Kako speči gibanico nam razkriva izvršna producentka slovenskega plesnega festivala Nataša Zavolovšek.

Pred sabo imaš velik kos testa.
Sestavina: posamezniki, ideje in ščepec idealizma.
Razdeli testo na osem delov. En del je Exodos, drugi je Cankarjev dom, tretji je Bunker, četrti je Plesni teater, peti je Društvo za sodobni ples, šesti je Vitkar, sedmi je Fičo balet, osmi del je En Knap. Organizatorji.
Vsak del pregneteš in razvaljaš. Dobiš kot list tanek plast testa.

Sestavine nadeva: razpis za festival Gibanica, kup plesnih predstav sladke in malo manj sladke, čisto plesne in malo bolj konceptualne, iz vse Slovenije. Vse pač ne gre v nadev, zato potrebuješ selektorje, ki dodajo nadevu popoln okus.

Pozor: pomembno je pravo razmerje in vedi, da v vsakem primeru ne moreš zadovoljiti čisto vsakega okusa!

Namaži pekač, t. j. začni promocijo, na dno položi prvo plast testa, nanj pa prvo plast nadeva, začni s solo predstavami, prekrij z drugo plastjo testa, pomembni so tehnična koordinacija, urnik in zopet dodaj nadev ...
Ko si porabil vse liste testa in ves nadev, položi pekač v vročo pečico in peci 6 mesecev.

Optimistično upaj, da si izbral pravilne sestavine za testo in nadev, da je vse dovolj dobro naoljeno in posladkano, pripravi krožnike, povabi goste in skupaj uživajte na festivalu Gibanica.

Opozorilo: zavedaj se, da je pomemben vsak posamezni del testa in nadeva, to vse da kompaktno in dobro celoto.
Hvala vsem mojim sodelavcem in udeležencem festivala. V sredo, 23. 2., bo naša Gibanica spečena.

Čuden dan
Niti ne vem, katerega dne smo danes, in niti ne vem, kje je moja koncentracija, smo pa dan pred festivalom. In ko si dan pred festivalom, imaš občutek, da je tako že vse narejeno. Vsaj jaz.
Dan pred festivalom pa se začne pravo garanje za naše tehnike. Brez njih ne bi bilo nič. Se jih pa vedno pozablja, ker so tako rekoč nevidni, saj niso na odru, ko je aplavz. Imam najboljšo tehnično ekipo s Borutom na čelu, mojim najdražjim sodelavcem, in s Karmen, ki ima vedno vse pod nadzorom. Ničesar se ti ni treba bati. Vse teče.
V bistvu je danes res čuden dan. Primanjkuje časa in energije. Ne maram takih dni. Kava teče v potokih, še dotakne se te ne …
Gibanje je pomembno. Gibanica je fantastično ime za naš festival. Ime si je spomnil eden izmed pobudnikov Gibanice, koreograf in plesalec Gregor Kamnikar. In smo rekli: to je to.
Pa se vsakič sladkamo z Gibanicami iz Domače peke.

Rada imam ta projekt, ker je nekaj posebnega. Gre za projekt, ki ga delamo skupaj z drugimi zavodi, ki se ukvarjajo z sodobnim plesom, ni solistov, vsakič se nam pridruži kakšna nova sila, letos so to En Knap in moji zelo pridni sodelavki Tamara in Katja. Vedno je nekaj novega.

Gibanica ima eno samo poslanstvo, prikazati našemu občinstvu in tujim gostom slovensko plesno produkcijo zadnjih let. Ki ni majhna in ni slaba. In ne vem, zakaj bi jo skrivali. V razmerah, v kakršnih delamo plesne produkcije, vedno poudarjam, da smo čarodeji. In seveda fanatiki. V bistvu je delo naš hobi, je način življenja. Tako pač je.

Vabim vas na sladko odprtje naše Gibanice, ki bo jutri v Cankarjevem domu.

Dan po odprtju.

Ob 7.30. Videti sem kot povožena mačka. Ravno pravi čas za pisanje dnevnika. Ko si nekje med sanjami in realnostjo. Realnost je naslednja. Festival se je
uspešno začel, prvi dve predstavi sta za nami in obe sta bili zelo dobri. Vedno je namreč ista predstava drugačna. In nikoli ne veš, kakšna predstava bo. Dobra, slaba, z veliko energije ali brez nje. Plesalci vsako predstavo podoživljajo drugače, nikoli ne veš, kakšna bo, in ob koncu so plesalci vedno v drugem stanju. Na odru dajo del sebe, samo vprašanje je, kako to vpliva nanje. Ne, ne ni lahko biti umetnik, čeprav večina ljudi misli, da je to nekaj najlažjega na svetu. Biti umetnik. Naši mali svetovi. Umetniki mislijo, da je njihov svet najpomembnejši, delavci v tovarni mislijo, da je njihov svet edini. To so naši mikrosvetovi, ki pa se zelo redko dotikajo.

Moj mikrosvet je ta hip v naši pisarni v Cankarjevem domu in moram priznati, da se zelo težko skoncentriram na kakšen drug svet. Recimo na svoj vzporedni svet, na sina Vivijana in vse najine male ljubljenčke.

Realnost je intenzivna. Prvi gostje so že tu. Svet je tako majhen. Vedno znova se srečujemo, na vseh koncih sveta, kar pa je lepo, je to, da smo vedno veseli drug drugega. Komaj čakam, da vidim svojega znanca, direktorja aleksandrijske knjižnice, ki je prispel včeraj pozno ponoči … Aleksandrija je čudovita.

Odprtje je bilo odlično. Predvsem pa sproščena, kar je najpomembneje. Gibanice so bile odlične, govor kratek, dovolj prostora za druženje. Zunaj je snežilo in vse skupaj je bilo idilično.

Kakšne so sanje? Ja, da bi ta idila trajala še najmanj 4 dni.

25. februar 2005
Nekakšna nostalgija me obhaja, saj sem se v nekem trenutku zavedla, da bo Gibanice pravzaprav že kmalu konec. Delaš šest mesecev pri enem projektu, ki mine, kot bi trenil.

Ponoči sem imela v Kantini Mexicana, kjer je naš 'meeting point', dolg pogovor z Alainom P. iz Kanade. V bistvu spoznaš, da je festival pomemben za samo promocijo Slovenije. Naše goste zanima vse, kar se dogaja in kar se je dogajalo z našo domovino. Res ne razumem naše vladne politike, da ne vlagajo več v kulturo, ko pa je kultura res pomemben dejavnik naroda. Tudi sodobna kultura. Nas pa se obravnava kot nekakšen privesek, ki še tiste tolarje, ki jih dobimo, porabimo za 'kr neki', kot bi rekel moj Vivijan.

Imeli smo sestanek naše skupine tujih selektorjev, ki bodo izbirali najboljšo predstavo na festivalu Gibanica; stvar bo resna in strokovno obravnavana, kar je edino prav.

Tale dnevnik je naporna stvar. Nikoli nisem pisala dnevnikov, posebno pa ne dnevnikov, ki so v bistvu javni, in ne zasebni. Ne morem jokati, ne morem pisati, kako zelo ga pogrešam, koga pa to v bistvu zanima? In kako daleč je.

Danes bo dober dan, čeprav pada sneg, kot da bi bili tik pred božičem in smo vsi nekam energetično tečni. Danes velja moje načelo: misli pozitivno (in deluje)!

Danes bodo na odru tudi moji umetniki, ki jih seveda vedno posvojim, saj drugače ne more biti, odnos med producentom in umetnikom je vedno zelo oseben. No, ne vem, če je vedno, samo jaz ne morem drugače funkcionirati. Če bi lahko, bi delala v marketingu.

26. februar 2005

Nevarno se približujemo koncu Gibanice. Koncentracija naše ekipe je sicer vedno slabša, kar je posledica preobremenjenosti in neprespanih noči, saj imamo vsak večer zabave, ampak vzdušje je odlično. Dobra ekipa smo. Gostje zadovoljni. Normalno, saj jih razvajamo. Na kakšnem tujem festivalu enostavno dobiš v roke mape in to je to. Nobenih osebnih stikov, nobenih ugodnosti, si pač tam.











Dan D je minil, in sicer kljub vremenski obremenitvi, kot so napovedali na TV Slovenija, in obsežnemu programu, uspešno. Publika je imela spet priložnost videti štiri zelo dobre predstave. Moji dve predstavi, torej Forma Interrogativa in Začasna avtonomna cona, sta bili zelo dobro odigrani. Predstavi se vsakič nadgrajujeta in vedno boljši sta. Všeč mi je, da ne moreš ostati vedno na isti točki. Nikoli ne smeš pristati na povprečje.

Zabava je bila odlična. Včeraj je bila skupna zabava med udeleženci Gibanice in udeleženci mednarodne konference, ki jo organizira Mesto Ljubljana na temo festivali. Zabave so eden izmed pomembnih točk festivalov. Tam se ljudje srečujemo, spoznavamo, navezujejo se stiki z ljudmi, ki jih nikoli ne pozabiš, tam se pije in pleše. Po mojem sem včeraj prvič uživala v plesu v dvoje. Plesalec Dejan Srhoj me je zavrtel po plesišču in sploh ni bilo slabo!

Malo pogrešam dva človeka, in sicer Iro Cecić, ki je delala na prvi Gibanici, zdaj pa pridno študira v Londonu, in Uršulo Cetinski, ki je bila na prvi Gibanici selektorica, letos pa je v Berlinu. Imela je predavanje, ona je rojena govorka, ko začne s tem, jo publika enostavno ne pusti z odra.
Maksimalno sposobni ženski.

Jaz nisem rojena govorka in jutri moram ob zaključku nekaj povedati, že zdaj mam malo treme, že vem, da bo to improvizacija. Obožujem improvizacijo, ko moraš najti izhod, pa čeprav se zdi, da ga ni. Nemogoče je vedno mogoče.

Vreme ni več obremenilno in ne pričakujem poslabšanja.

28. februar 2005
Dnevnik zadnjega dne, ki ga pišem z malenkostno zamudo, ker zadnji dan je le zadnji dan. Zadnji dan letošnje Gibanice je bil prav poseben, saj nič ni bilo tako, kot je bilo načrtovano. Dan je zahteval veliko improvizacije in močne živce. Ob 13. uri, med okroglo mizo Stanje stvari, kjer smo imeli kar zanimivo debato med našimi gosti iz tujine, umetniki, producenti in predstavniki države in mesta, sem dobila nujen klic. Kolikor sem lahko sledila okrogli mizi, je bilo pozitivno to, da nismo preveč jamrali. Ne prenesem jamranja. Če delaš dobro, se to prej ali slej nekje pokaže, če blefiraš, se tudi to prej ali slej pokaže. Res je, da bi morali imeti več denarja, da bi delali še bolje, predvsem je razlika med nami, tako imenovanimi neodvisnimi zavodi, in javnimi zavodi prevelika, delamo pa več in smo bolj prodorni od večine od njih. V vseh državah sveta pa je kultura sektor, kjer je neprestana borba in dokazovanje. Tako pač je, seveda to se ne pomeni, da je to prav oz. da sprejemam te pogoje, samo s stokanjem tudi ne prideš nikamor. Pomembna so dejstva in rezultati.

V glavnem, dobila sem klic in ves dan se je obrnil na glavo. Del ekipe naše zadnje predstave Mi vsi smo Marlene Dietrich for je zamudil letalo. Kar je pomenilo, veliko telefonskih klicev, spremembo urnika, apavrin ... Končna rešitev je bila, da smo imeli zaprtje festivala ob 20.00, pogostitev in na koncu polnočno predstavo. Kar se je izkazalo kot soliden kompromis. Odrekli smo se zabavi.











Podelili smo nagrado občinstva, ki jo je dobil mladi koreograf Jurij Konjar za svoj prvenec Katarza za začetnike, strokovno nagrado, ki jo je izbirala 5-članska komisija tujih gostov, pa je dobila predstava Forma Interrogativa koreografinje Magdalene Reiter. Moja produkcija. V redu.

Tokrat sem se odločila, da bom premagala svoj nenormalni odpor in strah pred javnim nastopanjem in imela sklepni govor, saj sem se hotela predvsem zahvaliti vsem, ki so kakor koli pomagali, da je Gibanica bila zelo uspešno izvedena.
Moj govor je bil nekako tak:

Mislim, da nam je uspelo. Uspelo se nam je srečati, kar je eno izmed poglavitnih poslanstev Gibanice.
Se srečati in predstaviti naše dveletno delo.
Za to, da nam je uspelo, bi se rada zahvalila mojemu timu:
Borutu in vsem njegovim tehničnim sodelavcem, Karmen in tehnični ekipi Cankarjevega doma, Igorju in njegovi ekipi, ker brez njih ne bi nič bilo prikazano. Oni pa niso videli ničesar, saj so delali cele noči.
Tamari, Katji, Urši in Tini, ker je vsa organizacija tekla zelo gladko.
Tanji, Ireni in Inge, da je naša podoba bila taka, kot se šika.
Vsem našim partnerjem: Cankarjevem domu, Bunkerju, Plesnemu teatru, Fičo baletu, Društvu za sodobni ples, zavodu En knap in zavodu Vitkar, ker skupaj gre vse lažje.
Vsem umetnikom, da ste nam prikazali svoja dela.
Našim selektorjem: Roku Veveraju, Mateji Rebolj in Martini Hochmuth, saj so opravili veliko delo in pripravili program, Gibanice.
Vsem vam, našemu občinstvu, ker bi bilo brez vas vse prazno in brez pomena.
Vsem našim gostom iz tujine. Veseli smo, da ste prišli.

Blažu Peršinu, Mitji Rotovniku, Mestni občini Ljubljana, Ministrstvu za kulturo, British Councill, Domači peki, Radiu Študent, Elektru, Mladini, Scca, Kolinski, Gorenjki za vso podporo in drugim posameznikom, ki ste kakor koli pomagali, da smo spekli to Gibanico.
Vsem našim mamam itd. Zdi se kot na podelitvi oskarjev.
Nimam rada zaključkov in koncev, obožujem never ending stories.
Tako da komaj čakam na tretjo Gibanico in upam, da boste vsi vi spet zraven.

Ne morem verjeti, preživela sem, očividci so celo trdili, da je bilo v redu. Pa čeprav sem imela sposojene čevlje, saj sem svoje pozabila doma. Še dobro, da se v teatru vedno najdejo kakšni čevlji, pa še celo dobri so bili! (Ravnokar sem dobila klic, Djuro me je videl po televiziji, baje sem bila videti grozno, kot da nisem spala cele noči ...).

Tako, Gibanica je končana, sploh nisem utrujena, nasprotno: polna energije, kar me je danes zjutraj malce presenetilo. Bilo je sladko, ampak kratko, veliko občinstva, veliko tujih gostov, ki so obljubili, da bodo zopet prišli, saj nameravajo spremljati delo naših umetnikov, veliko srečanj, novih stikov ...
In to je pravzaprav to, za kar delamo ta projekt.

Gremo dalje, v soboto imam premiero otroške predstave Augusta, režiserja in igralca Ivana Peternelja v Mini teatru Ljubjana, potem en teden sladkega dopusta in potem s polno paro na organizacijo festivala Exodos, ki bo letos še boljši, kot je bil lani od 5. 5. do 24. 5. 2005.

Nataša Zavolovšek
izvršna producentka Gibanice

Konec.