Dnevnik je pripravila skupina sedmih mladih tečajnikov v okviru Sveta umetnosti, šole za kustose Zavoda SCCA - Ljubljana. Predstavljajo nam potek desetmesečnega tečaja, ki so ga zaključili z otvoritvijo razstave Med ognjem in umetnostjo v Galeriji Škuc, ki bo na ogled do 24. julija.

TEČAJ ZA KUSTOSE SODOBNE UMETNOSTI

Svet umetnosti, ki v okviru SCCA – Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost skrbi za izobraževanje o sodobni umetnosti, letos že sedmo leto organizira tečaj za kustose sodobne umetnosti.

To je daleč naokrog edina možnost, da se posameznik pobližje seznani s kuratorskimi praksami. Tečaj namreč v začetni fazi poskrbi za teoretično podlago, ki jo udeleženci poskušamo prenesti tudi v prakso. To je kar zahtevna naloga, ki pa nam jo pomagajo reševati bogate izkušnje voditeljice tečaja, Saše Nabergoj, in letošnjih mentorjev, Nevenke Šivavec (Likovni salon Celje) in Tadeja Pogačarja (Center in Galerija P-74, The P. A. R. A. S. I. T. E., Museum of Contemporary Art).

Skozi predavanja kustosov, umetnikov in art menedžerjev smo se seznanili, kako deluje umetnostni sistem v Sloveniji in v njeni bližnji okolici (tradicionalne ekskurzije v Avstrijo, na Hrvaško), kakšna so trenutna gibanja v sodobni umetnosti in kako se kustosi spopadajo z novimi izzivi sodobne umetnosti.

Vse to so znanja, ki jih tečajniki v okviru našega uradnega izobraževalnega sistema ne moremo dobiti. Sodobne umetnosti se na fakulteti ne predava, izobraževanja za kustose pa tudi v širši okolici ne poznajo.

In kar je najpomembnejše: izobraževanje se ne konča pri teoriji, udeleženci moramo sami izpeljati razstavo. Sam proces vključuje izbiro umetnikov in izdelavo koncepta razstave, organizacijo, fund – raising (iskanje virov financiranja za izvedbo razstave), odnose z javnostjo in mediji in samo postavitev razstave.

Ko je danes vse skupaj že skoraj mimo, si sploh ne morem predstavljati, da bi se tega lotil sam. Na tričetrt stvari, ki so potrebne za izvedbo take razstave, sploh ne bi pomislil.

Najboljša referenca o uspešnosti tečaja pa je podatek, da so udeleženci prejšnjih letnikov zdaj že uveljavljeni kustosi v tako prominentnih ustanovah, kot so Moderna galerija, MGLC, Galerija Škuc, Galerija Kapelica in druge.

Kot najbrž že veste, smo umetnike in njihova umetniška dela izbirali do zadnjega trenutka, saj smo želeli izbrati res najprimernejše. Zaradi tega pa nam je manj časa ostalo za birokratske in logistične prijeme, brez katerih pri koncipiranju razstave ne gre. Na našo srečo so bili ljudje, s katerimi smo se dogovarjali za umetniška dela, izredno korektni in so se držali dogovorjenih rokov. Zahvaljujemo se tudi poštnim službam, ki so dostojno opravile svoje delo in nam prihranile obilico živcev, ki smo jih lahko mirno prihranili za dneve postavljanja razstave. Vsekakor pa nam je vstop v evropsko družino omogočil, da smo lažje dihali in se nam ni bilo treba dušiti pod težo birokratskih obrazcev in postopkov.

Ko smo umetniška dela dobili, smo se pomirili, vendar smo se zavedali, da nas sedaj čaka prijetno, a odgovorno delo. Prišli so dnevi postavljanja razstave. Vse se je začelo tisto soboto, nekaj dni pred otvoritvijo. Zavedali smo se, da mora biti razstava v štirih dneh postavljena, kar je vsem tečajnikom privabilo precejšen cmok v grlo, saj je bil to naš prvi kuratorski projekt. A so nas »stari mački« pomirili in dejali, da ni nobene panike in da bomo z marljivim delom razrešili vse težave. Razstava ni preveč tehnično zahtevna, a vseeno je treba pametno preučiti vse možnosti postavitve.

Začeli smo z barvanjem sobe. Vsekakor nam to ni predstavljalo večjih težav vse do trenutka, ko smo odprli zaboj z zmešano barvo. Potem je sledil šok in naša pričakovanja o idealni barvi so se razblinila. Ker pa za vsako težavo obstaja rešitev, smo brž oddrveli po nove pigmente v trgovino in previdno mešali barvo do trenutka, ko je le ta ustrezala našemu okusu. Primerno zapletu se je tudi naš čas barvanja razvlekel na čas enega dneva. Nato smo naslednji dan vsi zadovoljni ugotovili, da je bil z barvanjem naš cilj dosežen in smo tako brez težav naprej diskutirali o tehničnih zmožnostih razstavnega prostora in zahtevnosti umetniških del in njihove prezentacije.

Da tečajniki nismo bili sami, priča tudi dejstvo, da so nam v naslednjih dneh do otvoritve na pomoč priskočili prav vsi. Mentorja Nevenka Šivavec in Tadej Pogačar, Saša Nabergoj s svojimi koordinacijskimi prijemi in seveda nepogrešljiva tehnična ekipa galerije Škuc.

Tevž Logar

KONCEPT RAZSTAVE

Po krepkem napenjanju možganov in iskanju, večkratnih večernih, delovnih sestankih, če bi jih tako sploh lahko poimenovali, smo le ujeli osnovni naslov, za katerega smo menili, da bi nam lahko služil kot koncept razstave. To je bil »ogenj«. In zakaj ogenj? Mentorja sta nas uspela prepričati, da naj poskusimo z nečim enostavnim in širokim. In ogenj je temu zelo ustrezal. Na drugi strani pa je ponujal številne možne kuratorske prijeme, raznolike koncepte, za katere smo menili, da se bodo izkazali šele čez čas. Pojavilo se je vprašanje, katera smer nas zanima. Odgovor je bil enostaven. To je bila neka notranja srž, notranja energija, osebno subjektivno doživetje, torej »ogenj« kot metafora. Ekskurzija v Zagreb, ki je sledila, pa se je izkazala, še za toliko bolj na mestu. V Zagrebu smo odkrili delo, za katerega smo vedeli, da je to to. To je bilo delo Željka Jermana Martine instalacije, ki nas je vse hkrati enako prevzelo. Besede niso bile potrebne, oči so povedale dovolj.

Sledila je faza raziskovanja. Na internetu, v knjižnicah in nato tudi na oddelku za dokumentacijo v Moderni galeriji. Kljub temu, da nismo bili vselej v »peti prestavi«, nam je počasi uspeval širiti nabor umetniških projektov, za katere smo menili, da se na nek način povezujejo z našim osrednjim razstavnim eksponatom Martine inštalacije. Sledila je poglobljena raziskava ozadja nastanka del, iskanje del in seveda zagotovitev, da si jih lahko sposodimo za razstavo. Po več kot mesecu dni krepkega dela smo izbrali umetnike, katerih dela si boste od srede, 23. junija, lahko ogledali v galeriji Škuc. To so: že omenjeni Željko Jerman z delom Martine instalacije, Marina Abramović in Ulay z delom The Great Walk Wall/The Lovers, Borut Hlupič z Angeli in Teologija astronomije in arhitekture in še zadnji John Baldessari z delom I will not make any more boring art.

Naslov razstave Med ognjem in umetnostjo išče in izprašuje intimno, subjektivno doživetje umetnika, točko v umetnikovem življenju, na kateri želi prekiniti s svojo preteklostjo. Ta lahko na eni strani manifestira kot intenzivna osebna izpoved in na drugi strani kot akt, ki je temu nasproten vsaj na prvi pogled in izgleda, da izhaja zgolj iz racionalnega preizpraševanja mesta umetnosti in seveda tudi umetnikovega mesta znotraj le-te. Prav ta dvojnost pušča razstavo odprto. Dopušča gledalcu, da si sam zastavlja vprašanja in s pomočjo umetniških del nanje tudi odgovarja. Hkrati pa delo Johna Baldessarija omili katarzo, ki jo gledalec ob poglobljenem soočanju z ostalimi deli doživi. Naslov razstave opisuje prav to izkušnjo, vprašanje meje in povezave med metaforičnim pomenom ognja, torej tistim notranjim ognjem in področjem umetnosti kot take. Notranja nuja je tista, ki se ji umetniki podredijo, ji prisluhnejo in tako izkoristijo polje umetnosti za simbolno dejanje, proces očiščenja.

Takšen koncept in izbor se razlikujeta od preteklih razstav, ki so jih ustvarili naši predhodniki. Pretekle razstave so bile bolj aktivistično in provokativno nastrojene, povezane z aktualnim dogajanjem znotraj polja sodobne umetnosti. Letošnja razstava poskuša ponovno oživeti potrebo po osebnem, intimnem doživetju posameznika, ki mu današnja tehnokratska družba vse bolj »zapira vrata«.

Jasmina Založnik

KAKO SMO JO KONČNO ODPRLI...

Včeraj je bil prav nenavaden dan! Pa ne zato, ker bi bili vsi napeti zaradi odprtja naše dolgo pričakovane razstave. Navsezgodaj (ob 10.uri), ko sem vstala, je bilo vse tiho in mirno. Nobenih telefonov, nobenega običajnega nujnega jutranjega problema … Malo nenavadno se mi je zdelo, zato sem sama začela klicati. Najprej Sašo, vodjo tečaja. Vse pod kontrolo in nič nujnega dela!!! Mislim, da sem prvič po enem mesecu (ali več) bila prosta že dopoldne in le z eno nalogo – da prižgem pečico in vmešam testo za pecivo. Da bomo imeli kaj ponuditi gostom zvečer. Popoldan me je sicer čakala malce neprijetna naloga – povedati nekaj stavkov (za eno minuto prispevka) za RTV Slo, vendar sem se s pomočjo nenehnih stresnih situacij navadila, da vse neprijetnosti na silo odmislim, dokler ne pride čas, da se jim popolnoma posvetim. RTV je bil najavljen šele zvečer, zato sem (priznam) malce uživala v brezdelju.

Jasno, ni trajalo dolgo! Spet sem lovila zadnje minute pred odhodom od doma in še poskusila pecivo (preden je šlo v javnost). Tudi pred kamero se mi kasneje ni preveč zatikalo, kvečjemu le kakšen nasmešek preveč zaradi prijazne napovedovalke. Tako da sem imela »ekspresiven« nastop … Res smo se vsi že veselili odprtja. Še posebej zato, ker bomo končno lahko spet videli znance, za katere drugače nimamo veliko časa. Seveda ga potem tudi ta večer nismo imeli kaj več. V Škucu so nam pomagali pri pripravah. Skrb za pijačo in hrano (vrsto peciv, ki jih je napekel naš »aktiv kmečkih žena«) smo preložili na njihova ramena. Na tem mestu bi se vsem še enkrat zahvalila za pomoč in potrpljenje z nami (z mladimi kustosi in umetniki je vedno naporno sodelovati)!

Otvoritev, napovedana za 20. uro, je bila pod kontrolo. Vsaj do pet minut pred rokom! Najprej je začela videokaseta Marine Abramović in Ulaya samo malo preskakovati. Kmalu potem je odpovedal viderekorder! Vendar kakšne posebne panike še vedno ni bilo čutiti. Tudi mi smo samo fatalistično spremljali menjavo naprave. Stvar je bila strokovno urejena že v 10 minutah, še vedno pa ne vem, od kod se je vzela rezervna tehnika. Ampak dobili smo jo in otvoritev je potem od tod naprej potekala po pričakovanjih. Veliko pijače, pa hrane (ki je izginila v prvi uri), pa glasbe DJ Jake, pa znancev (za katere tako nismo imeli časa, ker so bili vsi hkrati na kupu), pa nekaj komplimentov za razstavo … In okoli polnoči smo ostali sami v galeriji. Zaprli in zaklenili smo jo in s tem ponudili razstavo na ogled tudi vam … Zadovoljni smo skušali preživeti še zadnje uradno druženje v bližnjem lokalu, vendar je to kmalu zamrlo. Spat sem šla okoli pol dveh, zadovoljna kot že dolgo ne!
Če vas bo zanimalo še kaj več, organiziramo javna brezplačna vodstva po razstavi vsak četrtek (v galeriji Škuc) ob 18. uri! Se vidimo!

Alja Mravljak

DNEVNIK BODOČE KUSTOSINJE
Sedaj se zdi vse tako daleč, vse le še bežen spomin, ob katerem se nasmehnem, takrat je bilo vse drugače … In kako se je vse sploh začelo?

Študij se je bližal h koncu, jaz pa sem vse bolj razmišljala, da je bila moja izbira vsaj delno napačna. Le kaj bi počela v življenju, je bilo moje večno vprašanje, ki me je vse bolj najedalo? Mediji so bili vsekakor tisto, kar se mi je zdelo zanimivo. Na drugi strani pa umetnost 20. stoletja, s katero sem se ukvarjala tudi v svoji diplomski nalogi. Hodila sem po mestu, po galerijah, »brskala« po raznoraznih revijah, knjižnice so postajale moj drugi dom. Zvečer sem zasanjano tavala po mestu, iščoč odgovor na moje vprašanje: »KAJ ZDAJ?« Odgovor je prišel kmalu. Nanj me je spomnil oglas javnega razpisa v dnevnem časopisu za kustosa sodobne umetnosti. Skoraj pozabila sem, da je bila to moja skrita želja, ki sem jo skrila, potlačila pred meseci, po žalostni ugotovitvi, da so tovrstne zadeve zame, ki nimam rednih dohodkov, nedosegljive … Takrat pa … Vedela sem …. Tih glasek v meni, mi je šepetal: »Poskusi! Prepričaj se! Uresniči svoje sanje!«

Napol polna skodelica kave, skodelica z mlekom in žitaricami, odprt časopis na mizi. Nataknila sem si natikače, vzela telefon in ključe ter brez besed odhitela po stopnicah proti knjižnici. Že kar po poti sem odtipkala prijateljevo telefonsko in ga prosila, naj preveri ceno tečaja. Stiskala sem telefon, čakajoč na klic, in hitela proti knjižnici. Tista minuta soočenja z oviro, usodo, povezano z denarjem, je bila dolga kot še nikoli doslej. In olajšanje, veselje ob ugotovitvi, da je tečaj dostopen tudi nam, navadnim smrtnikom, pa je bilo še toliko večje. Že sem tudi sama tipkala, »klikala« in »printala« vse, kar se mi je zdelo, da je s tečajem povezano …

Tako se je začelo. Sledilo je pisanje življenjepisa in kritike razstave po lastni izbiri. Vendar sploh več ni bilo pomembno. Ker sem vedela, da lahko vsaj poskusim. Zato sem odlašala. Dan za dnem. Dokler ni bil tisti usodni petek, še zadnji dan za prijavo.

Življenjepis je bil sicer že spisan, ne pa tudi kritika. Nenadoma sem se počutila ponovno majhno in samo. Kot da stojim pred vrati in čakam na izpit. Oblivala me je zona. Le s težavo sem se usedla pred računalnik z izbrano razstavo »v glavi« in umetnikom, čigar razstave me vselej napolnijo, Matjažem Krivicem. Roka je kar sama polzela po tipkah. In »kritika« je bila po dobrih dveh urah pred menoj. Kazalci na uri pa prav tako vse bliže deseti, ko zaprejo tudi glavno pošto. S kuverto v roki sva se s fantom napotila k avtu, po poti pobrala še prijateljico in že smo drveli proti pošti. Tik pred deseto mi je uspelo oddati vse potrebno. Še en korak dlje sem bila. Zato se je pivo še bolj prileglo.

Vendar pa še ni bilo konec. Še zdaleč ne. Sledil je drugi krog. Ali mi bo uspelo? In če mi bo, ali se bom prebila skozi in uspela prepričati »selektorje«, da sem prav jaz primerna za bodočo kustosinjo?

Vedela sem, da je potrebno času pustiti čas. Pričakovala nisem ničesar. Bila je sreda, ne bom pozabila, in bila sem v tovarni, kjer sem etiketirala, kot toliko drugih študentov. Zazvonilo je. Prišla sem v ožji izbor. Obstala sem za hip. Dih mi je zastal. Le s težavo sem dojela. In še težje je bilo, ko sem teden dni po intervjuju izvedela, da sem postala ena izmed tečajnikov.

Sanje so se mi uresničile. Vsaj delček njih. To je bil tisti odločilni korak v življenju, ko narediš nekaj zase. Ko se spustiš v temen predor in potrebuješ čas, da se oči nanj privadijo. Nato pa začneš uživati ob spoznavanju novega, nikoli do konca raziskanega. Nikoli do konca spoznanega.

Jasmina Založnik

IZLETI

Potem ko smo z izleti po Sloveniji spoznavali umetniško produkcijo Ljubljane, Maribora in Celja, smo se odpravili še na tuje - v Zagreb. Obisk Zagreba se je izkazal za zelo koristnega tako družabno kot glede nastajanja razstave. Lahko rečem, da nas je Zagreb navdušil z živahno svežino kakovostnega kulturnega dogajanja ter presenetil z nekaterimi pristopi na področju kulturnega delovanja, ki so se povsem razlikovali od slovenskih.

Naslednji dan se je popotovanje po zagrebških razstaviščih nadaljevalo, v nas pa se je zbujala zavest, da kljub mnogim poskusom še nismo uspeli določili teme za našo razstavo, ki se bo odprla čez dobra dva meseca. V galeriji Društva hrvaških likovnih umetnikov pa smo našli tudi to. Vseh sedem je bilo očaranih nad delom Željka Jermana Martine instalacije okoli katerega smo po dolgih in intenzivnih pogovorih tudi postavili koncept naše razstave.

Obisk Zagreba je bil za nas nekakšna prelomna točka. Tečaj se je od pogovorov, predlogov in iskanj obrnil k točno določenemu cilju in naša razstava je začela nastajati.

Špela Zidar

O IZBIRI DEL

Umetniško delo Željka Jermana Martine instalacije (razstava U prvom licu, od 4. do 21. marca 2004 v HDLU, Zagreb) je v nas pustilo močan vtis. Vsak izmed nas ga je doživel nekoliko drugače, ampak vse nas je prevzelo s toplo atmosfero, ki je bila nabita s čustvi in spomini. Instalacijo je prevevala nenavadna odkritost odprtega, ljubečega odnosa med umetnikom in njegovo materjo.

Naša trohica zaskrbljenosti, ki je izvirala iz vprašanja glavne teme razstave in izbora umetnikov, je ob vrnitvi domov minila.

Zagreb, razstave, številni pogovori z umetniki in kustosi so nam napolnili baterije. Po številnih urah razgovorov smo enoglasno sprejeli dokončno odločitev, da bo temeljno vprašanje naše nadaljne raziskave sodobne umetnosti umetnikova osebna izkušnja, način, kako oseba obračunava s preteklostjo in trenutek, ki kot ogenj prinaša nove rešitve, nove poti. Sledila so intenzivnejša druženja – sedem ljudi, z različnimi pogledi na umetnost, na življenje in svet. Skupaj smo spoznavali svet umetnosti, drug drugega, odpirala so se nam nova in nova vrata, prostori, ki bi jih bilo zanimivo pogledati in raziskovati. Vendar nam čas tega ni več dopuščal. Vse bolj se je približeval dan, ko smo morali mentorjem podati končen sestav umetnikov in njihovih del. Izbiro je bilo potrebno pripeljati do točke, v kateri se bo vsaj večina strinjala. Bolj ali manj utemeljeni agrumenti so nas primorali, da razmišljamo zelo temeljito, poskušamo dojeti umetniška dela globlje in na večih ravneh. Ob nekaterih nepričakovanih dogodkih in različnih peripetijah smo potrdili odločitev izbora petih umetnikov in njihovih štirih umetniških del, ki so danes v Galeriji Škuc združena na razstavi z naslovom Med ognjem in umetnostjo.

Stiki z izbranimi umetniki so potekali ali osebno z njimi ali pa z njihovimi zastopniki. Zaradi mednarodnega izbora umetnikov smo porabili veliko časa, preden je naš trud obrodil prve sadove in veselje je bilo toliko večje, ko smo po kar nekaj negotovih trenutkih končno prejeli video Marine Abramovič in Ulaya The Great Wall Walk/The Lovers ter video Johna Baldessarija "I will not make any more boring art". Ti ljudje, ki danes predstavljajo vrhunce določenih smeri umetnosti, imajo svoje urnike zasedene za nekaj let vnaprej in verjetno se imamo zahvaliti sreči (pač ob naših dokaj majhnih finančnih zmožnostih), da nam je uspelo predstaviti tako velika imena. Ob osebnem stiku, ki smo ga lahko vzpostavili z umetnikoma Borutom Hlupičem in Željkom Jermanom, je bilo naše zadovoljstvo še toliko večje. Skupaj s Hlupičem smo na njegovem domu v Celju opravili izbor slik Angeli in njegove osebne knjige razodetja Teologija astronomije in arhitekture. Naj zaključim z Jermanom in Martinimi instalacijami, ki so bile navdih naše razstave. Odnos z umetnikom ima poseben čar, ko je veselje in zanimanje obojestransko.

Petra Kapš

POVZETEK

Na letošnjem tečaju za kustose Sveta umetnosti so nas v okviru SCCA-ja naši mentorji, kustosi in različni strokovnjaki s tega področja popeljali čez praktične metode in poti, kako pripraviti razstavo in urediti vse potrebne stvari ob pripravljanju le-te. Poleg praktičnih napotkov smo vzporedno spoznavali umetniško produkcijo, se pogovarjali z umetniki in kustosi, raziskali galerije v Ljubljani, Celju, Mariboru in Zagrebu.

Kot skupina smo se večkrat sestajali tudi izven obveznih ur tečaja in se pogovarjali o umetnosti. Ob teh pogovorih so se izoblikovale smernice, ki so nas zanimale kot izhodiščne teme za našo zaključno in »prvo« razstavo. Razstava Med ognjem in umetnostjo govori o umetničinem oziroma umetnikovem prelomnem življenjskem trenutku, ki se kaže na njegovi osebni ali pa umetniški ravni. Ko smo izbrali ožji izbor umetniških del, ki se najbolj dotikajo te teme ali bolje rečeno skupne rdeče niti, smo začeli kontaktirati z izbranimi umetniki, avtorji teh del, njihovimi zastopniki in producenti. Zame je bila to nadvse zanimiva izkušnja. Komunicirali smo z mediji, sponzorji in donatorji razstave.

Tečaj za kustose Sveta umetnosti - SCCA je bil za našo letošnjo skupino zelo pozitivna izkušnja. Meni je odprl nov pogled na razumevanje sodobne umetnosti, na celoten proces pripravljanja in postavljanja razstave.

Vesna Čadež