Foto:
Foto:
Vaje iz Začasno avtonomne cone;Foto: Nada Žgank
Začasna avtonomna cona.

Četrtek, 3. september 2004

Spet dan, ki ne obeta veliko. Motivacija na dnu. Zadnji dve vaji enaki, ogromno pogovorov, realizacijski učinek nezadovoljiv. Še dobro, da je toplo …

Ob prihodu na zbirno mesto pred Terminatorko (tako smo imenovali tekaško progo ob Večni poti) se Leja preteguje, Jasmin se smeji. Njene kratke hlače so podobne teniškim igralcem iz konca 70-ih, Tina stoji poleg Jasmine bolj kot ne komentar bližajočemu naporu, Tonči zamuja. Tek, spet ista proga, ravnina, par ovinkcev, povišan tempo, hiter vzpon, hoja po ravnini, spust, ponoven tek do štarta. Tudi po teku nerešen problem ostaja enako nerešljiv. Pred odhodom v studio pomislim, da bi bil danes lahko prost dan, saj ne moremo več. Saj je dovolj časa.

Ob vstopu v kino zopet pade senca na naše obraze. Še vedno premišljujem o možnosti prostega dne, ko srečam Alda, ki se prijetno smehlja: "Čao bejbi!" Moje stanje se v hipu spremeni. Zopet sem v svetu soočanja s spolnimi identitetami. Kaj je na Leji moškega, poleg tega, da izgleda kot svetovni prvak v ritmični gimnastiki za moške!? Kje so meje določitve, ton glasu, mišična masa … Že spet ne najdem pravih odgovorov.

Med ogrevanjem se pri vaji za trebušne mišice zamislim. Vajo okrepimo za dobrih sto trebušnjakov! Fantastično zadovoljni obrazi plesalcev izgledajo izpito, ko jih ujamem s pogledom. "10 sklec ..." pospremi Tinin vzdih, ki zveni bolj sarkastično in usmiljenja vredno. Po koncu vaje zavlačujem trenutek ponovnega soočanja z materialom. Kam naj gledam, kaj naj gledam, ne vem več, ali je to prava smer!? "OK, gremo spet sistematično ..." in usuje se slap glasnih razmišljanj o tem, kaj je front, kako ga obračamo, kaj so dinamične opredelitve ... skratka, spet ista mora, tisoč besed za pet gibov.

Rahel izpad trenutno umiri mnenja plesalcev. Nadaljujemo z menjavo vlog. Jasminin sistem se mi zdi poln nekih prepletanj in "ptičev" (ime plesne sekvence). Njen značaj je pri tem skoraj neulovljiv. Kot vedno je Tina prva, ki konča. Vsi dvomimo o njeni natančnosti in preciznosti. Tonči molči, ko Leja glasno izziva in komentira Tinino opravljeno zamenjavo vlog in sekvence. Jasmina začne poplesavati na Jamelio. Ravno ko jo hočem vprašati glede nekega prehoda, me njena nezbranost zmoti v ponoven "manjši" izpad in glasno pridiganje o odgovornosti. Poteg nazaj - in že vsi stojimo v črti, od koder štartamo sistem plesnih sekvenc. Vem, da grem vsem na živce!

Konfrontacija se nadaljuje. Še zadnja zamenjava vlog in sekvenc. Premor, vse je opravljeno, zadovoljstvo nepopisno. Občutek zaključene celote zadovolji vse, še celo lišaji ne srbijo! Čeprav fantje iz strojev zopet pijejo pivo na odru, nas dejanje ne zmoti, ker je zadovoljstvo nepopisno.

Primož se nasmeji, ko odigramo peteline, Tonči spominja na dahavskega zapornika. "No, jutri snemamo besedila", prekine Aldo zmagoslavno vzdušje. Aja, besedila: Greta, pa Jim, pa androgenost, pa minljivost, pa čarovniki, pa višji cilji, pa 'reality check', pa .... No, spet stanje "globokih" misli. Še dobro, da smo opravili sistem, bo jutri vsaj več časa za besedilo. Ne vem, ampak zdi se mi, da …

Kino Šiška

16. september 2004

Še dvanajst dni do premiere. Polletni ustvarjalni proces se bliža koncu in predstava počasi dobiva končno podobo. Na vajah zadnjih dni imam občutek, da se nervoza polega in da se končna vizija predstave vse bolj kristalizira v slehernem sodelujočem. Občasni dvomi, spremljevalci slehernega ustvarjalnega procesa, se umikajo medsebojnemu zaupanju, ki je nujno, kadar se ustvarja nov svet

Cona, kakor smo s prav posebnim sentimentom poimenovali Kino Šiška, kjer preživljamo skoraj vsak dan že od marca letos, je zapustila sled v slehernem od nas. Razpoloženje v The Stroju je zaznamovalo predvsem srečanje s plesalci in njihovim načinom dela, nazadnje pa tudi preobrazba že ustaljenih odnosov med nami, ki je pri tako intenzivnem delu neizogibna. Šele čas bo pokazal, kaj smo odnesli iz Cone. Trdno verjamem, da bo del izkušenj in spominov na ta čas slišen tudi v naši glasbi. Čemu naj bi glasba sploh služila, če ne temu, da naredi slišno atmosfero in čas, v katerem je nastajala?

Subtilno komunikacijo med glasbeniki in plesalci, ki jo skrbno razvijamo iz vaje v vajo, nam občasno grobo prekinejo različni tehnični zapleti, kar zahteva potrpežljivost in mirno kri. Že mnogokrat se je izkazalo, da je gladko delovanje The Stroja odvisno od nekaj sto vijakov, ki morajo biti vselej trdno priviti. Danes smo zopet reševali težave zaradi razglašene t. i. harfe, ki smo jo lastnoročno izdelali iz soda za nafto, kosa tračnice, nekaj jeklenih vrvi in elementov gradbenega odra. Po menjavi strun, kobilice ter žabic za zategovanje jeklenih vrvi smo imeli težave s premajhno nosilnostjo dveh vijakov, zato smo jih hladnokrvno zavarili. Upam, da bo harfa jutrišnji dan dočakala uglašena.

Mnogi ljudje, ki umetnost opazujejo z enim očesom in bolj od daleč ali pa jo konzumirajo izključno kot zabavo, si le stežka predstavljajo, da je meja med t. i. 'realnostjo' in 'domišljijo' le predsodek, ki podpira navidezno sliko bolj ali manj urejenega sveta. In le redki vedo, da proces, ki privede od ideje do predstave, zahteva mesece ali leta vaj, mnoge konfrontacije, jezo in užaljenost, bolečine v mišicah, neprespane noči, trenutke evforije, sesute roke in stopala, preklinjanje, mnogokrat pa tudi iskren smeh in tiho hvaležnost, da imaš sploh možnost sodelovati pri kolektivni stvaritvi, ki ji dodaš svoj zvok, dih ali gib. Privilegij ali prekletstvo

In ko se takole utrujeni približujemo cilju, dovršitvi ideje, ki se je z imenom 'Začasno Avtonomna Cona' rodila pred kakšnim letom dni, mi vse bolj postaja jasno, da si konca pravzaprav sploh še ne želim. Vsaka vaja prinese na dan kakšno presenečenje, kakšen problem in kakšno novo skrivnost, ki mi prišepne, da je začasnost, minevanje in smrt obenem pa tudi prostor ustvarjanja in odprtosti.

Primož Oberžan, The Stroj

20 september 2004

Ko sem prebral knjigo Hakima Beya “Začasno avtonomna cona”, mi je takoj prišlo na misel, da bi bilo dobro narediti nekaj na to temo.

Mateja Kejžarja poznam še iz časov, ko sem didžejal v Klubu K4. To so bili časi, ko so na plesišču kraljevali ritmi Nitzer Ebb, Ministry, Front 242, Borghesie … Nazadnje sva skupaj sodelovala pri predstavi “Občutno –občasno”, s katero smo bili tudi v Indiji. Another World, Another Planet – čudovita izkušnja nasmejanih obrazov in iskrenih pogledov.

Z The Stroj sodelujem že od prve plošče »Ventilator«, ki smo jo posneli v kleti športne dvorane »Tri lilije«, seveda v Laškem. Od takrat smo prepotovali pol Evrope, posneli drugo ploščo »Gremo«, nastopali pred verjetno najštevilčnejšim občinstvom v Sloveniji – pred 60 000 obiskovalci na letošnji prireditvi »Pivo in cvetje« (Kladivo in dretje oz. Pecivo in petje).

Tako kot pri Bastu so me tudi pri tem projektu zanimali kontrasti, nasprotja. Rock and roll, pivo in čik v stiku z multivitaminskimi tabletami in tekom na 10 km. »Zac« Hakima Beya je bila nekakšna štartna pozicija, napotek za umik s področja simulacije in nepotrebne dekoracije.

Glede na to, da v predstavi ne sodelujem na odru, sem na začetnih vajah v glavnem opazoval workshop, ki ga je Mato priredil za skupino The Stroj. Zabavno. Neverjetno, kako veliko lahko pove gib o človekovi osebnosti. To sem imel priložnost opazovati tudi na plesiščih disko klubov skozi dolgoletno kariero didžeja. Tokratna zadeva na odru pa je bila nekaj čisto drugega. Skok v podzavest.

Vaje smo razdelili na tri dele: plesne, glasbene in skupinske. Petnajst, dvajset ljudi na odru, včasih kaotično, včasih tempeljsko. Vadili smo celo pomlad in poletje. Beseda vaja se mi ne zdi preveč primerna za naše delovanje. Mislim, da sta iskanje in raziskovanje dosti uporabnejša izraza za to, kar smo počeli. Tak pristop je pripeljal do precejšnje količine materiala, kar mi pri delu vedno ugaja.

Za šestminutni prizor sem s plesalci posnel več kot 200 minut materiala. Včasih me je zgrabila panika, kaj naj bi počel z vsemi temi posnetki. Potem pa se je kar zgodilo in zgodba je stekla naprej. Zdaj, ko smo skoraj pred premiero, se mi zdi predstava bližja poeziji kot romanu ali noveli.

Všeč so mi projekti, ki ti pustijo zarezo v spominu, ki te napolnijo z novo izkušnjo. «Zac« bo na vseh nas pustil brazgotine – ne tiste dekorativne, ampak tiste prave, globoke.

Aldo Ivančič

29. september

Včeraj zvečer se je javnosti prvič na ogled postavila predstava Začasno avtonomna cona Alda Ivančiča, Mateja Kejžarja in skupine The Stroj. Linhartova dvorana je bila nabito polna, kar človeka navda s posebno energijo. Ker sem si že pred tem lahko ogledala nekaj vaj, sem vedela, kaj približno lahko pričakujem, toda ko se neko plesno ali gledališko delo prvič predstavi občinstvu, je seveda to povsem nekaj drugega.

Plesalci Mateja Kejžarja so se skupaj z Aldom Ivančičem in The Stroji projekta lotili zelo resno. Nastajati je začel že januarja. V poslopju nekdanjega Kina Šiška, ki ga Mesto Ljubljana trenutno namenja za vadbo različnih plesnih in gledaliških skupin, so vadili, raziskovali in se navdihovali več mesecev. Poglobljen odnos do predstave se pozna tudi na končnem izdelku, ki smo si ga ogledali včeraj. Gledalec ima občutek, da nič ni prepuščeno naključju, temveč je postavljeno na oder po tehtnem razmisleku.

Na odru se znajde sedemnajst plesalcev in glasbenikov. Urška Recer in Uroš Belantič sta jih oblekla v tako domiselne kostume, kakršnih že dolgo nisem videla. Človek ima občutek, da je soočen z nekakšnim plemenom mladih ljudi, ki so preostali na zemlji po apokalipsi. Urbano in primarno se spajata v eno. Vsak od sedemnajstih nastopajočih je zanimiv karakter zase, ki ima tudi svojo odrsko zgodbo. Razmeroma mlademu koreografu Mateju Kejžarju je po mojem občutku uspelo, da je zgodbe plesalcev učinkovito prepletel z zgodbami glasbenikov, kar je nedvomno zahtevna naloga. Vsi skupaj namreč delujejo kot en svet, in ne kot skupina plesalcev, ki jo spremlja skupina godcev, kar se pogosto zgodi, kadar se koreograf odloči, da bo njegov ples pospremljen z živo glasbo. Uro in četrt dolga predstava me je posrkala vase. Znašla sem se v čudnem svetu prihodnosti in preteklosti. Aldo Ivančič je z glasbeno opremo in manipulacijo zvoka ustvaril zvočni svet, ki presega zvočno podobo siceršnjih plesnih predstav. Zame je Začasno avtonomna cona redek preplet inteligence, premišljenosti in talenta ustvarjalcev. Predvsem pa njihove poštene in neizumetničene želje po ustvarjanju. Občinstvo je predstavo nagradilo z dolgim in živahnim aplavzom.

Precejšnja množica se je po predstavi odpravila v klub Cankarjevega doma. Tam je Pivnica Pačnik iz Laškega pripravila tako okusno pojedino, da so tudi siti kar hitro spet postali lačni. Povabljeni gostje, sorodniki ali simpatizerji ustvarjalcev so se družili pozno v noč. Tudi popremierski žur je del rituala, ki mu pravimo gledališče. Vsekakor je namenjen predvsem umetnikom, da laže prebrodijo stres ob prvem soočenju z občinstvom. Primož Oberžan, filozof in vodja The Stroja, je dejal, da je zanj včerajšnji večer vesel in žalosten obenem, kajti premiera je začetek konca. Vsaka predstava se namreč rodi, živi in umre, kar je zakon gledališča in življenja vsega bivajočega. V Začasno avtonomno cono se lahko odpravite še danes in jutri, pa v soboto in nedeljo. Je dogodivščina, s katero se splača obogatiti vsakdanjik.

Uršula Cetinski, vodja gledališkega in plesnega programa Cankarjev dom (koproducent predstave)