23. november 2005
"Kaj premišljuješ?" "O naslovu bienala." "Kaj pa EUPHORIA, a ni to najustreznejši termin za te norosti, ki se dogajajo?" "Uau ... Jan, nujno potrebujemo page za natečaj. Mora biti inovativen. Ne skrbi, to Marko obvlada." "Gospa Finkova iz podjetja Trimo nas podpira. To je zelo pomembno." "Ivan, ti boš delal fotko, Futro bo dizajniral CGP. Polona, ti komuniciraš samo s predavatelji, Vesna ti koordiniraš, Darja je tajnica.

Katarina kot naročena. Skrbela boš za natančnost in doslednost tekstualnega dela. Prelom bo delal Robi, jaz oblikujem. Bova delala pač cele noči. Čez dan ne morem nič, ker samo laufam." "PRovka je odpovedala. Ima osebne probleme." "Kaj? Zdaj? Štirinajst dni pred začetkom? Ne morem verjeti." "Spet novo karto za Ora Ita? Pa saj ta je nor, to je že tretja." "Halo, tukaj Nada iz PRagencije, se lahko dogovorimo za sestanek, da se podrobneje dogovorimo o sodelovanju?" Jadranka, ful hvala." "Peter, dvigni telefon, kličejo iz gradbišča, iz Tobačne." "Špela, spet kličejo "animatorji" - Nejc, Anja, Peter in čez pet minut še Aron in Aljoša. Zapletena druščina." "Meni se bo zmešalo. Catering, Dj-ji, stoli, ozvočenje, postavitev razstave, okrogla miza, plakati, vabila ... ne morem več."

"Peter ne odgovarja več na telefon." "Nina, v soboto moraš dat tiskat plakate. Je vse dogovorjeno." "Kdo gre v sredo ob devetih na letališče. Pride Riccotti z ženo." "Prostor je megalomanski, ampak ima svoj šarm, boš vidla." "Špela kličejo iz DHL, da je prispela pošiljka čevljev United Nude." "Nikolaja, ti si res ena super punca. Zelo te imam rada, ljubica moja. Se vidiva jutri zjutraj." "Tehnik! Kje je tehnik? Ugasni luči!"

Ljudje počasi vstopajo v prostor, v "evforijo". Sredi prostora jih pričaka Sanja.

24. november 2005
Včeraj zgodaj zjutraj sta odpotovala tudi Rem in Galahad. Izjemna človeka.
Prijetna in duhovita, resna in odgovorna. Še vedno globoko vpeta v dogajanje, nekoliko utrujena od včerajšnjega ponočevanja in v pričakovanju paketa iz Kitajske odgovarjam na maile. Ora Ito se zahvaljuje za predavanje, medtem ko se ljudje razburjajo. Končno imamo vzpostavljen absurd, ki je prisoten v naši družbi. In ravno v tem je čar evforije. To so stvari, ki vzpostavljajo distanco, ki izzovejo kritiko. Vsebinski kontrasti so del koncepta in se jih je potrebno naučiti brati.

Potem spet razlagam, zakaj ni Rema Koolhaasa, zakaj Ora Ito noče biti Morabito in zakaj je bil zadovoljen s svojim predavanjem, zakaj knjige niso zastonj. V sobo vstopi Vesna in reče "Poglej, kako so dobri čevlji." In res so čist odtrgani. Porn in Mobius sta čevlja, originalna United Nudova čevlja z Euphoria potiskom, izdelana posebej za petkovo dražbo. Izkupiček je namenjen podpori naslednjega bienala. Hvala UN. In zdaj me kliče Boštjan, da ima frko s časom. Končno se dogovorim z Mihom. Še deset minut pa moram na fakulteto, na korekture 1.letnik pri prof. Jaka Bonči. On je tudi drugačen. Na poti srečam Valentino, se dogovorim za honorar in pokukam še v Shop Galery Cliche.

Izvem, da so bili prodani štirje pari čevljev. Mogoče pa ima Ljubljana voljo postati drugačna, o čemer so včeraj govorili študentje na okrogli mizi Ljubljana - mesto prihodnosti? Anja je bila moderatorka. Naredila je izjemen uvodni kratki film o tem, kako Ljubljančani vidijo svoje mesto. Zelo perspektivna študentka arhitekture. Sodelovala je tudi pri animacijah City of skyscrapes skupaj z Nejcem in Petrom. Tudi na ponedeljkovi okrogli mizi so študentje prof. Koželje močno izstopali in končno imamo investitorja sogovornika.

25. november 2005
Danes pa res zamujam. Se opravičujem, ampak enostavno nisem imela časa in še sneg. Avtomobili vozijo čisto počasi, kot bi se ustavil čas. V snežinkah se rišejo obrisi hiš. Svetloba cestnih svetilk jim daje čarobnost. Žarijo oranžno, ne bolj rumeno-belo. Ne čutim več nervoze. Nikamor se mi več ne mudi. Nič več ne vidim tistih zoprnih, prepotentnih obrazov. Sneži. Obožujem sneg. Popolna romantika. Prepustim se mislim, tistim prijetnim, za katere imam tako malo časa. In riše se mi prizor, ki ga bo objavila oziroma v kontekst postavila Nina: Oblečena v roza-rdeč rožast plašč, v črnih usnjenih škornjih, z očali, kapo in torbico, tako volneno, stojim sredi avtoceste ob 4.00 zjutraj in mimo mene drvijo avtomobili . Izklopim se.

Popolnoma. Misli mi uhajajo. Premišljujem o neizrečenih besedah.

26. november 2005
Dražbo preložimo na torek. Glavni vzrok - sneg. Še vedno sneži, vendar tokrat imam problem z letnimi gumami. Vsa včerajšnja romantika je izgubila čar. Spet hitim. Pa ne morem, ker je sneg. Ne pusti me, da prehitevam čas. Nikolaja me že čaka. Zmenjeni smo, da se dobimo na waldorfski šoli, kjer so včeraj s prijatelji Tajo in Tinom krasili učilnice in izdelovali božične izdelke. Nikolaja bi se rada prepisala, vendar midva vztrajava na klasiki. Še vedno maili. Luca se zahvaljuje in nas predlaga za najboljši dogodek leta. Gabrile piše, da je našel založnika, kajti odločili smo se, da vsi prisotni na bienalu izdamo knjigo Euphoria. Se že veselim. Galahad mi ponudi mesto direktorice, Rem nas vabi na Kitajsko. Rudy ne mara mailov in raje telefonira. Sprašuje o lepih slovenskih dekletih in pošilja sina v Slovenijo. Pravi, da se mora kri mešat. Roemer pa se čudi tej grozljivi provincialnosti in ne more verjeti, kako lahko zdržimo v njej. Ne vem, še sama ne vem, kako. Morda sem že vsega navajena in se s tem sploh več ne obremenjujem, čeprav sem vedno pripravljena obleči Chalayanovo mail dress in odpotovati kadar koli, kamor koli. Sem neodvisna in svobodna in lahko grem. Morda že danes.

27. november 2005

Berem Sobotno prilogo. Nimam komentarja. Oblečem se odkopljem avto in spet v biro. Tokrat moram pripraviti filme za večerno projekcijo. Danes bodo sami contemporary arhitekti govorili o projektih Sociopolis, o viziji razvoja Valencie kot mesta tolerance, koeksistence in vzdržnosti. Sicer je izbor filmov za Euphporio temeljil na različnih urbanosocialnih vsebinah oziroma Kako ekonomija in politika spreminjata karakter mesta. Kako Lagos neustavljivo raste v neovladljiv megapolis? Kako se v Tajpeju prodajalnice betel nuts kot rakave celice širijo po mestu in se jih ne da uničiti? Kakšen je fenomen Karakasa in prepletanja dveh megastruktur - novejše in 23 de Enero. Kako se stadion pretvori v največji trgovski bazar, kamor prihajajo ljudje iz vse Vzhodne Evrope? In še nekaj klasike o umetnem mestu Brasilia in dokumentarec o njegovem avtorju Oscar Niemeyer, zame največjem arhitektu. Na Liffu nisem bila niti enkrat. Letos je bilo res nemogoče. Še dobro, da je kar nekaj filmov, ki me zanimajo, odkupljenih. Kliče me Stefano. Naslednji teden ima zagovor doktorata v Benetkah. Ukvarjal se je z mesti v 80-ih. Za primer je vzel tudi Ljubljano - Fužine in Split 3. Arhitekt in urbanist Braco Mušič mu je vse razložil. Upam, da bodo njegovo knjigo, ki jo namerava izdati, prevedli v slovenščino. Peter se že resno pripravlja na projekt za Milano in zapušča evforijo. Jutri peljem Nikolajin razred na Euphoria v Tobačno. Bomo videli, kakšen bo komentar najmlajših.

28. november
Tokrat v sliki.

29. november
Včeraj res nisem imela časa. Glavna tema - Arhitektur Zentrum Wien. Poslali so nam poškodovane datoteke. Ves dan rešujemo, kar se rešiti da. Martina se opravičuje. Namesto da ona miri mene, jaz mirim njo. Sem popolnoma mirna. To se pač zgodi. Ampak Ljubljana je res polna idiotov. Predvsem mlajše generacije. Presenetljivo. Ne vem, kaj bomo s to zaplankano, nerazgledano, razvajeno mladino. Slabo nam kaže. Oni so tudi najbolj glasni glede spremembe datuma prihoda "velikega" Rema Koolhaasa. Pa saj bo prišel.

Ne bom pozabila tistega kosila, ko je zazvonil telefon. Polona. "Rem Koolhaas ne pride v četrtek v Ljubljano. Je nujno zadržan." Pozabim na kosilo. Kot nora začnem telefonirati in čez minuto vsi za mizo kličemo po celem svetu na Kitajsko, v Amsterdam, kličemo Petro, Charlie, Nicole. United nudovca ne razumeta sicer zakaj taka panika, če OLD REM ne pride, ampak ona dva ne poznata Ljubljane, tega majhnega mesta. Čez dve uri je vse jasno.

Pride. On pride v Ljubljano, vendar najprej šele v začetku novega leta. Torej ga bomo počakali še enkrat, vendar tokrat zadnjič. In samo takrat sem bila resnično vznemirjena in zaskrbljena. Sicer sem zadovoljno utrujena. Se ne pritožujem. Mi je lepo. Uživam z ljudmi, ki razumejo, kaj delam, kaj mislim in kaj bi rada. Euphoira zame ni norost, je distanca. In uspelo nam jo je zavzeti. Hvala še enkrat vsem , ki so in ste sodelovali na EUPHORI. Všeč nam je, da smo drugačni.

Špela Hudnik