iti z rokami v žepu, ostaja. Zato igralci in pevci zdaj sami poskrbijo za ustrezno napetost. Tik pred nastopom je to običajna trema, v dnevih pred nastopom pa se večkrat pojavijo tudi kakšne hipertrofirane vedenjske motnje. Žrtve takšne vojne so, kot v vsaki vojni, civilisti, v tem primeru organizatorji. Potem pa, naenkrat, se zavesa dvigne in kaos postane urejenost.

Hvala bogu, da je vse to prihranjeno občinstvu. Šele po nekaj letih odsotnosti iz gledališča sem bil namreč sposoben normalno spremljati predstave in v njih uživati. Zato pa, če želite 100-odstotno odrsko magijo, ne silite v zakulisje! Danes je zadnji mirni dan, zatišje pred nevihto. Jutri se začnejo vaje. Jutri se začne kepanje z adrenalinskimi bombami. Pa je to res potrebno? Ne bi morda zadoščala običajna trema pred nastopom? Seveda ne! Zato, da bo z odra namesto potoka tekla reka energije. Pridite, ne bo vam žal!

27. 6. 2005

Send in the Clowns
Danes imamo vajo z Juretom, dirigentom Markom Fabianijem in dvema glasbenima klovnoma iz Nemčije. Gogol, klasičnoresni maestro v fraku, in Max, očarljivopoetični klovn z naramnicami in prevelikimi čevlji, sta virtuozna nemška glasbenika s tako različnimi značaji, da se med njima vname boj, ne boj, polnokrvno igranje. Na več kot dvajset inštrumentov in dva prepričljiva obraza. Artistično, humorno, fulminantno, očarljivo, tako drugače, da pozabimo dihati. Posledica je hoja po vrvi med klavirjem in tubo, hoja po robu klasične glasbe, džeza, šansona, klezmerja, flamenka ... Tako kot cirkuški klovni, ki morajo biti prvovrstni akrobati, da so lahko smešni, tako sta tudi Gogol in Max prvovrstna glasbenika z vrhunsko glasbeno izobrazbo. In številnimi nagradami.

Na festivalu šansonov se nam predstavljata z odlomki celovečernega programa z naslovom, ki pove vse: Salto Musicale. Z njunim nastopom želimo samo še podčrtati odprt značaj festivala La vie en rose, ki se ne zapira v žanrske predalčke ekskluzivizma, ampak je odprt za vse, ki znajo in zmorejo kaj povedati. Kjer je to, da razumemo besedilo, blagor in ne pokora. Pa čeprav gre za jezik glasbenih inštrumentov in dveh klovnovskih obrazov. Na rožnatih poljih govorimo in razumemo vse jezike, ki se dotaknejo srca.

Ko sem v zgodbo večera vključil še Gogola in Maxa, sem se spomnil tudi na pesem Send in the Clowns, ki jo je na lanski prireditvi zapela Radojka Šverko. Ta skladba je postala znana predvsem po izvedbah Franka Sinatre in Barbre Streisand, pa tudi številnih drugih. Neverjetno, koliko izvajalcev je posvojilo to pesem. Izvira pa iz sicer manj znanega Sondheimovega muzikala A Little Night music, narejenega po filmu Ingmarja Bergmanna. Vzdušje muzikala, ki je plavalo nekje med Strindbergom in Čehovom, ni kazalo kakšnega velikega komercialnega uspeha v Ameriki. Kljub temu da je bil posnet film z Liz Taylor in da je bila leta 1996 v Londonu izvrstna produkcija z Judy Dench v vlogi igralke Desiree Armfeld, je tako tudi ostalo. Ker je to ena pesmi, kjer se pevci/igralci ukvarjajo sami s sabo in svojo kariero (kot še npr. New York, New York ali pa zaključni song iz All that Jazz Boba Fosseja), se teh (pevcev/igralcev) še posebej dotakne. Send in the Clowns je postala uspešnica, nihče pa ni vedel, iz kakšnega konteksta izvira. Ljudje so spraševali, kaj pomeni tekst, Frank Sinatra pa je odgovarjal, da če mu pravilno prisluhneš, razumeš (menim, da si tudi sam ni ogledal predstave).

Vsekakor se je od tam naprej izraz Send in the Clowns prijel v pomenu: pošljite klovne noter takrat, ko gre kaj narobe, da odvrnejo pozornost od česa neprijetnega, nerodnega ali celo tragičnega (recimo, ko pade artist s trapeza v cirkusu), da medtem zabavajo občinstvo. Ta pomen sem tudi v scenariju za La vie en rose dosledno uporabil, ampak ... prevedel sem besedilo in bil s prevodom zelo zadovoljen (to je bil prav poseben izziv, ker teksta še v angleščini polovica ljudi ne razume), potem pa ugotovil, da vsebina pesmi ne ustreza zaključku La vie en rose... in se s teškim srcem odpovedal praizvedbi. Iz tega sem naredil krajšo priredbo - prigodnico in zmagal. Premagal sem svoj ego v dobro predstave. To pa ne uspe vedno!

28. 6. 2005

Junaki realizacije tekajo sem ter tja in dajejo vse od sebe. Nekateri bolj učinkovito, drugi manj. Včeraj zvečer smo se z Juretom, Gogolom in Maxom umaknili iz Križank in na Vrhniki obiskali Marka Fabianija in njegov orkester Simfonika. V prijetnem vzdušju smo vadili skupne točke, potem pa se vrnili v prazne Križanke in opravili še eno situacijsko vajo. Deja vu. Koliko takšnih nočnih šihtov na praznih in osamljenih odrih je že zapisanih v zgodovinski spomin muzeja moje gledališke zgodovine. Kaj šele Juretove. "Preteklost ni mrtva. Saj še sploh ni pretekla!" pravi nobelovec William Faulkner. In ker ni pretekla, bo danes pritekla. Na oder Križank. V velikem številu. Pa tudi prihodnost.

Naš današnji French Open se ne zapira v žanrske predalčke, ampak je odprt za vse, ki znajo živo v živo in imajo kaj povedat. In pri katerih je to, da razumemo besedilo, blagor in ne pokora. Odprt je tako mladim upom kot preizkušenim veteranom, poetičnim trubadurjem in hreščečim urlatorjem, milozvočnim lirikom in kritičnim protestnikom, velikim zvezdam in uličnim glasbenikom, etabliranim državnim umetnikom in nepriznanim marginalcem, veselim in žalostnim klovnom. Nekateri izmed njih v sebi združujejo vsakega nekaj.

To smo tudi mi sami. Še malo, pa se zbašemo v avtomobile, pa hajd čez Trojane! Delat še malo večjo gnečo na oder Križank. Trenutek, ko se kaos spremeni v predstavo, mi je po vseh teh letih še vedno velika uganka, zato ta nenaravni pojav vsakič znova spremljam s spuščeno čeljustjo.

V esperantu šansona bi ta trenutek opisal nekako takole: Mes dammes et messieurs! Bienvenue a French Open, bienvenue a La vie en rose.

Se nadaljuje.

Marko Vezovišek