Ob nastopu zagrebškega gledališča Komedija s predstavo ozadje odkriva Vita Mavrič.

Na začetku je bila samo voda. Mrtva voda, jalovo morje.
Ko pa je pretekel čas in čas in čas, se je napletlo tako, da je Morje postalo mati. Rodilo je otroka.

Tako je zapisal Ježek, ki v teh dneh praznuje svojo devetdesetletnico. Približno tako je bilo z mojimi prvimi odrskimi koraki, še preden se je rodil šanson in pozneje za njim Café Teater.
Kljub Ježku, kljub njegovim redkim naslednikom, kljub lastnemu trudu je slovenski šanson še vedno deseti brat na našem glasbenem prizorišču. Preprosto nima dovolj ukoreninjene tradicije.

Razmere so se seveda spremenile na bolje, vendar dokler se ne bodo zanj zanimali mediji, in to na adekvaten način kot v primeru popularne glasbe, bo pač težko.Brez pomoči medijev, te pa danes ni! Trenutno je na vrhuncu in v trendu komercializacija na vse področjih, v vseh plateh žitja in bitja.

Kot ne maram instant hrane, ne maram tudi ničesar, kar je instant nasploh. Od življenja pričakujem in zahtevam mnogo več. Seveda ravnovesje mora biti. Ljudje smo pač različni, na srečo. Jaz potrebujem glasbo, ki govori, gledališče, ki misli, knjigo, ob kateri ne zaspim, ampak iz nje črpam moč za nove ustvarjalne poti v življenju.
Nekdo potrebuje pa hamburger.Tudi, prav!

Od časa do časa se sicer zaradi tega na moč utrudim od vsakokratnega ponovnega utiranja poti. A jaz sem po naravi taka gusarska ladja, ki zelo dobro tesni, in se ne dam zlahka! Razlog moje vztrajnosti so vedno razprodane vstopnice in neznosno povpraševanje po ponovitvah.

La vie en rose, katerega edini doping sta poezija in glasba!
In jaz sem se mu zapisala že zelo davno tega. Rožnatemu opoju šansona, ki na moje veliko veselje zadnje čase spet postaja zmeraj bolj priljubljen. Ko smo letos v juniju ob deseti obletnici Café Teatra na Ljubljanskem gradu pripravili večer šansonov, ki smo ga poimenovali La Vie En Rose, se je na grajskem dvorišču trlo čez 1.400 obiskovalcev. Zame eden najlepših pogledov na občinstvo v zadnjih petnajstih letih, kolikor profesionalno stojim na odru, hkrati pa ga v zadnjih desetih letih kot umetniška vodja Café Teatra opazujem še iz drugačne, bolj zdrave razdalje. Bilo je kaj videti! Generacije vseh vrst.V zraku je bilo čutiti zasanjano predanost.Večer je odseval dih časa, poslušali smo pete zgodbe znanih in neznanih človeških usod, kot se za šanson spodobi. Bila sem preprosto srečna.

Sem človek, ki redno skače na glavo v prazen bazen. Imam srečo, da jo vedno odnesem cela. Sicer z manjšimi buškami, a vendarle živa. Živa? Zelo živa! Slišim, kako glasno mi bije srce, skoraj fizično se ga lahko dotaknem.
Pred mnogo leti mi je pokojni pianist Borut Lesjak po nekem koncertu, ko sem preutrujena popolnoma omagala za odrom, dejal, da moram zdržati, če želim kdaj od te sreče tudi kaj žeti. Imamo srečo, da opravljamo poklic, s katerim osrečujemo druge in konec koncev tudi sebe. V življenju ne šteje, kolikokrat padeš, ampak zgolj kolikokrat se pobereš!Najtežje je zdržati vse skupaj! Morala boš, sicer odnehaj že danes!
Takrat ga nisem razumela. Bila sem premlada. A danes lahko rečem, da sem vsemu navkljub in ne glede na videz utopističnemu načinu življenja še kako živa, velikokrat ranjena, a mnogo večkrat srečna! Ne bom umrla bogata, srečna pa zagotovo in na jesen svojega življenja se bom mirno ozrla nazaj na svojo pot z vedenjem, da sem tudi dajala in predvsem živela polno življenje. Razloge najdem v vsaki drobtinici dneva. Senzibiliziram vsak preživeti trenutek. Ne bi se rada zbudila čez dvajset let in ugotovila, da je moje življenje ena sama dolgočasna zmeda, iz katere ne vidim niti vrha lastnega nosu. Sprašujem se vsak dan. Veliko stvari naenkrat. In zdaj vem, da je vredno!

Po festivalu La Vie En Rose sem si privoščila dolge počitnice, hkrati pa neutrudno brskala v mislih za novimi in svežimi idejami, ki bi prevetrile sivo vsakdanjost današnjega časa. Slavnostna desetletnica obstoja Café Teatra se letos končuje, v pripravah je že nov poletni festival La Vie En Rose, pogodba s slavno italijansko divo Milvo je podpisana in priprave za njen koncert francoskih šansonov v Križankah že potekajo, ostane nam le še mednarodni večer, za katerega pripravo imamo v Café Teatru še dovolj časa.
A kako naj zaokrožim celoto letošnjih dogodkov? In porodila se je ideja o muzikalu.























Tako bomo v teh prazničnih decembrskih dneh s Café Teatrom gostili gledališče Komedija iz Zagreba s predstavo - muzikalom o slavni Edith Piaf.
Igralko in pevko Jasno Bilušić smo v prejšnjih letih v Café Teatru z njeno koncertno izvedbo šansonov Edith Piaf že gostili. Naši redni obiskovalci jo prav dobro poznajo. Usedla se jim je naravnost v srce. Sama pri sebi pa sem ves čas vedela, da koncert v primerjavi z muzikalom, v katerem igra glavno vlogo, ni tisto, kar bi v resnici radi pokazali slovenski javnosti.
Želeli smo več!






















Pred skoraj desetimi leti sem si igro Piaf avtorice Pam Gems ogledala v Berlinu. Ni me pretirano navdušila. Glavna igralka je v zelo značilni igralski maniri poskušala Piaf imitirati, pretiravala je v vseh pogledih. Njene pevske interpretacije so grobo vulgarizirale njen lik. Večkrat se mi je pripetilo, da so me na mojih koncertih ljudje prosili, da zapojem še kakšen šanson kraljice šansonov, a zanimivo mi sami ni nikoli padlo na kraj pameti, da bi se preizkušala na ta način. Takšna gesta bi bila v nasprotju z mojim načinom dojemanja te glasbene zvrsti in bi se mi zdela povsem nečimrna. Najti način, da poslušalci nehote ne bi iskali primerjav, pa skoraj nemogoč.To pa je nekaj, kar si kot izrazito svojevrstna in konceptualna ustvarjalka ne bi želela doživeti. Razen slavne nemške pevke Ute Lemper, ki je njene šansone dala preobleči v povsem nove stilske preobleke, sama pa oblikovala povsem svojevrstno interpretacijo na povsem sodoben način, me ni na tem področju zanimal nihče več. Piaf me je zanimala le še v izvirniku! Z leti sem si dovolila pravico do tega, da sem pač lahko izbirčna v odnosu do glasbe in gledališča. Plošče gospe Edith so zato skrbno spravljene v mojih omarah in zvoki Piafove preplavijo moj dom zgolj še ob kakšnih deževnih, jesenskih večerih. Potem pa se je zgodila zagrebška premiera. Upirala sem se ji dolgo, vendar sta me predanost šansonu in radovednost vendarle premagali. Po predstavi sem molčala vse do Ljubljane.Že dolgo nisem doživela predstave, ki bi jo tako prepričljivo nosila na svojih ramenih v celoti igralka sama. Če dodamo k temu še njeno tehnično natančnost, prefinjen občutek za najmanjšo igralsko fineso, njeno popolnoma zrelo in posebno interpretacijo, lahko mirno zatrdim, da si je Piaf zaslužila Jasno Bilušić!

Spretno se je izognila patetiki, banalnosti in vdihnila Edith povsem novo vrednoto: ranljivo, radovedno, nežno in končno zares zelo svojevrstno Piaf.
In kakšna je bila Piaf v resnici?
O razburkani življenjski zgodbi in posebnem značaju Edith Piaf obstaja nešteto nasprotujočih si zgodb. Njena zvezda se je rodila iz velikih osebnih tragedij, trpljenja, neustavljive strasti do življenja in ljubezni. Pela je, kot bi protestirala zoper vse to, in se petju predajala z vsem svojim bitjem, brez sramu in brez laži. Ta mala krhka oseba (1,47 m višine) nikogar ni pustila ravnodušnega. Boris Vian je nekoč izjavil:« Ob njenem prodornem, ekspresivnem glasu, nabitem z emocijami, bi vas zmrazilo, četudi bi pela telefonski imenik!«
Pam Gems, avtorica igre, predstavlja Piafovo v njenih najintimnejših trenutkih življenja, zunaj kulis in večinoma daleč proč od oči javnosti, v krogu redkih zvestih prijateljev in občasnih partnerjev.
Predstavlja nam obraz Piafove, kakršnega ne poznamo, pri tem pa upošteva prostaško okolje, iz katerega je izhajala. Med prostitutkami, lopovi, ob alkoholu in drogah.

V predstavi je prikazana tudi njena druga stran značaja, čutila je namreč paranoiden strah pred samoto in neznosno potrebo po prijateljih. In to vse zaradi lastne nemoči in pomanjkanja ljubezni, ki je ni bila deležna niti v zgodnjem otroštvu niti pozneje. Vsemu naštetemu navkljub je imela zlato srce, in mnogi pravijo, da ne bi nikoli izdala prijatelja, da je bila resnično verna in vdana tistim, ki jim je zaupala. Takih pa žal ni bilo veliko.
Edina prava strast in edino, za kar je Piafova resnično živela, sta bila oder in glasba.
Burne ljubezenske avanture, alkohol in droge so iz nje naredili eno največjih tragičnih junakinj francoskega šansona. Ob njeni smrti se je njena duša naselila v vse sobe Pariza in tam ostala za vekomaj. Umrla je stara še ne 50 let. Nasilnih fotografov na srečo ni bilo blizu, ker je umrla doma. Edith Piaf. Vrabček, od katerega so ostali samo njen pogled, njene blede roke, svetleč obraz in glas, ki se dviguje in dviguje in korak za korakom spreminja v njo samo.
Takšno opisuje pisateljica Pam Gems. Brez šminke in laži, bistvo in srž značaja Piafove.

Predstava, ki si jo morate ogledati in ki si jo boste zapomnili za zmeraj - ob zvokih orkestra, s šansoni Mon Dieu, Je ne regrette rien in drugimi, ki gredo do srca, vrhunski igri in petju prav posebne igralke Jasne Bilušić, gledališča Komedija iz Zagreba in Café Teatra v ljubljanski Operi 19. decembra ob 20. uri.

Vita Mavrič

Sorodna tema:
VITA MAVRIČ: DNEVI ŠANSONOV