20. maj 2005
Odnos do mojega dela

Odkar pišem, ustvarjam, režiram je moj odnos do dela vedno enak, visoko odgovoren. Ker sem sama sebi najstrožji kritik, sprejemam od zunaj samo tiste kritike, ki so strokovne in argumentirane. Že od začetka prav zato odklanjam možnost, da bi vsak, kar povprek, moja dela "stokovno kritiziral" ali pa bi jih kritiziral s stališča vzgojnosti, pedagoškosti, primernosti itd., ampak lahko debatiram o teh stvareh samo z ljudmi, ki imajo določeno znanje, pa tudi občutek za to, da je lahko tudi miniaturna pravljica umetnina.

Ves čas imam pred očmi, da je pravljico treba rehabilitirati kot literarni žanr. Pri tem se ne smemo ozirati na hiperprodukcijo kiča, sladkobnosti, navidezne velike ljubezni do otrok, saj je pravljica organizem, ki mora živeti sam zase, ne glede na to, ali jo mali otroci sprejmejo ali ne. Lepo je, če jo sprejmejo, če se pri tem čustveno udejstvujejo, če čutijo sočutje in sočutenje do oseb v pravljici. Moja glavna ciljna publika, bralci, pa so odrasli ljudje, ki so ohranili otroškost, vendar niso otročji. Ker se ti dve stvari pri odraslih ljudeh izključujeta. Otročjost je mentalna nedozorelost, otroškost pa je čuvanje zaklada. Čuvanje čistega pogleda na lepo, na to, kar je prav, in na to, kar nam včasih celo da nekaj poguma. Ker je vsaka pravljica od vsega začetka človeštva nastala iz mita, se seveda pravljice razlikujejo po tem, ali je mit treba približati otroku na otročji način ali ne. Jaz pravim, da ne. In tudi če v dialogih pravljičnih iger včasih uporabljam govorico, ki spominja na govorico majhnega otroka, počnem to namerno, in to zato, da tisti otrok v odraslem človeku tudi prisluhne temu otroškemu tonu.


Bistvo mojih pravljic je vedno zgodba, ki – kot je omenila že gospa Milena Blažič – ima osnovni arhetipski motiv; odhod od doma (to je seveda tukaj simbol), potovanje, na tem potovanju pridobivanje izkušenj, ki prihajajo iz udarcev, žalosti, razočaranj, frustracije ... To mora zrasti v vrh, ki je neko spoznanje, in potem se šele stvar/zgodba začne reševati s pomočjo pravljičnih bitij, vil in škratov in strahov, čarobnih paličicih in podobnih rekvizitov. Šele potem ko je grenka negativna izkušnja že za pravljično osebo.

Tako kot to velja tudi za zorenje vsakega človeka od otroškosti, prek adolescence, prek zrelosti, ko se prevesi v odhajanje. Ker je sicer to odhajanje nesmiselno – ne govorim o smislu življenja, govorim o smislu zorenja – če to odhajanje pomeni odhajanje od intenzivnega življenja, potem je smrt logičen zaključek. Če tega ni, potem je smrt bolj grozljiva in je vedno povezana z večnim ZAKAJ? in celo z občutkom, da se nam godi krivica, ker moramo umreti. To je treba premagati in v tem smislu se mi zdi, da pravljica, drama, poezija, roman imajo svoj globlji smisel.


Splošno vzeto, pa pravljica nima nobene praktične vrednosti. In njena vrednost je prav v tem, da nima praktične vrednosti, seveda če odštejemo inkaso gledališča, avtorske honorarje, zabavo publike, ampak v resnici praktične vrednosti pravljica nima. Več praktične vrednosti dajejo pouk v šolah, usmerjena vzgoja, dobri in slabi vzgledi, medtem ko ima pravljica funkcijo umetnine in umetnost sama na sebi nima praktične vrednosti in ravno zato je v tem njena najvišja vrednota.

21. maj 2005

Odnos do Sapramiške

Odnos do Sapramiške se je v vseh teh letih poglobil oziroma izkristaliziral. Občutje, iz katerega pravljica nastane; če je to umetnina, in mislim, da nekatere moje pravljice so umetnine v svojem žanru, potrjuje, da je skozi življenje treba iti tako kot v prastarih mitih, ko je moral junak preplavati sedem morij, preplezati sedem gora, ubiti zmaja in prinesti zlato jabolko. Na koncu je to zlato jabolko simbol zlatega jabolka/zlate ptice v rokah avtorja, ker se mu na neki način tudi njegova življenjska pot kaže v teh pravljičnih zgodbah.

Tako je tudi pri meni v vseh tistih pravljicah, ki so zares izbrušene umetnine. Vse seveda niso in tega se zavedam. Precej pravljic je napisanih iz vihravega razpoloženja, iz dobre volje, iz želje po zabavi, tako moji, kakor zabavi tistih, ki pravljico berejo. Kadar pa gre za tovrstno umetnino, kot sta Pekarna Mišmaš ali pa Sapramiška, potem pa je v nekem smislu pravljica bližnja sorodnica moje poezije, ki govori o isti stvari, in to je moto, ki spremlja vse moje literarne umetnine – “Durch leiden freude” (če zna kdo nemško naj prosim preveri) – Skozi trpljenje v radost. Seveda to ni tista ekstatična radost, ampak neko pomirjenje, harmonija, ki se ustvari iz nekega kaosa doživetij, neusklajene glasbe, razbitih slik, črepinj. Na koncu se to sestavi v logičen zaključek. In to funkcijo ima v moji poeziji tista daljna zvezda nad goro, kot edini absolutum. V pravljici pa je to recimo tisti del, ki razreši najhujšo stisko, takrat ko se vse zdi najbolj brezupno.

Zato ima v Sapramiški, filozofsko gledano, mišji strah funkcijo boga, ki ga seveda ni, kot v življenju vemo, ampak ravno v tem je smisel pravljice, je smisel mita in v nekem smislu tudi smisel religije za preproste ljudi, za otročje ljudi, ker potrebujejo vero v to, da se bo na koncu vse razrešilo. Zato je tudi vsaka religija v svojem bistvu pravljica. Ene so dobre, duhovite, bogate, druge pa precej neslane, ampak v to se ne bom spuščala.

Moje delo je, da pišem dobre pravljice, ki imajo rep in glavo, kakšne pravljice pa pripovedujejo kleriki pa ni moja stvar, ker me ta svet ne zanima.