20. september 2004

Zjutraj pride Jan. Bučar. Igralec, s katerim skupaj piševa mladinski roman z naslovom Sibidusovo kukalo. On sede za računalnik, jaz na stol na drugi strani mize. Najin junak David je ravno v podzemni jami s tremi rovi. In v enem od rovov se sliši igranje klavirja ..., razmišljava, naglas, kako in kaj. Potem on odrola v sončen dan. Jaz pa na Študentsko založbo, kjer imam trenutno poslanstvo »Poslednji samorog«. Gre za enega najlepših mladinskih romanov kdaj koli napisanih. Tako nežen je. In se pogovarjam z uredniki, kako ga predstaviti; pišem maile, telefonarim. Počasi bomo začeli pripravljati konferenco za novinarke in novinarje – razmišljamo, kam vse poslati predstavo, ki smo jo pripravili. Čarodej Šmendrik, eden glavnih junakov Poslednjega samoroga, in »oštra« Mina Drpal. Sijajna sta, pa saj je tudi roman sijajen.

Na banki uredim nekaj mini finančnih poslov. Nakupujem. Tudi zelenjavo. Popoldne se lotim kuhanja ričeta. Vmes berem – Poslednjega samoroga, ne morem se ga naveličati. Zvečer govorim z Alexom Batisto, prijateljem iz Ilirske Bistrice. Pove mi, da se sprehaja po koprskih ulicah. Kmalu bom z njim delala intervju. O minljivosti. O staranju. On je namreč kipar in restavrator in konzervator. Razmišljam o staranju. Razmišljam, da bi znova prebrala Doriana Greya. Na mizi imam Ženske, ki tečejo z volkovi.

Ampak od kar pišem, težko berem. Raje se pogovarjam. In zvečer spet prirola Jan. In Maja, njegova punca, študentka igralstva. Pretiravamo z yogi čajem. Pišemo scenarij za modno revijo.

Razmišljam, da so najlepše stvari najbolj preproste. Tega se držim, ko zvečer zapišem nekaj vrstic v roman, ki ga pišem. Poletje s klovnom. ... «So tudi boleče bližine«, je Besi dejal gospod Safran, ki je bil mojster luči.

Rada bi napisala res dober ljubezenski roman.

21. september 2004

Pozno vstala. 21 neodgovorjenih klicev na mobilniku. Še vsa zaspana začela klicati "nazaj". Irena Rajh Kunaver mi je sporočila, da ji je všeč moj članek o Zlati ptici za Anteno. Saj je tudi predstava prelepa, kako ne bi bil lep članek! Cirkuška predstava; drevo v sijajnem kostumu Iztoka Hrge žonglira z jabolki, zlata ptica pleše na hoduljah. In potem je tu medved ... in morske deklice in nasploh zgodba o iskanju pravičnejšega, boljšega.

Kmalu pride Jan. Jan Bučar. Na rolerjih. On sede za računalnik, jaz se vrtim okoli in tako piševa najin mladinski roman. Oba sva zelo "strastna" do teksta. Jan sem ter tja vstane in mi (po poklicu je igralec) dobesedno odigra kako sceno. David je zdaj v drugem rovu. Ko z Janom zapreva file "Sibidusovo kukalo", začneva pisati scenarij za modno revijo. Kar dobro nama gre. Ves čas, ko piševa, se smejeva lastnim domislicam. Potem ko se Jan odpelje na rolerjih, jaz odfrčim v bližnji Interšpar na manikuro rok. Preprosto, zaželim si imeti lepe, urejene roke. In potem lepo pisati. Potem nov obisk; Kruno Antonič. Čarodej. Čarodej z velikim srcem. Sem članica "njegovega" kulturno-umetniškega društva Magicart. Pred kratkim je s sodelavci posnel dveminutni videospot "Moja Evropa moj dom". Projekt je dobil mednarodno razsežnost, ko je iz Berlina prišla novica, da je nominiran za nagrado "grand prix festival". S Krunom pripravljava tiskovno konferenco. Povezala sva se s prijateljem Primožem Šterbencem, izjemnim govorcem, strokovnjakom za mednarodne odnose in podpredsednikom Društva proti mučenju živali. Tudi on bo gost konference za novinarke in novinarje. Tako bomo prižgali iskrico povezanosti med umetnostjo in politiko. Saj se vsi spomnimo slovite Leni Rieffenstahl ...

Uganili ste; cel dan sem "prečepela" doma, a ves čas "se mi je dogajalo". Jutrišnji dan bo bolj dinamičen ...

22. september 2004

Zgodaj zjutraj pijem kavo in šivam ljubke rdeče mošnjičke. Nekje sem namreč prebrala, da feng shui uči, da rdeč mošnjiček, v katerem je zrno riža, prinaša blaginjo. Pa jih šivam, enega za drugim, za prijatelje. Moj prijatelj in sodelavec čarodej Kruno Antonić me odpelje v Škofjo Loko, kjer odhitim na davčno upravo po nakaznico za dohodnino. S Krunom pripraviva gradiva za jutrišnjo novinarsko konferenco.

Sledi skok na Študentsko založbo, preverjanje elektronske pošte, potem pa z Andrejo Mlinar, legendo slovenskega knjigotrštva, odpotujeva v hotel Turist, kjer se dobiva s Tilko Jamnik; predemo nitke za novinarsko konferenco za prelepo knjigo Poslednji samorog.

Doma me že čaka Jan. Piševa kakšni dve uri. Najin junak David se je danes spopadel z vojsko netopirjev. Kača Semba pa ga je rešila. Žal morava prekiniti pisanje, ker že drvim na založbo Sanje, kjer debatiram z direktorjem in urednikom Rokom Zavrtanikom. Odlično se razumeva. Kadiva kot turka. Pogovarjava se, kaj vse bi lahko jaz storila za založbo Sanje. In tudi bom. Blizu mi je njihova energija. Vznemiri me knjiga Plesalec; roman o eni najbolj vznemirljivih osebnosti moderne dobe, plesalcu Rudolfu Nurejevu, ki je močno zaznamoval duha in vrednote dvajsetega stoletja. Dolgo si ogledujem naslovnico. V Rokovi pisarni uzrem star gramofon. Zelo lep je.

Ko se vrnem domov, počivam. Sedim v udobnem stolu in pišem sms-je. Andrejki, prijateljici iz Postojne, in njenemu ljubkemu malčku Maticu. Pa svoji sestri, ki je na potovanju v Grčiji na Kreti. Moja sestra Tinči je moja najboljša prijateljica. Ljubezen med nama je brezmejna. Kličeva se "Šuki" in "Šuketka".

Ob osmih zvečer se dobim z Gregorjem Reyem, režiserjem videospota, ki ga bomo jutri predstavili na novinarski konferenci. Pripravljava se, piliva vprašanja in odgovore. Nataša, moja cimra, lepa, dostojanstvena plesalka in študentka francoščine, kar naprej kuha čaje vseh vrst. Res so dobri. Ko pojeva vsaka svoj sirov štrukelj, izgineva vsaka v svojo sobo. Jutri ima izpit iz Nietzcheja. Jaz pa, kot že rečeno, novinarsko konferenco.

Zdaj pa zašijem še en rdeč mošnjiček in grem spat. Se beremo jutri.

23. september 2004

Zjutraj v Kud. Ne, najprej kava. S Krunom, čarodejem. V Kudu dopolniva svojo vlogo za sofinanciranje umetniškega projekta. Imenovala sva ga: V graščini - princesa in čarodej. Kruno me odpelje do Študentske založbe, kjer se ukvarjam s Poslednjim samorogom. Novinarska konferenca je potrjena; 14. 10. ob 11. uri v Pionirski knjižnici. Pride Manca Košir. Pride Aleš Šteger, ki je to knjigo "našel", pa Tilka Jamnik.

Sledi novinarska konferenca Kulturno-umetniškega društva Magicart. Slaba novinarska udeležba. Vseeno pogledamo videospot še enkrat; res je lep. Rubi, oblečena v Rdečo kapico, nabira jagode, pa sreča volka. Pa ga objame. "Ful" ga objema.

Popoldne šarim po stanovanju. Likam, perem, telefoniram. Danes sem izvedela, da sem dobila pisateljsko štipendijo. V duši proslavljam. Zdaj se bom lahko ukvarjala s stvarmi, ki me veselijo, čeprav niso najbolje plačane. Rada namreč pišem. Rada sem pisateljica. To je zame najlepši poklic; kadar sem žalostna, se spomnim, da zgodb ne bo nikoli zmanjkalo, da bom vedno lahko pisala.

Zdaj je noč. Kuham si testenine s tuno in pišem članek o Hiši otrok in umetnosti. Nataša, moja "cimra", čez teden dni odhaja v Francijo. Lepo sva se razumeli, pogrešala jo bom.

Zdaj, ko sem dobila pisateljsko štipendijo, sem "bogata". Kupila si bom prenosni računalnik. Sestrico Tinči bom peljala v Kairo. Mami bom kupila knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi. Vanjo bom napisala: "Moji mami, da bi še dolgo tekala z volkovi." Obdarila bom tudi Tivo, mojo polletno nečakinjo. Lepo bo stikati med igračami in se naposled odločiti za najlepšo.

V Sviloprejki sem nekoč zapisala: "Z ljubeznijo ne prideš daleč. Prideš pa na konec sveta." V to še zdaj verjamem. Predstavljam si samo sebe, kako nekoč pridem na konec sveta. S polno dušo ljubezni.

Nina Kokelj